Razstava knjižnih ovitkov Penguin Books

Paul Buckley, izvršni podpredsednik in dolgoletni kreativni direktor Penguin Books, ki se ponaša s številnimi nagradami in priznanji za legendarne oblikovalske rešitve in edinstveno likovnouredniško delo, je ob 75. obletnici založbe izbral 75 najboljših ameriških Penguinovih naslovnic zadnjega desetletja in raziskal oblikovalski proces, ki se skriva za vsako izmed njih, svoj izbor pa letos izdal v knjigi Penguin 75: oblikovalci, avtorji, komentarji (dobro, slabo ...). Obiskovalci ljubljanske Galerije Vžigalica so te dni kot prvi na svetu dobili priložnost, da si izbrane platnice ogledajo tudi na razstavi, ki bo od tod romala v ZDA, potem pa verjetno še kam.

Kot je v uvodu v »rojstnodnevno« knjigo zapisal Buckley, so založniki in uredniki vajeni neskončnega tarnanja umetniških direktorjev in oblikovalcev, češ, da jih z vseh strani obkrožajo analfabeti, ki prezrejo njihovo najboljše delo. »Vajeni so tudi avtorjev, ki zatrjujejo, da oblikovalec prav gotovo ni prebral besedila in da bo ta ušiva naslovnica brez dvoma pokopala njihovo kariero. Ubogi uredniki in založniki morajo potem nežno krmariti med nami do konca zgodbe, ki je po možnosti srečen za vse. Lepi oblikovalski izdelki uspejo. Slej ko prej jim sledijo visoke prodajne številke. Najbrž. Niti ne. No, dobro, včasih. Ampak nikoli tako pogosto, kot bi vsi želeli.«

Razstava, ki je kot vsebinska podpora Ljubljani kot svetovni prestolnici knjige 2010 nastala v produkciji zavoda Emzin in ameriške podružnice založbe Penguin Group Inc., ponuja vpogled v nastanek vizualne podobe knjižnih del, zbrane v knjigi Penguin 75, in ožji izbor knjig iz te zbirke. Vključuje zapise oblikovalcev, ilustratorjev in avtorjev izbranih knjižnih del ter predstavnikov založbe Penguin. Opisuje procese nastajanja in dejavnike, zaradi katerih je bila končna različica ovitka boljša od drugih predlogov, svoje komentarje in prispevke pa so podali avtorji z različnih področij, med njimi Paul Auster, Nicholas Blechman, David Byrne, Brian Cronin, Elizabeth Gilbert, Hanif Kureishi, Roseanne Serra, Art Spiegelman, Ruben Toledo, Tomer Hanuka, Paul Sahre in Chris Ware.

Kot je poudaril posebni gost odprtja in pobudnik ljubljanske razstave Mirko Ilić, priznani grafični oblikovalec in ilustrator, ki je v dolgoletni karieri za založbo Penguin ilustriral več kot trideset knjižnih ovitkov, je zares lepo, da si nekdo v Sloveniji zaželi tako razstavo in da ima zanjo tudi sredstva. »Po mojem prepričanju utegne biti zelo poučna predvsem za vaše založnike, da vidijo, kaj se dogaja v svetu,« je povedal na tiskovni konferenci. »Mislimo, da je naslovna stran knjige kot plakat za film, toda v resnici mora spodbuditi dve dejanji: najprej pritegniti vašo pozornost, potem pa vas pritegniti v tolikšni meri, da preverite, kdo je avtor in da knjigo prelistate. Vse drugo je prepuščeno vam,« je o obsegu nalog, ki so mu zaupane kot oblikovalcu knjižnih naslovnic, povedal Ilić.

Njegov studio Mirko Ilic Corp. se ukvarja z grafičnim oblikovanjem, računalniško 3D grafiko, podnaslavljanjem filmov in ilustracijo, a kljub temu, da sledi razvoju s tehnologijami povezanega oblikovanja, je prepričan, da knjiga nikoli ne bo izumrla. »Težko je sedeti na plaži ali na straniščni školjki in se kratkočasiti z iPadom, mnoge lažje je brati časopis. Poleg tega ko govorimo o elektronski tehnologiji, govorimo o zelo razvitih državah, ki pa jih je glede na ves svet, zelo malo. »Prvo knjigo je natisnil Gutenberg in vse od tistih časov so napovedovali, da bo knjiga izumrla, da bodo z rojevanjem novih in novih medijev stari romali na smetišče zgodovine. Pa niso. Ko se je pojavil časopis, so napovedali, da bo zaradi njega umrla knjiga, ko se je pojavil film, da bodo odmrli časopisi, da se bo film poslovil zaradi televizije, uresničila se ni niti napoved, da bo vse našteto izumrlo, ko se je pojavil svetovni splet. Vedno obstaja nekdo, ki si bo želel v roke vzeti knjigo. Prodaja knjig se bo najbrž res zmanjšala, toda vsi mediji bodo še vedno sobstajali,« je trdno prepričan Mirko Ilić.

Sam ostaja zaljubljen v knjige, predvsem pa v njihove platnice. Dislektik brez dlake na jeziku prizna, da zelo pogosto kupi knjige samo zaradi naslovnice, tudi v eksotičnih državah, njegov biro pa napolnjuje med 5.000 in 10.000 knjig. Najbolj dragocene hrani v stanovanju. Ko ga ljudje pokličejo, ali vem, kdo je oblikoval to in to knjigo, jo v knjižnih policah najde le po barvi hrbta in ravrstitvi; ve, ali se nahaja na levi ali desni strani, spodaj ali zgoraj. »Ko sem se iz Zagreba preselil v New York, sem tam pustil tudi mojo knjižno zbirko. Zdelo se mi je žalostno, da bi knjige vzel, saj jih potrebujejo moji prijatelji. Potem pa sem se nekega dne v ZDA zavedel, da bolj ali manj pogledujem oziroma iščem iste knjige, ki sem jih nekoč že imel. Potrudil sem poiskati tudi knjige, ki imajo po vsem svetu le še 500 izvodov. Hranim tudi kakšnih petdeset slovenski knjig, zlasti iz 40. in 50. let, med njimi tudi Kekca. Trdno sem prepričan, da so knjige zelo pomembne,« je razkril tudi nekaj osebnih pogledov in knjižnih ljubezni gost, ki sodeluje pri ameriški podružnici Penguina.

Kot je povedal, si ameriški Penguin z britanskim deli samo katalog in se ponaša z mnogo uspešnejšo prodajo kot njegov angleški »oče«, in sicer predvsem na račun tega, da ubirajo sodobnejše pristope, ki pritegnejo mlajše bralce oziroma ciljne skupine, te drugače po knjigah, določenih zvrsteh ali naslovih sploh ne bi posegle. Pred nekaj leti so za branje Voltairovega dela Kandid ali optimizem navdušili najstnike, saj k oblikovanju zbirke de luxe, znotraj katere je tudi izšel, povabili nabolj znane stipovske risarje. Tako so najstniki, ki tega razsvetljenskega dela ne bi niti pogledali, ugotovili, da tudi ta utegne biti »kul«. Nekaj knjig denimo je nastalo tudi ob pomoči ilustracij znanih tatuistov. »Tudi avtorjem je na koncu mnogo pomembneje, da imajo čim širši krog bralcev, kot pa da je izdaja videti kot klasična knjiga,« je še pristavil Mirko Ilić ob razstavi Penguin 75, ki bo v Galeriji Vžigalica na Trgu francoske revolucije v Ljubljani na ogled do 15. decembra 2010, od torka do nedelje, med 10. in 18. uro.

*

Penguin je povzročil revolucionarni val
Leta 1935, ko se je začela pisati zgodovina Penguina, so bile knjige rezervirane le za izbrance. Branje kakovostne literature je zahtevalo bodisi veliko denarja bodisi člansko izkaznico v knjižnici. Četudi so bile navadnim smrtnikom na voljo tudi poceni knjige, vezane med mehke platnice, je njihova cena pomenila tudi njihovo cenenost.
Knjige Penguin si je izmislil Allen Lane, ki je bil v tridesetih letih prejšnjega stoletja direktor založniške hiše The Bodley Head. Po obisku Agathe Christie v Devonu je na postaji zavil v trafiko, da bi si poiskal čtivo za krajšanje poti do Londona. Toda na voljo so bile le revije in ponatisi viktorijanskih romanov. Ker je bil prepričan, da bi morala biti sodobna literatura na voljo vsem po dostopni ceni, in to ne samo v knjigarnah, temveč tudi na železniških postajah, trafikah in samopostrežnih trgovinah, je ustanovil Penguin, ki je postal sinonim za kakovostno sodobno literaturo med mehkima platnicama.
Penguin je s skokom v knjižni svet povzročil pravo razburkanje, revolucionalni val ne samo za svoje tekmece, temveč predvsem za bralce, saj jih je iz izposojevalcev spremenil v kupce knjig. Lane je za svoj nov posel želel dostojanstven, a leteč simbol in njegova tajnica se je za najprimernejšega domislila pingvina. Zatem so neko drugo uslužbenko poslali v londonski živalski vrt, da bi naredila skico za logotip, ki je sčasoma postal ena najbolj prepoznavnih svetovnih znamk.
Prve mehko vezane knjiga s pingvinčkom so se pojavile poleti leta 1935, med njimi so bila dela Ernesta Hemingwaya, Andréa Mauroisa in Agathe Cristie, literarne zvrsti pa so se ločile po barvi: oranžna je pomenila leposlovje, modra biografijo in zelena kriminalko. Prodajali so jih po 6 penijev, kar je ustrezalo zavojčku cigaret. Leta 1936 je Penguin postal samostojno podjetje, v komaj 12 mesecih pa je njihova prodaja dosegla kar tri milijone izvodov.
Ko so se razmere v drugi polovici tridesetih let prejšnjega stoletja začele zaostrovati, so knjige v zbirki Penguin Specials, med katerimi je bila tudi What Hitler Wants (Kaj želi Hitler), dosegale rekordno število prodanih izvodov. V tistih časih so se knjige s politično vsebino prodajale mnogo bolje kot romani oziroma leposlovje. Eden od najbolj prodajanih naslovov med vojno je bil Aircraft Recognition (Prepoznavanje letal), h branju katerega so se zatekali tako civilisti kot vojaki, da bi prepoznali sovražnika. Penguin je prinašal zabavo in užitek tudi vojakom, ločenim od družine in prijateljev, ter internirancem v prisilnih taboriščih. Ker je bilo pošiljanje knjig v ZDA med vojno predrago in prenevarno, so Američani leta 1939 ustanovili svojo podružnico. Danes ima Penguin podružnice v 15 državah - od Penguin US (ki je bil ustanovljen leta 1939) do Penguin Ireland (ustanovljen leta 2003), njegov katalog pa obsega 5.000 naslovov.