Različni odtenki različnih družin

Pogovor z ameriško pisateljico Celeste Ng, avtorico uspešnice Prikriti plameni, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu.

Objavljeno
23. julij 2019 10.00
Posodobljeno
23. julij 2019 10.40
Celeste Ng se v svojih zgodbah osredotoča na medrasne odnose. Foto: Kevin Day
Pisateljica se je rodila 30. julija 1980 v Združenih državah Amerike. Doslej je izdala dva mednarodno uspešna romana, Everything I Never Told You in Prikriti plameni (Little Fires Everywhere). Je hči znanstvenikov, ki sta leta 1968 emigrirala iz Hongkonga. Odraščala je v Pittsburghu in Clevelandu. Diplomirala je na harvardski univerzi in magistrirala na univerzi v Michiganu.

Živi v mestu Cambridge v Massachusettsu z možem, odvetnikom, in osemletnim sinom. V svojih zgodbah se osredotoča na medrasne odnose, ker ima sama kot hči azijskih priseljencev v ZDA takšne izkušnje. Zato smo jo najprej vprašali, zakaj ni postala znanstvenica.
 

Vaš oče je bil fizik in mama je bila kemičarka. Kako in zakaj ste se lotili pisateljevanja?


Moja starša sta bila znanstvenika, vendar sta bila tudi dobra bralca, zato je bila naša hiša polna knjig. Pogosto sta me vodila v knjižnice in knjigarne, ko sem bila mlada. Odraščala sem ob branju in dobrih zgodbah. Znanost sem imela rada že kot otrok (in jo imam še vedno), toda pripovedovanje zgodb je bilo vedno moja prva strast.
 

Medtem ko ste se šolali, ste se pogosto udeleževali različnih delavnic pisanja. Ali vas lahko kdo nauči, kako biti pisateljica?


Ne verjamem, da vas lahko kdo nauči biti pisatelj, vendar vas lahko naučijo obrti in vam lahko pomagajo, da se naučite oblikovati svoj stil. To je podobno kot trener v športu: vaš trener iz vas ne more narediti dobrega plavalca, vendar vam lahko pomaga, da izpopolnite plavanje in vam pokažete področja, kjer se morate izboljšati. Potem je vse na vas – koliko talenta imate in koliko vadite. Učitelji pa lahko pisatelje spodbujajo, da se lotevajo širšega branja, da bolj pozorno razmišljajo o svojem delu in pri pisanju tvegajo. Tudi to je pomemben del pisateljskega dela.
 

Življenje v ZDA, ki je multikulturna družba, a je še vedno polna predsodkov, vam mora dati posebno občutljivost do rasnih, spolnih in verskih vprašanj?


»Sem precej sramežljiva, tako da na zabavi nikoli ne bom v središču pozornosti. Vedno bom od strani opazovala ljudi. Mislim, da je to za pisatelja odlična vaja.«


To so vse teme, ki so v naši družbi zelo aktualne, zato je nujno, da o njih veliko razpravljamo. Niso le ZDA take, vendar so še posebej pomembne, ker je v naši državi toliko različnih skupin, ki se poskušajo medsebojno (spo)razumeti.
 

Oba vaša romana, Everything I Never Told You in Prikriti plameni, sta bila prodajni uspešnici. Ste bili pripravljeni na tak odziv bralcev in javnosti?


Nikakor ne! Ko sem napisala prvi roman, sem si rekla, da ga nihče ne bo nikoli prebral. Zelo sem hvaležna, da so bralci po vsem svetu oba dobro sprejeli.

image
Vedno bom od strani opazovala ljudi, pravi Celeste Ng. FOTO: Kevin Day

 

Po prvem bodo posneli film, po drugem pa mini televizijsko serijo. So to sanje vsakega ameriškega pisatelja?


Morda so to res pisateljske sanje, vendar se pogosto ne uresničijo. Še vedno sprašujem moža: »Je to mogoče ali se mi le dozdeva?«
 

Kako boste sodelovali v teh produkcijah?


Sem producentka pri Prikritih plamenih in prebrala sem vse scenarije ter dodala popravke. Z Everything I Never Told You sem govorila s scenaristom in tudi tam dodala pripombe na scenarij. Raje sem v tej vlogi, da delim pripombe, kot da bi napisala scenarij. Želim, da se ekranizacije razlikujejo od knjig, zato potrebujejo prostor, da postanejo nekoliko drugačne.
 

Vaš drugi roman Prikriti plameni je preveden v slovenščino. Kako pomembno je prevajanje knjig, brati zgodbe iz drugega kulturnega okolja?


Mislim, da je to zelo pomembno, ker je eden od načinov, kako se lahko naučimo o drugih kulturah, da preberemo, kaj imajo povedati pisatelji iz te kulture. Zelo sem hvaležna bralcem, ki so prebrali moje prevedene knjige, in upam, da jim to daje popolnejši občutek, kakšna je lahko Amerika.
 

Ali so prevedene knjige priljubljene med ameriškimi bralci?


Žal ne. Na voljo je zelo malo prevedenih knjig in to je za nas velika izguba. Mislim, da bi se lahko veliko naučili, če bi prisluhnili, kaj imajo povedati pisci iz drugih dežel. Upam, da bo prevedena literatura pri nas prej ali slej bolj popularna.
 

V romanu Prikriti plameni raziskujete »vojno območje«, imenovano družina. Ali je družinsko okolje poleg izobraževanja najpomembnejši del oblikovanja odrasle osebe?


Ne vem, ali je to najpomembneje, vendar je velik del tega, kar smo. Družine – ali njihova odsotnost – nas oblikujejo od samega začetka; učijo nas, kako se povezati z ljudmi, kako zaupati (ali ne zaupati) drugim, kako ravnati z našimi čustvi ali jih zatirati. Postavijo vzorce, ki jim bomo sledili ali jim skušali ubežati do konca življenja.
 

V knjigi imamo dve »tipični« družini, ki sta na različne načine disfunkcionalni. Ali obstaja »normalna« družina?


Če z »normalno« mislite »ne disfunkcionalno«, potem mislim, da taka stvar ne obstaja! Tipična družina je vedno nekoliko disfunkcionalna, ne glede na to, kako močno se trudimo. Sobivanje z drugimi je zapleteno in biti z njimi v sorodu vsega skupaj ne olajša. (Smeh.) Včasih to celo otežuje stvari. Redko se dogaja, da se kakšna skupina ljudi ves čas popolnoma ujema.

image
Prikriti plameni je izšla pri založbi Mladinska knjiga. FOTO: Mladinska knjiga

 

Kje vse ste preučevali družinske odnose, v vaši družini, družinah prijateljev?


Vedno me zanimajo predvsem ljudje – kdo so, kako gredo skozi življenje, zakaj počno to, kar počno. Zato preučujem vse: svojo družino, družine prijateljev, prijatelje, neznance, znane osebnosti. Sem precej sramežljiva, tako da na zabavi nikoli ne bom v središču pozornosti. Vedno bom od strani opazovala ljudi. Mislim, da je to za pisatelja odlična vaja.
 

Opazovanje je poseben dar, da bi videli veliko neizgovorjenega. Običajno imajo pisatelji to sposobnost, mar ne?


Moj oče je govoril, da sem opazila vse, ko sem bila majhna. Tudi zdaj, ko hodim okoli, bom opazila stvari: majhen cvet, ki raste iz razpokanega pločnika; ograjo okoli drevesa; kak smešen grafit. Rada vidim stvari, ki jih nihče drug ne opazi, in svet je tako zanimiv, da si ga strastno ogledujem.
 

Kje je konec brezpogojne ljubezni staršev do otrok?


Ne vem, ali obstaja.
 

Vsaka zgodba ima različno stopnjo avtobiografskih elementov iz življenja pisateljev. Kako je pri vas?


Izhajam iz svojih izkušenj – ali še (pogosteje) čustev –, kar pomaga zgodbi, ki jo želim povedati. Ko mi zmanjka izkušenj, si moram to izmisliti. A najpomembneje je odkriti, kaj deluje, da bi lahko dobro povedala dobro zgodbo.