Recenzija knjige: Življenje proti literaturi

Vicenç Pagès Jordà: Sreča ni popolna. Sodobnost International, Ljubljana 2014, prevod Veronika Rot.

Objavljeno
10. november 2014 17.04
Aljoša Harlamov
Aljoša Harlamov

Naj bo takoj jasno: to vsekakor ni roman, ki bi ga bilo prijetno brati. Pa ne gre za to, da bi bil slab, čeprav se zdi, da ga je mogoče zlahka uvrstiti v kategorijo »obrtniške« literature.

S tem hočem povedati, da je katalonski pisatelj Vicenç Pagès Jordà hkrati literarni teoretik in da je to očitno na vseh ravneh pripovedi, tako na mikro kot makro ravni.

Jezik je realističen in zgodba zlahka razberljiva, a je istočasno tudi dovolj porozen, pri čemer luknje predstavljajo blaga ironija, s katero pripovedovalec (ali različni pripovedovalci) zre na protagonista in njegov svet, ter vešči zamolki ali namigi, ki bodo zaposlili pozornejšega ali bolj razgledanega bralca.

Potem je seveda težko spregledati tudi preštevilne aluzije in citate, ki hkrati z odraščanjem osrednje osebe romana, Àngela Maurija, preidejo od ljudske kulture, prek popkulture (popularne glasbe osemdesetih), do teorije – predvsem marksistične, saj gre vendar za postfrancovsko Španijo – in literature (ter deloma nazaj do popkulture, ko Àngelovi prijatelji razglabljajo o glasbi za njegov pogreb).

Če še to ni dovolj, nam avtorjevo teoretično podkovanost izda tudi preigravanje relativno različnih stilov, perspektiv in modusov, ki se menjajo z vsakim poglavjem, medtem ko slednja opisujejo usodo posameznika tako, da preskakujejo iz posameznega leta v leto (od 1971 do 2003) ter nam v spretnem montažnem postopku prikažejo Àngela kot otroka, najstnika, študenta, odraslega moža in … hja, mrtveca.

Romanu torej ni mogoče ničesar zameriti, čeprav se zdi, da včasih zmanjka kakšna lucidna poteza, ki bi ga dvignila nad golo veščino pisanja in pripovedovanja zgodbe.

Ne, delu ni česa zameriti, zameriti je mogoče samo življenju. Tisto, kar roman Sreča ni popolna dviga nad »obrtniškost« in ga obenem dela zoprno, a nujno čtivo, je nostalgičen, a čisto anatomski, mestoma duhamoren prikaz posameznikovega življenja v zadnjih desetletjih 20. in prvih desetletjih 21. stoletja.

Kakor da bi material delal proti piscu in njegovi spretnosti oziroma kakor da bi življenje delalo proti literaturi. Ni to, da sreča ni popolna, Zahodni človek ni ne pretirano srečen ne nesrečen, ampak samo grozljivo običajen; vsakdanji in na smrt dolgočasen.

Lahko bi sicer rekli, da Àngelovo usodo zapečati lekcija, ki jo dobi kot mulc, ko izgubi frnikolo v igri, katere pravil ne pozna, in da potem zaradi tega nikoli ne vstopi prav, pogumno in odločno, v igro življenja, a po drugi strani lahko z enakimi vatli izmerimo, da Àngel v bistvu vse življenje ne počne drugega, kakor da igra – puberteto preživlja za igralnimi avtomati, kot študent se igra igro citatov in revolucije ter si skuša »prikvartati« Carmen …

A če smo zares iskreni, bomo v njegovi usodi razbrali tudi našo. Izraz izgubljena generacija, ki ga mnogi uporabljajo zame in za moje sovrstnike, je v resnici ime za toplo vodo. Jordàjev roman jasno pokaže, da si ne moremo lastiti niti patenta za občutek poraženosti.