Pronicljivo literarno vrtenje zgodovine

Vojna revežev: Francoski pisatelj Éric Vuillard o svoji pripovedi o uporu nemških kmetov v 16. stoletju.

Objavljeno
26. marec 2019 15.45
Posodobljeno
26. marec 2019 15.46
Éric Vuillard je pred kratkim obiskal Ljubljano kot gost festivala Fabula. Foto: Jože Suhadolnik
Vrti se zemlja in vrti se vse na njej, zato vojna siromakov obstaja od nekdaj in vedno tudi bo. Pride čas, ko je grobosti preveč – revščina pa je oblika surovega nasilja – in tako se v cikličnosti časa v upor spet poveže ljudstvo. Zgodovina človeštva je posejana s prelomi, vstajami in revolucijami, ki jih potem po svoje, s svojim tempom, upoveduje literatura. Francoski pisatelj Éric Vuillard je v začetku leta izdal knjižico La guerre des pauvres (založba Actes Sud), Vojna revežev. Človeštvo jo je ničkolikokrat bílo v preteklosti in jo bo bojevalo v prihodnosti.

Avtor – pred kratkim se je kot gost Fabule mudil v Ljubljani in se pogovarjal tudi v intervjuju za Delo – začenja pripoved s strašnim prizorom: z obešencem, ki kakor vreča žita zabinglja v zraku. Čas je krut, okrog leta 1500 smo, to je doba, ko večina ljudi tolče nepopisno revščino, ko otroci po blatu skakljajo za prašiči, ko ima cerkvena gospoda monopol nad znanjem in fevdalna zahteva svoje davščine, množicam pa – nikakor ne prvič in še manj zadnjič v zgodovini – začenjajo presedati finančne potegavščine pa tudi verske hinavščine. Kaj jim tudi ne bi, saj je izum tiskarskega stroja prinesel nove družbene obrise in pozvonil k budnici. »Seveda prelomov ni sprožila tehnologija kot taka, niti Gutenberg ne, saj vemo, da je bankrotiral, ampak je bila nujna reformacija,« pravi Vuillard. »Tehnika še ne prinese revolucije ...« Za zgodovinske prelome je potrebno mnogo več: nujen je dostop do znanja. In reformacija je odprla knjige množicam, neukim latinščine, da so lahko cerkvene tekste začele brati v svojem jeziku. Reči je mogoče tudi, da se je civilizacijski premik zgodil, ko je na oder zgodovine stopil Luter. »Hkrati drži, da si je ta rešil glavo prav zaradi tiskarskega stroja, saj bi ga drugače živega zažgali. Niso ga, kajti med ljudmi je zakrožilo znanje. Knjiga je postala pomembno orožje.« (Pod)učenost pa se ne pusti voditi na grmado ...
 

Izguba monopola nad znanjem


Vuillardova zgodba je, na kratko, takšna: sega v leti 1524 in 1525, torej v prelomno obdobje zgodnje reformacije in na jug Nemčije, med siromake, ki se dvignejo in množično uprejo, potem pa se upor – »med uporniki niso le puntarski kmetje, ampak tudi trgovci, obrtniki, rokodelci in meščani, še posamezni aristokrati se jim pridružijo in nekateri duhovniki ...« – hitro razširi v Švico in Alzacijo. Iz nemirne množice v nemški kmečki vojni zaštrli Thomas Müntzer, avtorjev glavni junak, sicer pa zgodovinski lik, mladi (sprva katoliški) teolog in pisec teoloških manifestov, ki se bije na čelu upornikov in za njihove univerzalne zahteve: po večji socialni pravičnosti, kot pravimo v sodobnem besednjaku. »Njegova teologija se korenito spreminja ob tesnem stiku s terenom, med srečevanji z revnimi in neuki ljudmi, ki dotlej sploh niso bili vajeni, da bi jih kdo poslušal ... Teologija se lahko spremeni, ko se demokratizira« (in je enako s spreminjanjem politike ...). Veliki upor v letih 1524 in 1525 je bil, kot opisuje Vuillard, srdit, krvav in predvsem množičen, kajti družba se je revolucionarno trgala na kosce; podobno kot je bila »po reformaciji ključna tudi francoska revolucija, ki je prav tako prelomila s preteklostjo in v novem jeziku s konca 18. stoletja, v jeziku razsvetljenstva na novo oblikovala ideje enakosti in svobode«. Da, vsaka vojna je vojna besed ...

image
REUTERS Civilizacijski premik se je zgodil, ko je na oder zgodovine stopil Luter. Foto: Reuters

 

Rjava barva


Zemlja se vrti, in ker se posplošeno zdi, da se ponavlja tudi vse na njej, se ob branju knjižice nekako same od sebe porodijo primerjave z družbenimi gibanji, ki so z idejami o osvobajanju človeka vznikala zatem, in tudi s tistim, ki so ga sredi novembra lani v Franciji sprožili rumeni jopiči; ni nepomembno, da je knjiga, ki jo avtor označuje za pripoved, izšla januarja letos. »Da, lahko bi rekli, da so rumeni jopiči del gibanja [univerzalnega in prastarega], katerega cilj je osvobajanje človeka.« Kakor je umestna tudi primerjava med civilizacijsko silovitostjo, ki jo je sprožil tiskarski stroj, in tisto, ki jo zdaj poraja digitalizacija. Ali drugače: v resnici gre samo za nadaljevanje in v vsakem pogledu – za komuniciranje. Človeštvo med korenitim spreminjanjem komunikacije radikalno spreminja sebe.
 

Brezkompromisnost


Vojna revežev je drobna in hitra knjiga, tako kot je kratka, a močna pripoved Vuillardov Dnevni red, ki ga je mogoče brati tudi v slovenščini (Beletrina, prevod Jaroslav Skrušný) in podobno razkriva avtorjevo navduševanje nad zgodovinskimi dogodki. Lahko bi rekli, da iz tekočega in zgoščenega sloga Vojne revežev veje določena avtorjeva jeza: zaradi socialne nepravičnosti, zaradi neenakosti, ki je na zemlji večno vprašanje vseh družbenih redov, zaradi prastarega in nikdar odpravljenega vonja po siromaštvu, zaradi – če gremo v predstavah o odtenkih sveta malo po svoje – rjave barve, revščina se zdi ubito rjava ... Jo bo, danes, resda manjšinskim sodobnim francoskim puntarjem, katerih zahteve so neizpodbitno legitimne, kljub nekaterim nasilnim odklonom, uspelo preglasiti z živo rumenimi rešilnimi jopiči? Vuillard je v pogovoru za Delo slišati prepričano na njihovi strani, kajti vpitje spodobnih protestnikov je v prvi vrsti socialno, zadeva davščine in zahteve po več neposredne demokracije. Čas teče linearno, in vendar se, če poenostavljamo, očitno tudi vrti. Vedno znova se dvignejo novi (pra)stari punti in umirajo ljudje, zato je fino, da Éric Vuillard piše o 16. stoletju.

Na koncu knjige še opiše, da je radikalni reformator Thomas Müntzer, ki se je postavil tako proti katoliški cerkvi kakor proti precej kompromisarskemu Lutru, v nemški kmečki vojni leta 1525 končal tragično: niso ga obesili kakor njegovega očeta (prizor z začetka knjige), ampak so mu, 35-letnemu, odsekali glavo ... Tragičen rez, ne le zanj.