Spomini in spominski ključi

Poleg julijanskega in gregorijanskega koledarja imamo odslej po zaslugi Borisa A. Novakaše »osebnosvojilno opolnomočeni« NOVakovskI koledar.
Fotografija: Foto Ajt Getty Images/istockphoto
Odpri galerijo
Foto Ajt Getty Images/istockphoto

Do danes smo – z vidika nastanka ali razvojno-zgodovinske podobe koledarja – poznali predvsem dva odmevna koledarska sistema: »orientacijsko« sprejemljiv julijanski koledar in kasnejši (torej splošni sedanji) gregorijanski koledar.

x
x
Odslej po nezamenljivi zaslugi pesnika in predlanskega Prešernovega nagrajenca Borisa A. Novaka (raz)ločimo še en sorodni, »osebnosvojilno opolnomočeni« koledar – t. i. NOVakovskI koledar. Skrajno prodorno in podrobno je predstavljen v pesnikovih aktualnih pesmih, povzetih pod preprostim naslovom Lunin koledar, v katerih Novak (od)stavi ravnilo in krmilo kovanja koledarja praviloma naravnost v roke lastni narezljani in predirni domišljiji.
​Na 522 straneh neustavljivo paradira posebno, pristno in pestro NOVakovskO leto, katerega glavna premisa je razvejena magija imaginacije, razigrane igre in spomin v povezavi s pesnikovim razbiranjem markantnega in praviloma skrivnega bivanjskega gonila – ritma.

Vemo, da koledarji pogosto »poosebljajo« (ali odmerjajo) gibanje in pretakanje bivanja, primerljivo podobno poezija pooseblja gibanje in pretakanje besednega odmevanja, odzvanjanja in konotiranja. Zatorej je zunanja pojavnostna poanta Luninega koledarja vztrajno jasna, preprosta in neskaljeno neposredna: vsak od datiranih dni nas (samo)voljno počasti s praktičnim priložnostnim »posvetilom« – s posebej zanj napisano, prirejeno pesmijo.

To med drugim pomeni, da Lunin koledar daje sugestivno, spontano in neponovljivo priložnost, da vedno (ali vsak dan) (od)beremo neko naslednjo, »mimogrede« podarjeno pesem. Kajti popolnoma vsaka koledarsko obdelana in dosledno datirana stran (mimogrede) postane samostojna, pretanjeno povedna in pokončna poezija.

Brati izborno, »izdelavno« monumentalen Lunin koledar torej pomeni pozorno in predano »brati dan za dnem /…/ stran za stranjo«, a obenem se zaradi konkretnega, »novakovskega« poetičnega podtona zdi, da velja predvsem »brati trenutek, ta večni, srečni osnutek«. Zato zdaleč ni nenavadno, da vseh koledarsko »kotiranih« dni (ali strani) ni »normalnih« 365 ali izmerljivo prestopnih 366, kot bi morda (običajno) pričakovali, ampak skrajno mnogo, saj »pesem / nese in prinese / slutnjo dni / in spomin noči, // ki jih v koledarju ni«.

NOVakovskI Lunin koledar, ki se sicer ravna po znanih luninih »taktih« (menah), se vnaprej ponaša s 17 meseci – in sicer z 12 nam znanimi in petimi izvirno novimi. Enako »obložen« ali nezadržljivo raztegnjen je sprotni NOVakovskI teden, ki običajno obsega (najmanj) 12 dni – ob sedmih starih ali rednih dneh denotira pet novoustvarjenih, pravcatih vzporednih dni. Pesnik kleno, korenito in z nemalo besedovalnega sladostrastja pretresava (pra)stara, od zdavnaj prepoznavna imena mesecev (ali dni) in si zanje zamišlja prestižno pristrižena (in nova) imena.



Tako Lunin koledar sestavljajo posamezni znani in neznani meseci z neizmerno imeni in soredno (z)brani dnevi z do desetimi imeni, kar se že zaradi krovne koledarske »ekonomike« zdi nekolikanj pobezljano, skoraj pretirano potencirano. To sicer ni nezanemarljivo (ali nasploh slabo), ker – kot beremo – imamo nesporno opravka s posebnim, »ponorelim« letom, v katero kapljajo skrajno samosvoje pesmice – »pesmice odtrganke«, ki jih je predvsem treba trgati, »trgati in metati / iz koledarja // v veter časa«.
Kakorkoli, Lunin koledar, ki temelji na nepropustni »mistiki« ritma in oblik, je premočrtna pesniška pra(k)tika s prodornim (pod)naslovom Praznična pesniška pratika.

Listati NOVakovskI koledar se zdi, kot da bi merodajno, postopo­ma (pre)obračali »Zdajev hipni naprej in nazaj«; kajti prostočasni čas roma in se suče zmeraj naprej, spomini in spominski ključi, ki odklepajo portale in prostore preteklosti, pa zmeraj nazaj.

Lunin koledar torej predstavlja svojstveno poskočno kolo, ki nam s spontanim in nepovratnim vrtenjem približuje (podarja) pesnikove intimnejše predstave o spotoma (iz)najdenih in (pre)branih dneh, sladkostih in skrbeh. Na kremenitih koledarskih straneh si sledijo pedantni delavniki in (vse)prisotni prazniki, povedni osebni obredi in obletnice kot trajni spomini na rojstva, poroke, pogrebe, prestane ljubezni in nepreštevne (prve) poljube. Pesnik se rade volje retrospektivno »pomenkuje« s posameznimi znamenitimi (slovenskim) osebnostmi, kot tudi z lastnimi sorodniki, kameradi in znanci, zato vztrajno nagajiva pesniška pratika postaja pregledna »spominska knjiga« konkretnega kolektivnega in izbranega zasebnega »zaledja«.

Lunin koledar sestavljajo bolj in manj razprostrte, otroško brezdanje in postarano resne, pridne in poredne, pesnikove starejše in mlajše pesmi vseh (možnih) natalitet, barvil in oblik; pesnik, polnokrven pratikarski »pristaš«, pa se ima za zavzetega in strastnega »poljubovalca« verjetno tudi zato, ker vsaka dostojna, prava pesem »nastane tako, / da jezik v ustih poljubi nebo«.

Komentarji: