Tiskane izdaje
Najprej se zdi, da ni nikjer nobene oporne točke za najosnovnejšo bralsko orientacijo. Pesmi so, na primer, brez naslova, in čeprav je Kristina Hočevar Naval, svojo šesto zbirko, izdala kot niz treh zaporedno oštevilčenih zvezkov, bi – tak je vsaj bil moj vtis ob hitrem prvem branju – težko govorili o motivno jasno zaokroženih ali tematsko notranje konsistentnih ciklih.
Še več: občutek je, da so pričujoče pesmi – seveda zaradi specifičnega pesniškega postopka, ki vztrajno »dela luknje v jezik« – tako rekoč brez izjeme ogolele do fragmenta, da od njih ostajajo kvečjemu nepovezani koščki in asociativno nametane razbitine izjav.
Vtis je, skratka, da je »čez obrise stolpnic in obrise ljudi«, čez ves upodobljen oziroma upesnjen svet torej, »šla mokra goba«. Med prvim listanjem po pričujoči zbirki se tako lahko tudi vsili misel, da se razmeroma maloštevilne besede, ki se, za povrhu, večkrat še v spolu, sklonu in številu ne ujamejo, med platnicami treh zvezkov Navala preprosto izgubljajo. Videti je namreč, kakor da jih, grafično precej razpršene po straneh, sproti požira velika belina papirja.
Toda to požiranje nikoli ni do kraja uspešno; v pričujoči zbirki očitnemu vabljenju molka in beline navkljub nekaj, neki – rečeno z Beckettom – neizničljivi najmanj vendarle zagrizeno vztraja ter prek več kot 130 strani zahteva zapis. Za kaj torej gre?
– Kot se menda pokaže ob nadaljnjih, pozornejših, bolj potrpežljivih branjih, se pričujoči pesemski fragmenti pravzaprav razporejajo v sosledje čustveno izrazito nabitih, lirsko izpovednih izjav, ki med drugim tematizirajo stisko jezika pa ljubezensko dvojino ter smrt in moč spomina, se pravi tiste največje, kar najbolj klasične teme poezije. Prvi zvezek Navala se tako odpira z upesnjevanjem stiske govorke, ki ne verjame, da bo z močjo svoje (pesniške) govorice kadarkoli zares prebila bariere svojega solipsizma in stopila v resničen, živ stik z drugim: [J]ezik, ki ne doseže ničesar, predvsem pa ne tebe. Kakor je menda mogoče razbrati iz pravkar navedenega verza, se tematiziranje nezadostnosti govorice malodane naravno odpira v vprašanje intime, predvsem erotike.
V tem kontekstu pričujoča zbirka ponuja v branje nekaj dovršenih, z naelektrenim seksualnim poželenjem prežarjenih, a vendar razorožujoče nežnih pesemskih fragmentov: [V]šeč mi je / njena razkopana koža. vonj, / ki je prevzel v nekaj urah vse površine stanovanja. V drugem zvezku Navala Kristina Hočevar še vedno piše o intimnem odnosu, vendar se erotična tema tu umakne v ozadje; nadomesti jo strah pred bolečino, ki si jo ljubimki – natanko kolikor sta odprti druga pred drugo, druga za drugo – navsezadnje utegneta prizadejati: [K]ateri moj prijem bo modrica, kakšen pogled gaza, // kako naju bo razlika ohromila, s katero besedo / se bom izgubila.
Na ta način se vrača v ospredje vprašanje komunikacije, vzpostavljanja pristnega medčloveškega stika, ki smo ga srečali že v prvem zvezku, vendar tokrat pesnica to vprašanje pretresa na ozadju smrti in izgube (to velja predvsem ob koncu drugega zvezka): [K]aj je reči, da je nekdo umrl – samo nedoločljiva odsotnost je, / zbiranje prekrižanih dokumentov, neplačanih številk, // srajce vzdržujejo vonj.
No, tretji zvezek Navala vse te teme preigrava še enkrat, da bi glas, ki izgovarja pričujoče pesmi fragmente, navsezadnje, v edinem naslovljenem besedilu, ki je tudi posodilo ime celotni zbirki, ne prišel do naslednje ugotovitve: [M]oja ljubezen je iz razlike. / [...] / nekoč bo dobrodošla, v naslonu je in bo milina. Da te besede po svoje ciljajo na širše družbene razmere, znotraj katerih se danes lahko (ne)odvija istospolna ljubezen, je menda jasno. A še pomembnejše se mi zdi, da je beseda, s katero se zbirka končuje, vendarle »milina«.
Naval sicer ne pušča dvomov, da kronično nezanesljiva govorica, venomer odtekajoči čas, predsodkov polna družba in nikdar do kraja spoznavno brezno subjektivitete drugega postavljajo samo možnost ljubezni pod precejšen vprašaj, a zaupanje, da se bo nazadnje nekje pokazala milina, ostaja prav do zadnjega. Je to tisto neizničljivo najmanj, ki vztraja onkraj lukenj v jeziku, onkraj sirenskega vabljenja beline in molka?
