Recenzija knjige: Vaške gostilne, užaloščeni tipi in vonj po slivovki

Andrej Tomažin: Stramorjevi koraki. Litera, Maribor 2014
Objavljeno
03. december 2014 16.01
Gabriela Babnik
Gabriela Babnik

Prozni prvenec Andreja Tomažina Stramorjevi koraki je v degradirano in bolj ali manj interno polje slovenske književnosti vskočil kot komet. Njegovo izjemnost gre pripisati najprej temu, da je subverzivno pristopil k fetišizirani temi o izgubljeni generaciji, toda namesto da bi Tomažin govoril o izgubljenosti, govori o posameznikovi multipli identiteti.

To izgradi s pomočjo zaciklanih krogov pekla, začenši z letom 1965, pri čemer spomini junakov segajo globoko v čas pred drugo svetovno vojno, in konča nekje v zdajšnjosti, ki pa se v sklepni zgodbi pripne na dogajanje leta 1991. Vsaka izmed osmih zgodb, ki so tematsko prepletene, zaradi česar bi Stramorjeve korake potencialno lahko brali tudi kot roman, vsebuje zgodovinske reference, ki pa jih avtor razhajka in laboratorijsko razdre ter potopi v intimistične zgodbe.

Druga subverzivnost, ki si jo privošči Tomažin, je milje, v katerega postavi junake; priklicuje predvsem getoizirano in marginalizirano okolje periferije, alkoholiziranih moških na tej periferiji, razdrapanih avtomobilov in traktorjev, predvsem pa pretepenih in zlorabljenih žensk. Naj se še tako trudimo s postmodernizmom ali multikulturalizmom, nam pravi avtor, okolje, v katerem smo se formirali kot človeška bitja in kot nacija, je okolje vaških gostiln, užaloščenih tipov in vonja po slivovki.

Kot pravi pisec spremnega zapisa Muanis Sinanović, ima empirično kmetstvo v Tomažinovi knjigi pomembno vlogo, vendar ni njegova afirmacija. Zelo malo verjetno je na primer, da bi kmet, kot se pojavlja v zgodbi Na rjavi zemlji ni dovolj prostora za njegovo seme, tudi v resničnosti bral francosko filozofijo; Tomažina namreč ne zanima referencialnost ali dokumentarizem, temveč univerzalizacija simbolnega. Njegovi kmetje in kurbe in vojni pohabljenci so – in to ne samo zaradi aluzivnih preskokov ali avtorjevih metabesedilnih intervencij – poosebljena metafizika.

Njihova metafizičnost se med drugim kaže v patološki spolnosti: brutalen seks, ki se ga gredo, je zagotovilo, da še ni vse izgubljeno, da se še lahko dvignejo nad črnino, v katero so bili pahnjeni, čeprav se bodo vanjo, in ta vednost (prisotnost smrti) je ves čas na dosegu roke, zaradi česar se teh zgodb poleg grotesknosti in absurdnosti drži nezgrešljiv ton morbidnosti, za vedno izgubili.

Tomažin pripelje svoje zgodbe, tako na jezikovni kot tematski ravni, do eksistencialnega in ponekod tudi ludističnega roba predvsem zaradi asociativnih preskokov; pripoved se nekje na sredi prekine, toda zelo kmalu se izkaže, da dogajalni »sklop« išče stik s prejšnjim.

Drsimo torej po toboganu in gledamo, kam vse nas vodi pripovedovalec, ki bistveno v zgodbi ponavadi zamolči ali pa nam v najboljšem primeru razkrije v oklepajih. Tovrstni zamolki so nekakšen odvod iz totalnega, samozadostnega sveta, ki ga proizvaja Tomažin. Ob sveži in inovativni leksiki, zahtevajoč od bralca svojevrsten angažma, lahko dodam le še to, da na tako gosto in hkrati živo (literarno) govorico že dolgo nisem naletela.