Recenzija knjige: Varuhi izročila

Iztok Ilich, publicist, urednik in prevajalec, se že več kot štirideset let oglaša v slovenskih časnikih in revijah z zapisi s področja kulturne zgodovine in etnologije. Zdaj je svoje dolgoletno delo in veliko ljubezen do slovenske dediščine ujel tudi v knjigo Varuhi izročila s podnaslovom Naša kulturna dediščina v dobrih rokah.

Že iz naslovja lahko razberemo, da se je tokrat skozi zgodbe o ljudskih šegah in običajih spomnil predvsem požrtvovalnih ljudi, ki skrbijo za posamezne elemente dediščine, jih hranijo in varujejo. Knjiga se želi pokloniti dolgi vrsti širši javnosti malo znanih ali neznanih varuhov spomina in nadaljevalcev izročila prednikov.

Pisec je predan ljudskemu izročilu, veliko časa je preživel na terenu med ljudmi, prebral številna besedila, ki se nanašajo na etnološke teme, kar je razvidno tudi iz njegovega dela. »Za to, da bi cenili sebe in svoje, kar ustvarjamo ali so ustvarili drugi pred nami, je ohranjanje spomina na minule čase in razumevanje razmer, v katerih so živeli in zdržali rodovi naših prednikov, še toliko bolj pomembno,« je prepričan avtor in odločno zatrjuje, da »gre za našo skupno kulturno dediščino kot kolektivno vrednost – v nasprotju z družinskim ali individualnim nasledstvom –, ki nas poleg jezika najbolj nezamenljivo opredeljuje kot etnično skupnost. Če usahne spomin, se pretrgajo vezi, zaradi katerih smo ljudje to, kar smo.«

S knjigo Varuhi izročila je Ilich ustvaril svojevrsten vodnik po naši kulturni dediščini v devetih tematsko zaokroženih poglavjih, ki jih dodatno bogati več kot štiristo fotografij in drugih ilustracij. Piše sproščeno in se izogiba strokovni terminologiji, kar je posebna privlačnost knjige, ki je tako namenjena širšemu krogu bralcev. Hkrati – še posebej v uvodih v poglavja – niza ugotovitve drugih raziskovalcev (dr. Nika Kureta, Damjana J. Ovsca, dr. Janeza Bogataja idr.), kar dviga strokovno raven obravnavanim temam. To so pustni liki, cvetnonedeljske butare in potice, mlaji in majenca, poletni venčki in šopki, slovensko morje, etnološki muzeji in zbirke, Kraška ohcet, tradicionalne obrti in veščine ...

Predstavljanje šeg in običajev si sledi brez posebnega reda, kar včasih deluje kaotično ali vsaj begavo. Bralec na drobne bisere naleti bolj naključno, kot denimo v poglavju Kje je slovensko morje, ko spremlja razmišljanje kapitana in raziskovalca Bruna Volpija Lisjaka, ki si še vedno prizadeva za širjenje zavesti, da so bili naši slovenski predniki stoletja gospodarji severozahodnega roba Jadranskega morja. Ali naleti na sočno predstavitev ljubljanske butarice in ljubenske potice v poglavju Sporočila mladega zelenja, v katerem se avtor uvodoma nanaša na Damjana J. Ovsca, ki piše, da »prazniki rastlinstva, katerih zapletene obrede poznajo v vseh kulturah in dosežejo vrhunec ob poletnem solsticiju – kresni večer je umeščen na 23. junij –, slavijo kozmične sile, ki se izražajo v letnih ciklih ...«.

Še posebej vreden in zanimiv je avtorjev »skok« v zamejstvo. Dodatna vrednost knjige so poglavja o manj znani kulturni dediščini slovenske skupnosti v okolici Trsta in Gorice, v nadiški Benečiji in na avstrijskem Koroškem.