Recenzija knjige: Med Murnom in Cankarjem

Peter Kolšek: Slavospevi, ki jih pojejo vrane, Društvo slovenskih pisateljev in Društvo Knjižna zadruga, Ljubljana 2017
Objavljeno
07. september 2017 11.06
Igor Divjak
Igor Divjak

Siva megla skrila vrana / v plašč svoj rezko je leden, / in zavil dan zadnji leta / dušo je v otožni sen. Takole elegično, pa vendar razprto v daljavo, v katero je poletel vran, se zariše podoba pri Josipu Murnu. In na tega avtorja, ki je v našo poezijo uvedel glas, ki je dogajanju zgolj priča, ki mu pušča biti, ne da bi ga podrejal kakršnikoli vrednostni shemi, lahko še najbolj določno navežemo zadnjo zbirko Petra Kolška.

Pri tem nam je v oporo dejstvo, da je Kolšek po Dušanu Pirjevcu teoretično sam najbolj jasno izpostavil navezanost sodobne poezije na murnovsko strukturo, poleg tega nas avtor nanj ne spomni le z naslovom, ampak tudi z nekaj referencami v pesmih, najizraziteje morda s pesmijo Vlahi, znova, v kateri Murnovo žalostno karnevalsko procesijo naveže na begunski marš smrti, nedvomno najznačilnejšo podobo zadnjih let.

Primerjava mladega findesièclovskega pesnika, ki je našo ustvarjalnost pomaknil v sodobne tokove in hrepenel po deželski idili, s sveže upokojenim avtorjem, ki je obenem starosta slovenske literarne kritike in ustvarja po dobrem stoletju različnih vragolij moderne poezije, se seveda zdi pretirana, nemogoča in skoraj bizarna. Kljub temu je sorodnost vsaj v eni lastnosti očitna.

Podobno kot zmore Murn pustiti svojim slikam, da zaživijo lastno življenje in se izgubijo v melanholični daljavi, tudi Kolšek, ko podaja slike iz intimnega mestnega življenja ali širšega kulturnega sveta, piše v zavesti, da so te slike že ločene od njega, da jih sproti odnaša neizprosen tok minljivosti. Skupno jima je torej predvsem temeljno občutje, v katerem je najbrž tudi nekaj značilno slovenskega.

Manj murnovski, tako v dobrem kot v slabem precej bolj urban, pa je Kolškov potpuri obsedenosti z vsakdanjimi banalijami, kulturniškim diskurzom, levo-desnimi zdrahami, socialno bedo in nobleso, ki je najbrž tudi zaradi poklicne deformacije podložen s prepoznavnim sarkazmom in lakoničnostjo.

Predvsem v prvem delu,
Večernih slavospevih, se podobe dosledno osamosvajajo, podrejene so le murnovski zavesti bližajočega se konca. S slovesom od novinarskega cirkusa ob upokojitvi se zbirka začne – adijo, računalnik, kup nesreče na zeleni mizi, / vsiljivi avtorji, pisci, risarji, svirači in glumači / podvrženi lepoti spodnjega perila – in ta brezkompromisna rezkost v naslednjih pesmih ne popusti.

Naj znova gledamo v sonce, / v to varljivo, potratno pozlato? / Dovolj je bilo, naši svetli načrti / so zrele buče na polju, / listje, ki se izroča zemlji, zapiše v pesmi s skoraj žurnalističnim naslovom Mar nismo končali?. Narava, ki vse vedno znova zmelje v prah in v kateri tema vedno znova prevlada nad svetlobo, si podjarmi tudi najudobnejše kotičke mestnega zavetja, na primer ljubi stol v Kinoteki: Ko se prižgejo luči, / obsediš na svojem stolu. / To je zdaj samo tvoj stol. / Nikamor ne greš, / tukaj boš počakal, da postaneš tema / in morda pepel na rdeči zavesi.

Večernim slavospevom sledijo Jutranji, ki naj bi prinesli nekakšno upanje in luč, toda ker jih pojejo vrane oziroma satirični pesnik, ki se v tem delu niti ne trudi prikriti, da je tudi jedki kritik in kolumnist, pred nas predvsem postavljajo podobe slovenskega kulturnega sveta, takega, kot je, njegov stati in obstati brez obljube večnosti.

Primož Trubar je iz te družbe znova izgnan: Konj star petsto let, ga zvesto čaka. / Ko se s težavo vzpenja nanj, / se zdi, da sliši vzklike odobravanja. / A ko je trdno v sedlu, mu je jasno, / da pozdravljajo njegovo odhajanje. Stanje naše umetnosti pa v pesmi Razpoložena ponazori z likom ženske, ki se kljub svetovljanskim težnjam v velikem svetu ne znajde najbolje. Ob njenem obisku londonskega umetniškega centra Barbican lahko le reportersko ugotovi: Tukaj se umetnost je z veliko žlico, / ona pa je vzela s seboj tako majhno.

V satiričnih orisih se Kolškova pesniška žilica spoji s prozaično, ne more si pomagati, da s kakšnim pikrim komentarjem ali cinizmom ne bi zadel žebljice na glavico in postavil stvari na svoje mesto. Murnovsko vizionarsko občutje tu zamre in izpodrine ga cankarjansko spoznanje, da se vse skupaj pač ne more dogajati nikjer drugje kot v stari dobri dolini Šentflorjanski.