Razgrajač in konjenik

Knjiga Zgodbe iz Odese - Filmske zgodbe o judih, otroštvu in kozmopolitskem mestu

Objavljeno
23. april 2019 10.00
Posodobljeno
23. april 2019 10.00
Judovski dečki so vse otroštvo brali svete knjige, a niso znali povedati imena enega samega drevesa ali ptice. Foto Reuters
Knjiga je pisana kot njene platnice. Začetne zgodbe, ki govorijo o judovskih gangsterjih, ki kraljujejo v črnomorskem pristanišču Odesa, so me zaradi odličnih negativnih likov, hladnokrvnih morilcev, predrznosti in strastnih žensk spomnile na Scorsesejeve mafijske filme. Babljevi opisi so stilistične mojstrovine in napadejo bralca, ki kar ne more verjeti, kako hitro jezdi skozi zgodbo, kot da bi ga podil razbojnik Ben Krik, glavni junak začetnih pripovedi.

image
»Nič čudnega, da imate na nosu očala in v duši jesen.«


Odeso, to kozmopolitsko in poliglotsko črnomorsko pristanišče, kamor so se stekali različni narodi in v katerem so Judi predstavljali skoraj polovico prebivalstva, je Babelj dobro poznal. Zgodbe o tihotapcih, zvodnikih in razbojnikih tudi. Čeprav, kot mu v neki zgodbi pravi rabin, ima očala in v duši jesen. »Nič čudnega, da razgrajate za pisalno mizo, v družbi pa nerazumljivo jecljate ... Razgrajati je vendar treba na trgu in jecljanje ovekovečiti na papirju! Da ste tiger? Prava reč! Biti morate tudi lev in mačka!« Mu svetuje, ko skuša pisatelj razumeti, zakaj razbojniku Benu Kriku nihče ne seže niti do kolen.
 

Utrip otroštva


Isaak Babelj je razgrajal tako za pisalno mizo kot na trgu. Rodil se je leta 1894 v judovski družini v Odesi. Kot se za judovskega dečka spodobi, se je posvečal študiju hebrejščine in talmuda, a se je, kot je v eni boljših spremnih besed, kar sem jih brala zadnje čase, napisala Sara Špelec, prevajalka knjige in očitno velika zaljubljenka v pisatelja in njegovo mesto, s sinovi odeških mešetarjev ves čas potikal tudi po biljardnicah in vinskih kleteh. Doživel je judovske pogrome, ki jih včasih čisto mimogrede zaslutimo v zgodbah, v enem od njih so umorili tudi njegovo babico.

image
Isaak Babelj je napisal okoli osemdeset kratkih zgodb, dve gledališki igri in nekaj filmskih scenarijev. Foto wikipedija


V Zgodbah iz Odese, ki so vse povezane z nevidno nitjo, tako dobro opisuje otroštvo: obsedenost judovskih staršev s tem, da bi njihovi otroci postali glasbeniki (sam je violino zakopal v zemljo), o tem, kako si je želel golobic, ki jih je imel le nekaj minut, saj so bile umorjene ravno na dan, ko so v mestu preganjali jude, o čudaških likih, kot je recimo pijani nižji kirurg Naftila Lisjak, ki je med drugim obrezoval fantke in krvi svojih žrtev ni nikoli odcedil, ampak jo je s stisnjenimi ustnicami posesal, da je bila njegova brada vedno krvava, o judovskih dečkih, ki so vse otroštvo brali svete knjige in se učili, a niso znali povedati imena enega samega drevesa, ptice ali tega, »kje vzhaja sonce in kdaj je rosa«. V zgodbi Prebujenje ga starec poduči. »In ti bi bil rad pisatelj? Če misliš, da v sožitju z naravo živijo samo kamni in živali, ne boš nikoli napisal ničesar omembe vrednega ...«

Babelj je bil, kot njegovi junaki, zaljubljenec v življenje.
Leta 1940 so ga ustrelili v Moskvi.
Odličen predgovor je napisala prevajalka Sara Špelec.


Najbolj zabavna je zgodba V kleti, v kateri prizna, da je kot otrok ves čas lagal in je moral nekoč, ko je povabil domov bogatega sošolca, storiti marsikaj, da bi prikril, da so zgodbe, ki mu jih je pripovedoval, laži. Niti Shakespeare mu ni mogel pomagati.
 

Stavki brez odvečnih besed


Isaak Babelj je bil, kot njegovi junaki, temperamenten zaljubljenec v življenje. Ženskar, potepuh, konjenik, oče treh otrok, vsakega je imel z drugo. Bil je blazen od radovednosti. Kot igralec na srečo je rad tvegal. Na bojišču in v postelji, saj je recimo ljubimkal z ženo šefa sovjetske varnostno-obveščevalne službe, in to v času velikih čistk.

Skorajda požrešno je zasledoval nenavadna čustva in impulze, opazoval je človeka, njegovo lepoto in gnus, nikoli ni obsojal in bil je izjemen stilist. V svojih zgodbah kot čarovnik v jeklenem kotlu meša tragedijo, komedijo, nasilje in usmiljenje. Hotel je, da so njegove zgodbe posebne in jasne kot solza. Prepisoval jih je desetkrat, dvajsetkrat, da bi le odstranil vse, kar je odvečno. Natančne so, je zapisal eden od njegovih prijateljev, kot vojaški načrt ali bančni ček. Za sabo je pustil okoli 80 zgodb. Relativno malo, a vse so briljantne in nikamor jih ni mogoče uvrstiti. Pisati je začel zgodaj, na začetku v francoščini, saj je bil njegov veliki vzornik Maupassant, a ga je kasneje zamenjal Tolstoj. Od vselej mu je bilo jasno, da je »nesmiselno pisati slabše od Tolstoja«. Pri Tolstoju, je nekoč dejal, gre »električna sila iz zemlje skozi roke naravnost na papir, brez izolacije in neusmiljeno vse olupi do čiste resnice, jasne in čudovite. Če bi svet pisal o samem sebi, bi se napisal tako, kot to dela Tolstoj.«

Potem je srečal svojega velikega učitelja Maksima Gorkega, ki mu je svetoval, naj najprej spozna svet in potem piše. Odšel je na fronto v Romunijo, morda je postal celo član tajne policije in se kasneje kot vojni dopisnik pridružil kozaški konjenici, kjer so iz dna srca sovražili jude, in se z njimi odpravil na vojni pohod na Poljsko. Izbral si je novo ime. Tam je bil Vasilj Ljutov. To, kar je videl in doživel, je opisal v dnevniških zgodbah Rdeča konjenica (1926), v katerih najdemo Kozake, Poljake, duhovnike, rabine, prostitutke, čebelnjake, ki gorijo, prerezane vratove, razmesarjeno in odprto telo, v katerem pripovedovalec vidi, da srce še vedno bije. Slavni kozaški poveljnik Semjon Budjoni nad temi opisi vojakov in ni bil navdušen, hotel ga je poslati pred strelski vod, a ga je rešil Gorki.
 

Umor


Takoj po zmagi oktobrske revolucije je bil eden od tistih umetnikov, ki jih je država častila kot inženirje novih človeških duš, ki so živeli v naselju Predelkino z ličnimi dačami v gozdu nedaleč od Moskve. Temu naselju, v katerem so bili prvi stanovalci Pasternak, Babelj in Pilnjak, so nadeli ime – Stalinov češnjev vrt. Po smrti Gorkega in v času velike paranoje je Stalin ukazal gulage in zapore napolniti s pesniki in pisatelji. Nekateri so imeli kovčke pripravljene in so vsako noč čakali, kdaj bo prišla ponje policija. Bablja so aretirali maja leta 1939. Čez noč je izginil, tako kot njegove knjige. Njegovo ime so izbrisali celo iz špic filmov, za katere je napisal scenarij. Cenzura je bila zelo učinkovita, saj so bile podobe pisateljev izbrisane iz skupinskih fotografij, iz knjigarn in knjižnic pa so čez noč izginile njihove knjige, in to v neskončno veliki državi z enajstimi časovnimi pasovi.

Bablja so mučili in obtožili vohunstva. Leta 1940 so ga ustrelili v Moskvi.

                                                                                ***

Ko deček v zgodbi V kleti preživi vse groze in absurde tistega dne, se potopi v čeber vode in noče več ven po zrak. Izvleče ga dedek in prvič tisti dan zajoka. »In ta jok je bil tako veličasten, tako čudovit, da mi je iz oči tekel ves svet.«