Kozmologija prinaša skoraj petdeset zapisov Kozme Ahačiča
Branje zbranih kolumn je izrazito odvisno od bralčevega bralskega ozadja.
Odpri galerijo
Avtor ostaja v svojih refleksijah in sodbah dovolj splošen, da te iz partikularnega preskočijo v univerzalno. Foto: Reuters
Knjige zbranih ali izbranih kolumn, ki navadno zavežejo pentljico na komplet izpod peresa kakšnega vidnejšega imena kolumnističnega univerzuma, velja navadno sprejeti z nekaj pazljivosti. Je že res, da se nam vsaka knjiga razkriva sproti in jo tako tudi ocenjujemo, a zdi se, da teža konteksta pri tovrstnih projektih včasih preprosto zamegljuje naše branje.
Skoraj petdeset zapisov Kozme Ahačiča, ki jih je avtor v redni rubriki pisal za pričujoči časnik, živi (kot drugi primeri žanra) tovrstno dvojno življenje.
V tem času se je avtor sprehajal med problemi jezikoslovja, znanosti (in predvsem njenega mesta v sodobni družbi), retorike, politike, vprašanji, ki bi jih lahko razumeli kot »življenjske modrosti« ... Pisanje v dostopnem slogu je pogosto začinjeno z anekdotami in razmisleki o pojavih iz zakladnice popularne in (redkeje) klasične glasbe, primeri iz jezikoslovne prakse, antične književnosti, svetega pisma, a tudi vsakodnevnega življenja in sprotnega družbenega dogajanja.
Avtor ostaja v svojih refleksijah in sodbah dovolj splošen, da te iz partikularnega preskočijo v univerzalno, obenem pa seveda tudi dovolj neujemljiv, da bi morda kdo povprašal, »kaj nam sploh veli?«, kar je morda ustaljen cilj iskanja v kulturi mnenjskih vodij. Takšen ostaja tudi vsakič, ko se nam zdi, da smo le nekaj korakov pred tem, da se bomo soočili »z imeni in priimki« (denimo iz politične sfere). A vedno je to »nekaj (!) korakov«, zato bi po moji oceni stežka sploh predvidevali, za koga gre. Če bi tako morali navesti kakršenkoli »temeljni kamen« njegovega pisanja, bi ga bržkone morali iskati v zavezanosti znanosti, jezikoslovju in humanistiki, morda kar razsvetljenskim načelom in svobodomiselnosti.
Čeprav je tovrsten pristop lahko v nekaterih drugih primerih kontraproduktiven (predvsem, ko se zdi, da pušča le toliko mesta, da moramo »imena in priimke« izgovoriti sami, ali takrat, ko vztrajno beži od tega, da bi stvari poimenoval s svojimi imeni), se zdi, da tudi v tem pogledu Ahačičeve kolumne te poti ne želijo niti nakazati. Avtor ostaja v obravnavanih (mikro)primerih pri samem preučevanju eksakten, od zelo jasnega izrisa sodbe ali morebitne rešitve pa se oddalji.
Slednje je v kolumnističnem kozmosu svojevrstna redkost, no, vsaj med izpostavljenimi imeni, med katera sodi tudi avtor Kozmologije. Moment, ko se ustavi, preden bi napravil »nujno« napačen korak, tako bržkone sodi med najmočnejše atribute pričujočega dela. Četudi je res, da se, roko na srce, pri kakšnem od besedil zaradi tega zgodi, da nam kar nekoliko spolzi med prsti.
A tu se nemudoma pojavi vprašanje, ki sem ga napovedal že v prvih vrsticah. Bi nam spolzelo med prsti tudi, če bi ga brali ob svojem času, torej v času izdaje na časopisnih straneh? Sorodne knjižne izdaje nas skoraj vedno postavijo pred podobno časovno vprašanje. Ne gre za to, ali so neke kolumne »vredne knjige« ali ne, temveč preprosto za to, da morda s knjižno formo ne sobivajo tako dobro, kot bivajo same s seboj. Zapisi, katerih namen je zgoščeno predstaviti neko problematiko, ki prav mogoče sovpada z duhom nekega (mesečnega, morda celo tedenskega) mikročasovnega obdobja, lahko brez tovrstnega konteksta ne padejo na tako zelo plodna tla. Ponavljanja, ki jih ob sprotnem prebiranju prispevkov morda sproti pozabljamo, se zdaj zgostijo; sila, s katero pisec vsakič znova pristopi k neki tematiki, se tokrat potencira z naslednjo, pa spet naslednjo, pa spet naslednjo … In zlahka postane utrujajoča. Obenem pa so teksti seveda spet dovolj kratki in zanimivi, da se ne namenimo za vsakim prebranim počakati dan ali dva.
Branje Kozmologije je tako (kot velja za večino podobnih projektov) izrazito odvisno od našega bralskega ozadja. Tistih, ki smo kolumne poznali, ne zapelje v neki nov svet, nam pa morda razkrije kakšno malenkost več o piscu, ki stoji za njimi (že ugotovljena kontinuiteta preciznosti in pazljivosti). In morda je prav zato pri tovrstnih izdajah fokus na avtorja pogosto tako pomemben, kar v konkretni izdaji ponazarja že naslov, ki implicira tako priimek peresa, ki stoji za knjigo, kot tudi dejstvo, da se zbirka loteva vsega. Po drugi strani je za vse tiste, ki so kolumne prebirali le občasno ali sploh ne, tu seveda precej novosti, ki pa se lahko zaradi formata vrstijo prehitro, odvezane od vsaki lastnega časovnega okvira, čeprav je lahko ta tudi izrazito pomemben.
A kakorkoli že obrnemo, je pred nami nekakšen dokument tega, kar je avtor v nekem obdobju svojega ustvarjanja posredoval javnosti, nam pa ostaja možnost, da to presodimo kot novo celoto, podobo vsega, kar se je v tem času odvijalo na straneh časopisa in v družbi. In seveda: tu je še vsaka kolumna posebej, vsaka s svojim vprašanjem in svojo specifično vsebino.
Skoraj petdeset zapisov Kozme Ahačiča, ki jih je avtor v redni rubriki pisal za pričujoči časnik, živi (kot drugi primeri žanra) tovrstno dvojno življenje.
V tem času se je avtor sprehajal med problemi jezikoslovja, znanosti (in predvsem njenega mesta v sodobni družbi), retorike, politike, vprašanji, ki bi jih lahko razumeli kot »življenjske modrosti« ... Pisanje v dostopnem slogu je pogosto začinjeno z anekdotami in razmisleki o pojavih iz zakladnice popularne in (redkeje) klasične glasbe, primeri iz jezikoslovne prakse, antične književnosti, svetega pisma, a tudi vsakodnevnega življenja in sprotnega družbenega dogajanja.
Avtor ostaja v svojih refleksijah in sodbah dovolj splošen, da te iz partikularnega preskočijo v univerzalno, obenem pa seveda tudi dovolj neujemljiv, da bi morda kdo povprašal, »kaj nam sploh veli?«, kar je morda ustaljen cilj iskanja v kulturi mnenjskih vodij. Takšen ostaja tudi vsakič, ko se nam zdi, da smo le nekaj korakov pred tem, da se bomo soočili »z imeni in priimki« (denimo iz politične sfere). A vedno je to »nekaj (!) korakov«, zato bi po moji oceni stežka sploh predvidevali, za koga gre. Če bi tako morali navesti kakršenkoli »temeljni kamen« njegovega pisanja, bi ga bržkone morali iskati v zavezanosti znanosti, jezikoslovju in humanistiki, morda kar razsvetljenskim načelom in svobodomiselnosti.
Čeprav je tovrsten pristop lahko v nekaterih drugih primerih kontraproduktiven (predvsem, ko se zdi, da pušča le toliko mesta, da moramo »imena in priimke« izgovoriti sami, ali takrat, ko vztrajno beži od tega, da bi stvari poimenoval s svojimi imeni), se zdi, da tudi v tem pogledu Ahačičeve kolumne te poti ne želijo niti nakazati. Avtor ostaja v obravnavanih (mikro)primerih pri samem preučevanju eksakten, od zelo jasnega izrisa sodbe ali morebitne rešitve pa se oddalji.
Slednje je v kolumnističnem kozmosu svojevrstna redkost, no, vsaj med izpostavljenimi imeni, med katera sodi tudi avtor Kozmologije. Moment, ko se ustavi, preden bi napravil »nujno« napačen korak, tako bržkone sodi med najmočnejše atribute pričujočega dela. Četudi je res, da se, roko na srce, pri kakšnem od besedil zaradi tega zgodi, da nam kar nekoliko spolzi med prsti.
A tu se nemudoma pojavi vprašanje, ki sem ga napovedal že v prvih vrsticah. Bi nam spolzelo med prsti tudi, če bi ga brali ob svojem času, torej v času izdaje na časopisnih straneh? Sorodne knjižne izdaje nas skoraj vedno postavijo pred podobno časovno vprašanje. Ne gre za to, ali so neke kolumne »vredne knjige« ali ne, temveč preprosto za to, da morda s knjižno formo ne sobivajo tako dobro, kot bivajo same s seboj. Zapisi, katerih namen je zgoščeno predstaviti neko problematiko, ki prav mogoče sovpada z duhom nekega (mesečnega, morda celo tedenskega) mikročasovnega obdobja, lahko brez tovrstnega konteksta ne padejo na tako zelo plodna tla. Ponavljanja, ki jih ob sprotnem prebiranju prispevkov morda sproti pozabljamo, se zdaj zgostijo; sila, s katero pisec vsakič znova pristopi k neki tematiki, se tokrat potencira z naslednjo, pa spet naslednjo, pa spet naslednjo … In zlahka postane utrujajoča. Obenem pa so teksti seveda spet dovolj kratki in zanimivi, da se ne namenimo za vsakim prebranim počakati dan ali dva.
Branje Kozmologije je tako (kot velja za večino podobnih projektov) izrazito odvisno od našega bralskega ozadja. Tistih, ki smo kolumne poznali, ne zapelje v neki nov svet, nam pa morda razkrije kakšno malenkost več o piscu, ki stoji za njimi (že ugotovljena kontinuiteta preciznosti in pazljivosti). In morda je prav zato pri tovrstnih izdajah fokus na avtorja pogosto tako pomemben, kar v konkretni izdaji ponazarja že naslov, ki implicira tako priimek peresa, ki stoji za knjigo, kot tudi dejstvo, da se zbirka loteva vsega. Po drugi strani je za vse tiste, ki so kolumne prebirali le občasno ali sploh ne, tu seveda precej novosti, ki pa se lahko zaradi formata vrstijo prehitro, odvezane od vsaki lastnega časovnega okvira, čeprav je lahko ta tudi izrazito pomemben.
A kakorkoli že obrnemo, je pred nami nekakšen dokument tega, kar je avtor v nekem obdobju svojega ustvarjanja posredoval javnosti, nam pa ostaja možnost, da to presodimo kot novo celoto, podobo vsega, kar se je v tem času odvijalo na straneh časopisa in v družbi. In seveda: tu je še vsaka kolumna posebej, vsaka s svojim vprašanjem in svojo specifično vsebino.
