Tiskane izdaje
Knjiga Florjana Lipuša Mirne duše je še ena v nizu zanj značilnih introspekcijskih avtoterapevtskih del z univerzalnim značajem. Če se pri mnogih drugih pisateljih zdi, da je teza o tem, da vse življenje pišejo eno samo knjigo, zgolj domislica, je pri Lipušu nedvomno točna.
Gre za variacije na isto temo, očitno so njegove travme iz otroštva in mladosti ter predvsem odziv in atmosfera koroškega okolja tako intenzivni, da predstavljajo neizčrpen vir interpretacij, ki pa od začetnih, deloma še fabulativnih nastavkov vse bolj prehajajo v nepredvidljiv miselni tok, ki mu je zelo težko slediti.
Osnovne koordinate so sicer prepoznavne, vendar Lipuš v Mirnih dušah še stopnjuje svojo fascinacijo z igro jezika, formulacija in zven besede ali stavka sta prioriteta, ki se v minuciozni analizi najbolj skritih in intimnih občutkov razširi v nepregleden meander refleksij. Te segajo od stvarnih reminiscenc in njihovih reinterpretacij do opisov čisto fizičnih reakcij, ki se neredko izgubljajo v neopredeljivi enigmatičnosti, potencirani z metaforiko, ki se spogleduje z nekakšnimi klenimi, zdravorazumskimi observacijami.
Izguba matere, molk očeta, konservativni normativizem ter nekomunikativnost in neodzivnost okolice so očitno temeljni vzgibi, s katerimi se Lipuš še danes spopada na svoj način, čeprav je nekdanje ostrine in zamer nekoliko manj, opazni pa so tudi potencirani erotični orisi.
Posebno poglavje je uporaba besed. »... a ti molčijo drugače, molčijo za zob dva rahleje, za lopato manj globoko, molčijo v rahlini, dočim pokvarjenci in nepridipravi molčijo v trdini.« Težko je razločiti, kaj so nekakšni koroški arhaizmi, vložki pogovornega jezika, avtorjeve lastne skovanke, modernistični eksperiment ali preprosto radikalno rahljanje sintagme v kompleksne novotvorbe zaradi sugestivne vrednosti. Rezultat je skorajda poetično besedilo, ki ga zaznamuje izjemna zgoščenost, to pa zahteva popolno koncentracijo bralca, kakršnakoli površnost ali nepazljivost pri branju pomeni ne toliko izgubiti rdečo nit, temveč ritem in atmosfero te svojevrstne poezije v prozi.
Mirne duše so zahtevno branje in predstavljajo nekakšen končni obračun Lipuša s svojim okoljem. Predmet kritike so vsi vidiki avstrijske Koroške, od šolskega sistema do cerkve, zelo neprizanesljivi so orisi mentalnih in tudi fizičnih karakteristik ljudi. Je pa morda v primerjavi z Lipuševimi prejšnjimi deli za spoznanje več blage ironije in nekakšne pomirjenosti z usodo, čeprav je temeljno občutje še vedno zelo trpko.
Če je to res končni obračun, bomo seveda šele videli, pisatelj je že večkrat vehementno napovedal, da bo nehal pisati, vendar si je vedno znova premislil. »Nič se ne začenja od začetka in nič ne zahaja h koncu, vse ostaja, vse je in traja in se vrti v odčaranem krogu«, zapiše pisatelj ob koncu knjige. Takšno ali drugačno nadaljevanje si torej morda obetamo, kar nam vedno znova daje vpogled v zelo specifično literaturo, ki se zdi zamrznjena v času.
Če imamo pogosto občutek, da se Slovenija kar ne more izviti iz izolacije in avtarkičnosti, če zapredeni v vedno iste miselne vzorce nenehno grizemo svoj lastni rep, to še toliko bolj velja za velik del književnosti koroških Slovencev.
