Prostor za pesem: Nima Šans on

Odločil se je, da bo pustil plehkost,

da opeval bo Montmartre in ujetost

pesnika, ki svet se mu ne zdi več blizu,

odločil se je, da bo pisal verze o Parizu.

 

Na odru glas se mu spreminja v dramo,

kadi in suknjič mu visi čez ramo.

Roti, trpi in glasno vzdihuje

s kozarcem na klavirju svoje ljudstvo prepričuje.

In mine cel večer v okviru slike,

kjer je smeh le plod prisiljene omike.

 

Je umetnik sploh kdaj videl ulice Pariza

saj, če ni, njegov je song le hipokriza.

Res ne vem zakaj se zdi tako mu fino

opevati francosko rdeče vino.

 

Zakaj ne bi primerjal ga s teranom,

pa z refoškom, s cvičkom, haložanom.

Saj ne more prehiteti Brela Jacquesa,

če je tu doma in pravijo mu pridni Jaka.

Pridni Jaka, mojster spaka, ki koraka

gor po odru in iz sebe naredi bedaka.

 

Ne pljuvam pesmi vseh gospodov, finih dam,

o ne, verjamem šansonjerjem tudi sam,

recimo Mlakarju, on res besede prave najde,

ko poje, da "tresle, tresle so se brajde."

 

Že vidim njo in njega, ki je trd kot kamen,

pa tudi če v resnici ni bilo ga zraven.

Zato opiši tisto, kar je tvoj naravni svet

in opraviči dejstvo, da si tukajšnji poet.

In daj, ne bodi no tako prekleto resen,

saj veš, šanson pomeni preprosto - pesem.