Recenzija knjige: Dvanajsta teza

Miklavž Komelj: Liebestod. Goga, Literarna zbirka Goga, Novo mesto 2017.

Objavljeno
17. oktober 2017 18.26
Goran Dekleva
Goran Dekleva

Ob prvem srečanju z Liebestod se menda ni pretežko pritoževati ali hudovati. Najnovejša pesniška zbirka Miklavža Komelja je danes že s svojimi 458 stranmi gotovo težko obvladljiv bralski zalogaj.

Občutek, da pričujoča knjiga presega naše moči, še poveča dejstvo, da se zdi oblikovno nenavadno raznorodna oziroma nametana. Med njenimi platnicami se namreč brez razvidnega reda srečujejo daljši prozni zapisi in lapidarni aforizmi, prav po klasično rimani soneti in dolge pesmi v prostem verzu.

To sredobežnost form sicer nadomešča in presega Komeljeva dovolj enovita pesniška retorika, a ob ponovnem srečevanju s številnimi paradoksi, bistroumnimi nesmisli, kontraintuitivnimi argumentativnimi obrati in sorodnimi avtorju očitno nadvse ljubimi figurami se bralki in bralcu lahko vsili občutek, da smo tu vsi skupaj že bili, toliko bolj seveda, kolikor se Liebestod tudi po sporočilni plati umešča v prostor, ki so ga v zadnjem desetletju vzpostavile avtorjeve prejšnje zbirke.

Je pričujoče delo potemtakem kratko malo odpraviti kot sad neobvladanega hibrisa pesnika, ki se noče in noče naveličati ponavljati, kako je poezija – če si pomagam s formulacijo iz enega izmed njegovih esejev – nepogrešljiva »za resnično transformacijo subjektivnosti«, zaradi česar nobena revolucija ne more računati na trajen uspeh, če ne računa prav na poezijo? – Še zdaleč ne. Saj drži, da je ta zbirka po oblikovni plati resnično precej heterogena, toda zaradi tega ne gre spregledati, da pesmi, zbrane v njej, vendarle precej trdno povezuje nekaj deset motivov: teža las, ki padajo na hrbet, knjiga, na katero drobno pada prvi sneg, golobi, ki kljuvajo katedralo, zrcalo, ki ne odseva ničesar razen samega sebe ...

Vsi ti motivi se v različnih kombinacijah in permutacijah pojavljajo iz besedila v besedilo in natanko skozi te vztrajne, zagrizene, neodjenljive ponovitve – skupaj z omenjenimi paradoksi in drugimi pesniškimi figurami, tako značilnimi za Komeljevo pesništvo zadnjih desetih, petnajstih let – ustvarjajo rahlo vrtoglav vtis, da se pod kaotičnim, sredobežnim vrtinčenjem različnih naslovljenih in nenaslovljenih tekstov vendarle skriva rdeča nit, ki jih navsezadnje povezuje v eno samo besedilo.

In kaj natanko nam to zastrto besedilo govori? – Da so bili horizonti, ki so jih doslej odpirale Komeljeve zbirke, preozki, preskromni, da mora človek misliti širše in več, čutiti širše in več, se naprezati za nekaj, kar je še dlje, še bolj oddaljeno, še težje dosegljivo. To je, seveda, nepričakovano; vsaj od Hipodroma (2006) naprej je bil Komeljev glas bržčas najbolj daljnosežen, utopičen in zanesenjaški v slovenskem sodobnem pesniškem prostoru. Videti je pravzaprav bilo, kakor da hoče izpisati ali izgovoriti knjigo svet, ki bo zajela vse, kar je, in vse, kar bi le lahko bilo, ki bo vse, kar je, tudi razstavila in razgradila, ki bo besede in stavke očistila, iz njih z neskončno potrpežljivostjo izlužila nanose pomenov, ki so vso neslavno zgodovino pomagali vzdrževati družbo izkoriščanja in dominacije.

Tako je ta poezija vnaprej priklicevala nastop nekega drugega, boljšega, svobodnejšega, pravičnejšega sveta, ki ga bo nato, enkrat v prihodnosti, priklicala konkretna, emancipatorna, revolucionarna politična gesta. Komeljeva poezija je, drugače rečeno, samo sebe videla kot lastovko, ki ustvarja pogoj možnosti za to, da pomlad sploh lahko nastopi. No, zdaj, v Liebestod, pa beremo: [R]evolucije – / takoj ko pristanejo na prihodnost – pristanejo – na / obstoječe – na vse, kar se vsili – / [...] / sklicevanje na vse ljudi – na človeštvo – / ni nič bolj univerzalistično kot / sklicevanje na neko nacijo – sklicevanje na neko raso.

Prihodnost, revolucija, človeštvo – znotraj pričujoče zbirke tudi talismanske, idealne kategorije iz arzenala progresivne, emancipatorne politične tradicije po vsem sodeč ne zadoščajo več ali, natančneje rečeno, ne osvobodijo dovolj. Če torej ne gre ne za to, da svet interpretiramo, ne za to, da ga spremenimo, se seveda lahko vprašamo, za kaj pa gre. – Nemara za to, da ga presežemo. Zdi se mi namreč, da hoče Liebestod človeka razbremeniti tega, da je človek, da je subjekt svoje zgodovine, kovač svoje usode ipd.

Zdi se mi, da ga pričujoča poezija hoče postaviti onkraj sleherne časovne kategorije oziroma koordinate; da hoče torej ukiniti prej in potem, preteklost in prihodnost, celo smrt in nesmrtnost sámo, sleherni kontekst, skratka, in ga s tem povsem odpreti za čisto, nepreračunljivo, nezainteresirano, se pravi edinole živo dejanje. Kakor beremo v Quaestio alchymica: Je cesar Qin Shihuangdi / pil živo srebro, / da bi postal nesmrten, / ali ga je zavestno / pil zato, da bi umrl? / Ali je hotel / neskončno več: / piti / živo / srebro! Zdi se, da je Liebestod do kraja na strani tega neskončno več. Gre kak pesniški projekt lahko od te točke še dlje? – Ne; Komelj s svojo poetiko očitno še ni saturiral našega pesniškega prostora in njegovo novo zbirko pričakujem z zadrževanim dihom.