Recenzija knjige: Pesnjenje pod fašizmom in v Afriki

Knjiga Slovenska pesem v tujem škornju od dóma do puščavskega peska z vsebinsko še bolj jasnim podnaslovom Slovensko odporniško pesnjenje pod italijanskim fašizmom (1920–1943) in v Severni Afriki (1943–1945) spada v sklop knjig, ki jih je ddr. Marija Stanonik napisala in izdala »v duhu sprave«. Desetletja je raziskovala in zbirala pesmi iz druge svetovne vojne in v ta namen zasnovala zbirko Poezija konteksta. Predstavljena knjiga nosi številko IV.

Kot slovstveno folkloristko so jo zanimale pesmi, ne glede na to, na kateri strani so bili avtorji in kako so se bojevali. Pri tem so jo vodila znanstvena spoznanja, ki jih je poleg strokovnih knjig zaokrožila v doktoratih iz slovenske književnosti in teologije ter magisteriju iz etnologije.

Tako je tovrstno pesništvo etnološko in literarnozgodovinsko obravnavala v knjigah »Pozdravljeno, trpljenje...«, »Na tleh leže slovenstva stebri stari...« (1993), Iz kaosa kozmos: žanrski sistem in kontekstualnost slovenskega odporniškega pesništva (1995), Slovensko pesništvo pod tujimi zastavami: pesnjenje slovenskih prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko v drugi svetovni vojni od 1941 do 1945 (1999), Most: antologija pesmi iz druge svetovne vojne, ne glede na to, na kateri strani so se znašli njihovi avtorji (2000), »Odpuščam in prosim odpuščanja« (2007) in »Žene pa so gledale od daleč« (2010).

Poleg Korošcev imajo najdaljšo tradicijo tlačenja v tuji škorenj prav Primorci, saj se je že kmalu po koncu prve svetovne vojne začelo sprva prikrito, potem pa vedno bolj odkrito in kruto fašistično nasilje. Prav v času, ko je bila slovenska beseda razen v cerkvi, potem pa tudi tam, prepovedana, so nastale številne pesmi za posvetno, bolj ali manj intimno rabo ali za cerkveno in društveno, dokler niso bila ukinjena.

Tako najdemo v prvem poglavju Slovensko odporniško pisanje pod italijanskim fašizmom (1920–1943) razmišljanje o slovenski besedi v javnosti in zakaj so slovenske pesmi nastajale (zase, pisali so jih slovenski vojaki v italijanski vojski, v ilegali, pesnili so tudi člani organizacije TIGR in talci v Bazovici, v pregnanstvu in begunstvu) ter kako so pesnile ženske in duhovniki.

Drugo poglavje je namenjeno praznovanju stoletnice rojstva Simona Gregorčiča leta 1944. Organizatorji proslave na Primorskem so bili razpeti med partizani in Nemci, veliko pozornosti pa so obletnici namenili v Kairu, kjer je jeseni leta 1941 začel izhajati list Bazovica kot berilo Jugoslovanskega odbora iz Italije.

Posebna poglavja so si prislužili tudi italijanski vojak Andrej Peršič, ki je pisal slovenske pesmi v afriški puščavi, vojak Danilo Florjančič je pisal ob Rdečem in Jonskem morju, bolj znan Anton Novačan pa v Jeruzalemu in Kairu.

Kje vse in kaj vse je sililo Slovence k pesnjenju v svojem jeziku, izvemo tudi iz zadnjega poglavja, ki govori o prestopanju prisilnih mobilizirancev iz italijanske vojske k zavezniškim antifašističnim enotam na Srednjem vzhodu. Marsikaj, kar govori o okoliščinah nastajanja pesmi, najdemo v številnih in natančnih opombah, v prilogi pa je mogoče prebrati tudi celotne pesmi nekaterih avtorjev.