»Redek pogum – podati se v neznano«

Dobitnica Jenkove nagrade je pesnica, plesalka in koreografinja Kaja Teržan za zbirko Krog.

Objavljeno
25. oktober 2019 07.01
Posodobljeno
25. oktober 2019 07.01
»Le nekaj besed in slika je tu. Le nekaj besed in violina igra in plesalec pleše. Nikogar ni, čeprav je. V tej na videz prepišni drži besed in teles, ki stojijo za njimi, je velika moč,« pravi Kaja Teržan. Fotodokumentacija Dela
»V pesmih Kaje Teržan ni junaš­kega bobnanja z retoričnimi sredstvi,« je sinoči v Prešernovem­ gledališču Kranj predsednica žirije Barbara Korun povedala o zmagovalni zbirki Krog.

V Kranju so 150. obletnico smrti Simona Jenka slavili z Jenkovimi dnevi, sklep je bila sinočnja podelitev stanovske nagrade, ki ima poseben simbolni pomen, ker jo od leta 1986, ko jo je Društvo slovenskih pisateljev začelo podeljevati, pesniki podeljujejo pesnikom. Letos so bili nominirani še Nina Dragičević za zbirko Ljubav reče greva, Sergej Harlamov za Mnogoboj mitologij, Franci Novak za Vračanje pogleda in Zoran Pevec za zbirko Kako postati nihče.

Žirija, v kateri so poleg predsednice brali in odločali Ivo Stropnik, Andrej Ilc, Nino Flisar in lanski nagrajenec Tone Škrjanec, je presodila, da bo 34. nagrado podelila Kaji Teržan. Zbirka je avtorici letos prinesla tudi nominacijo za nagrado kritiško sito, ki jo za najboljše literarno delo slovenskega avtorja v preteklem letu podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov.
 

Iščoča resnico trenutka biti


image
Kaja Teržan: »Sem in nisem. Poezija je in je ni. Po mojem mnenju je poezija najskromnejši umetniški izraz človeka, a zato nič manj silovit.«  Foto Arhiv Organizatorja
Zbirko Krog, drugo zbirko pesnice, ki je tudi plesalka, performerka in koreografinja, je izdal Center za slovensko književnost, s prvencem Delta iz leta 2015 je bila avtorica nominirana za Veronikino nagrado. V utemeljitvi je žirija zapisala, da je Kaja Teržan prepričala javnost že s pesniškim prvencem, bralci, poslušalci in kritiki so mu bili zelo naklonjeni, k temu je pripomogla tudi avtorica z nastopi, med drugim je v Mariboru požela nagrado občinstva na finalu tekmovanja za naziv vitezinja poezije.

image
Foto Csk
»Krog (2018) je zbirka, ki je še bolj izčiščena, pa ne v formi, temveč v tem, kako pisava sledi govorici: besedo imajo med drugim jezero, drevo in kamen. [...] govorka kaže redek pogum – podati se v neznano, negotovo, iščoč resnico trenutka biti – in čeprav (ali pa prav zato) ob tem ustvarja občutek negotovosti, nedokončanosti ali dvomeče zadržanosti, daje spregovoriti drugim oblikam zavesti: jezeru, metasekvoji, skali, ki opazuje kozoroga [...], ko ji sledimo iz oblike v obliko, iz smrti v ponovno smrt, nas prepriča prav z zadržanostjo, nesposobnostjo verjeti konceptom, vnaprej izgotovljeni podobi sveta. Ta 'nesposobnost' se tako pokaže za pronicljivost, skoraj zenovsko modrost ...«
 

Ključne prostorske dimenzije


Delova ocenjevalka Gabriela Babnik je maja v Književnih listih zapisala: »Vse tisto, kar pesmi, zajete v to zbirko, upovedujejo, na neki način drži zrcalo dobi, v kateri so pesmi nastale. Če je za pesnico to pač zrcalo, postavljeno v polkletno stanovanje, v katerem prebiva kot samska mati in v katerem išče svojo samotnost, potem je to tisto človeško stanje, ki ga je najbolj vredno opisovati. Naključno nekvalificirani / za pridobitev večje količine materije / si med seboj pomagamo s tišino, zapiše v pesmi Dimenzije očesa.

Pri Kaji Teržan, ki se umetniško izraža v dveh ločenih kodih, deluje namreč kot pesnica ter plesalka in koreografinja, bi bilo smiselno govoriti o prostorskih dimenzijah kot tistih ključnih, ki zaznamujejo njene pesmi od prvenca Delta […] spontana relacija med pesničinim jazom in konstelacijo zunanjega sveta, ki se kaže tudi na relaciji dom in brezdomstvo, udomačenost in svoboda, telo in prostor, partnerstvo in samota, materinstvo in odgovornost, je podana s spontano očiščenim jezikom, ki je intimno povezan z elementoma zemlje in vode.«
 

Le nekaj besed in slika je tu


image
Kaja Teržan Foto Arhiv Organizatorja
Lavreatka je javnosti iz Kostarike namenila sporočilo: »Hvala vsem, ki ste imeli zbirko Krog v mislih tudi po sklepnem branju, in tistim, ki ste jo predlagali za nominacijo. Ves čas po izidu zbirke me je nam­reč spremljal občutek, da nekako ne spada v prevladujočo aktualno slovensko pesniško estetiko/etiko – da je preveč tiha, da bi jo slišali, čeprav seveda ni tiha … in da je predvsem premalo 'pametna', da bi jo 'razumeli'. V tem kontekstu mi je zelo ljuba Jenkova pesem Modrijanom, ki po mojem mnenju nakazuje tudi bistvo problema sprejemanja sodobne poezije oziroma vsega novega. Tudi mladosti, konec koncev. Tistega ne-poveličevanega dela, ki s fizičnim telesom nima prav nič skupnega.

Jenko je umrl malo pred 34. rojstnim dnem. Tudi jaz bom čez tri mesece dopolnila 34 let. Pa kaj, a ne … Kakorkoli obrnem, je ta starost v Jenkovih časih pomenila in izražala precej drugačne izzive in težave, ne glede na individualni kontekst, ki je obremenjen še s spolom, statusom in še čim, vendar to je že druga zgodba. […]



Kaj je s tišino

zdaj,
ko smo jo zlorabili
kakor ljubezen;
ki jo spoznamo
le kot nasprotje.

Kadar joka otrok
iz duše,
joka iz svoje zrelosti
globlje kot meni
dopušča sočutje,
oko, ki zre
čez prepihane vrhove;
sneg je razpršilo
kakor posmrtne ostanke
iz žare,
kdo ve kam.

Misli, glasnejše
od gradbenih strojev
in gospodinjskih aparatov,
razbijajo stekla oken
mojega telesa.
Najti delce sebe.

Najti delček sebe.
Vsak
je pot domov.

Kaja Teržan: Krog
(Center za slovensko književnost, Ljubljana, 2018)
 


Vsi zasledujemo isto stvar, le da vsak specifičen čas (in prostor) omejuje naše zmožnosti uvida …, po drugi strani pa prinaša nove možnosti razrešitve. V tem smislu je zame branje klasikov užitek ob zavedanju, da o določenih rečeh še niso spregovorili, ker se te še niso izoblikovale niti kot slutnje. V nejasnih prostorih me puščajo samo. Zato berem svoje pesniške kolege. In kjer sem še vedno sama, tam je čas za pisanje. In tako se sklepa krog med prej in potem in tistim, kar bo šele prišlo. [...]

Vesela sem, da obstajate ljudje, ki ste danes tu, ker vam očitno ni vseeno. In ja, marsikdo bi lahko bil ta trenutek na mojem mestu. Resda ne načrtovano, a poglejte, tudi mene danes tukaj v resnici ni. Sem in nisem. Poezija je in je ni. Po mojem mnenju je poezija najskromnejši umetniški izraz človeka, a zato nič manj silovit. Le nekaj besed in slika je tu. Le nekaj besed in violina igra in plesalec pleše. Nikogar ni, čeprav je. V tej na videz prepišni drži besed in teles, ki stojijo za njimi, je velika moč. Hvala, ker ste ji prisluhnili v Krogu

Lani so Jenkovo nagrado podelili Tonetu Škrjancu za zbirko Dihaj. Doslejšnji dobitniki in dobitnice po Simonu Jenku imenovane stanovske nagrade za poezijo so Niko Grafenauer (dvakrat), Veno Taufer, Tomaž Šalamun (dvakrat), Aleš Debeljak (dvakrat), Milan Dekleva, Milan Jesih (dvakrat), Jure Detela, Kajetan Kovič, Svetlana Makarovič, Boris A. Novak, Alojz Ihan, Iztok Osojnik, Peter Semolič, Dane Zajc, Uroš Zupan, Erika Vovk, Brane Mozetič, Jože Snoj, Ciril Bergles, Maja Vidmar, Miklavž Komelj, Josip Osti, Andrej Medved, Ivo Svetina, Primož Čučnik, Janez Ramoveš, Kristina Hočevar, Anja Golob (dvakrat), Miklavž Komelj in Veronika Dintinjana.