Esad Babačić, rojen leta 1965, je bil v mladih letih pevec in pisec besedil pri punk skupini Via Ofenziva. Držo revolta je obdržal tudi v poeziji, ki jo piše že več kot 30 let, doslej je izšlo že 13 zbirk. Napisal je tudi biografijo boksarja Dejana Zavca
Trdobojec, literarno-publicistično pripoved o slovenskem hokeju
Banda in dvojezično pravljico
Kiti plavajo počasi/Whales swim slowly.
Katera je prva knjiga, ki ste jo prebrali?
Prva knjiga je bila o pomorskih bitkah. Kako so leta in leta zasledovali neko bojno ladjo, jo nazadnje izsledili in seveda uničili. Ona je bila sama, njih pa je bilo več. Bila je tako velika, da se ni mogla skriti. Pa še počasi je plula. Naslova se ne spominjam. Izposodil sem si jo v Pionirski knjižnici, ko je bil tam knjižničar Dane Zajc. Takrat nisem vedel, da je največji slovenski pesnik, to sem izvedel šele pozneje. Prvi naslov, ki se ga spomnim, pa je
Gnus, se mi zdi, Sartrov
Gnus. In potem se mi je še dolgo zdelo, kot da je vsaka knjiga prva, in ta občutek me na srečo še vedno ni povsem zapustil.
Kakšne ocene ste dobivali za šolske spise?
Predvidevam, da ne preveč dobre. Mi ni šlo najbolje od rok, to pisanje. In kot bi me spremljalo vse do tu, to ocenjevanje. Če bi imel dobre ocene in bi pisal lepo, danes gotovo ne bi pisal tako, kot pišem. Tudi to je res. In morda bi imel več spisov in manj poezije.
Opišite trenutek, ko ste spoznali, da boste pesnik.
Kaj je biti pesnik? Kako postaneš pesnik? Vprašanja, ki rojevajo samo nova vprašanja. Morda sem postal pesnik, ko sem spoznal druge pesnike, se nad njimi navduševal, jim gledal v hrbet, hodil po njihovih stopinjah … Kdaj natančno je bilo to? Kdo ve. Jaz bi ostal tam, če bi vedel. Ker se spomnim, da je bilo enkratno. Kot bi se obul v čevlje drugega in se odpravil na dolgo pot po preriji. Nekaj časa smo hodili skupaj, tako rekoč vštric, dokler se nismo razšli v lastne tišine in je bilo konec. Ostal je samo ta občutek majhnosti in čudenja, brez katerega ni poezije.
Imate kakšne ustvarjalne rituale?
Ne. Se mi preveč mudi. Ker ne traja dolgo. Je pa res, da me nikakor ne moti glasba, lahko tudi zelo na glas. Recimo zdajle poslušam Louja Reeda, album
Coney Island Baby, in že lažje pišem.
Imate, ko pišete, več težav z začetki ali konci?
Najraje imam naslove. In pogosto se mi na začetku že zgodi tudi konec in potem je krog sklenjen. Konci pa so seveda posebna strast. Tako da sem tam nekje vmes, med začetki in konci – tam so vse moje težave. Ko bom združil pravi začetek in konec, ki gre v novi začetek, bom svoboden.
Katere knjige nikoli niste mogli prebrati do konca?
Teh pa je kar nekaj. Tudi tistih kapitalnih. Kar nekaj sem jih začel in zaprl za vedno. Zaradi različnih razlogov. Nekatere so bile preprosto tako slabe, da sem jih moral odvreči. Bile so tudi takšne, ki sem se jih ustrašil, ker še nisem bil dovolj zrel zanje. Ali pa so me zmotile podrobnosti, ki jih v nekem obdobju nisem potreboval. Obstaja pa ena, ki sem jo začel brati in nehal na naslednji strani, ker mi je vzela dih. K njej se bom vrnil, ko bom na voljo samo zanjo.
Katere tri pesmi ste prebrali največkrat v življenju?
Tako zase, potihoma, epitaf
Branka Miljkovića
Ubi me prejaka reč,
Trafiko Fernanda Pessoe in pa
Mesto Konstantina Kavafisa.
Knjiga, ki vas je spravila v jok?
Najbliže sem mu bil, ko sem bral Orwella,
1984. Tako žalostno je bilo vse. In še danes je pogosto tako. V bistvu vse bolj.
Kolikokrat so vam zavrnili rokopis in s kakšnimi utemeljitvami?
Enkrat. Ker bi se lahko bolj potrudil in napisal še nekaj dobrih pesmi, da bi jih bilo dovolj za zbirko. Tako nekako.
Katere literarne junake bi radi spoznali v živo?
Uh, nedvomno Don Kihota iz Manče. Včasih razumeš knjigo, čeprav je nisi prebral. Z njim je točno tako. Razumem ga, čeprav ga nisem prebral. Pa Kandida zagotovo. Ah, preveč jih je. Lipuševega Boštjana mogoče, pa malega Bubija iz
Prišlekov.
Najbolj zanimiv odziv bralcev na vaše knjige?
Iz pietete do bralcev na to vprašanje seveda ne morem odgovoriti.
V kakšnem odnosu ste s knjižnicami? Večkrat plačate zamudnino?
Vedno sem zamujal in plačeval, zato zdaj bolj pazim.
Kakšno knjigo bi radi napisali, pa vam ne uspe?
Rad bi napisal knjigo o brezdelju, torej o tistem blaženem občutku popolnega niča, ki ne zahteva ničesar od sebe in drugih. Na neki način se mi zdi, da se takšna knjiga že piše, no, vsaj pripravlja na to, da bi bila napisana, a je v njej preveč vsega in je temu primerno obsežna. Kot bi puščala na vseh straneh in zdaj poplavlja povsod okrog. Knjiga o poplavah in reki, ki teče naprej in nazaj, bi bil lahko podnaslov. Ali pa knjiga o zbiralcu imen, ki hodi okrog in si izmišljuje imena, da bi pozabil svojega. Navsezadnje bi lahko napisal tudi knjigo o tem, zakaj mi ne uspe. Res, kakšno razkošje v tej rubriki. Knjiga o neuspehu in niču, ki vas bo za vedno osrečil.
