Reka Una - kult, magija, zdravilo za vse rane

Pri nas je gostoval bosanski pisatelj Faruk Šehić, ki je z romanom Knjiga o Uni uspel tudi v tujini.

Objavljeno
13. maj 2016 16.44
Faruk Šehić,bosanski pisatelj,Ljubljana Slovenija 12.05.2016 [Portret]
Valentina Plahuta Simčič
Valentina Plahuta Simčič

Ko je leta 1992 v Bosni in Hercegovini izbruhnila vojna, se je takrat 22-letni Faruk Šehić za tri leta pridružil 5. korpusu Armade BiH. Menda je poleg kalašnikova vedno imel ob pasu pripeto zbirko poezije. Njegov roman z naslovom Knjiga o Uni (Cankarjeva založba, prevod Zdravko Duša) je soočenje in obračun z dediščino vojne in vojno travmo.

Šehić je bil rojen leta 1970, mladost je preživel v Bosanski Krupi, ki leži ob reki Uni. Ta reka s svojo izjemno lepoto, ki pa jo preseva tragika vojne, je ena od dveh glavnih junakov romana. Drugi junak je vojni veteran, bipolarna oseba, ki pod hipnozo fakirju pripoveduje svojo življenjsko zgodbo. Za Knjigo o Uni, ki jo opisujejo kot pomemben prispevek k vojni literaturi, je Šehić dobil dve nagradi – nagrado Meše Selimovića in nagrado Evropske unije za književnost. Sicer pa je Šehić kolumnist in novinar pri BH Dani.

Ali zaradi romana Knjiga o Uni veliko potujete?

Moje tokratno gostovanje v Ljubljani je četrto po vrsti. Bil sem že v Sofiji, Londonu in Budimpešti. Roman je do sedaj preveden v šest jezikov, do konca leta bodo izšli še trije prevodi. Za to, da je roman mednarodno odmeven, se imam v veliki meri zahvaliti nagradi Evropske unije za književnost, ki podpira prevode knjige v tuje jezike.

Kako knjigo interpretirajo kritiki v različnih državah? Se recenzije razlikujejo glede na kulturni kontekst?

Manjša razlika je med državami, ki so Bosni blizu, in oddaljenimi državami. V državah, ki so nam geografsko blizu, natančno vedo, kaj se je dogajalo med vojno v Bosni, zato morda roman bolje razumejo. Največji odmev pa je roman vseeno imel v Veliki Britaniji.

Potem ko je bila objavljena kritika v Guardianu, je bil takoj razprodan in ponatisnjen. To lahko štejem za uspeh, saj prevedena literatura tam težko prodre. Sicer pa tako velikih razlik v interpretacijam ni. Mislim, da je knjiga dovolj univerzalna, da jo vsi podobno razumejo.

Zakaj ste se odločili, da bo to pesniško-meditativna knjiga o vojni in ne reportažna knjiga?

Pred Knjigo o Uni sem napisal knjigo z naslovom Pod pritiskom, kjer sem o vojni pisal v reportažnem slogu, zelo direktno. V Knjigi o Uni pa vojna ni glavna tema, temveč le eho, kulisa. Glavna tema je dediščina vojne – travma. Z vojno je tako, da te z ogromno roko zagrabi in vrže nekam, kjer se težko znajdeš, a moraš na novo začeti življenje. Prisiljen si v premahovanje izgube in iskanje nove identitete. Predvsem pa v iskanje smisla življenja.

Imate tu vi diagnozo posttravmatskega sindroma?

V Bosni ima to diagnozo 50 odstotkov ljudi, to ni pri nas nič posebnega. Ko se vojna zaključi, pride najprej faza evforije, potem faza posttravmatskega sindroma, ki je pri meni nastopil v letih 1996 in 1997. Travma ni samo umska, temveč tudi telesna. Postravmatski sindrom sem doživljal kot napade panike in hud strah pred smrtjo.

Kako je lahko ena in ista oseba hkrati vojak in pesnik?

To je seveda možno, precej primerov obstaja. Najbolj znan primer pesnika in vojaka v eni osebi je Apollinaire. Sodeloval je v prvi svetovni vojni, bil ranjen in zaradi rane tudi umrl. Med drugim je napisal pesem z naslovom Lepota vojne. Blaise Cendrars je drug tak primer. Baudelaire pravi, da so trije poklici sveti: vojak, pesnik in duhovnik.

Zakaj pa ste se odločili, da se priključite vojski?

Nisem se odločil, temveč sem bil k temu primoran. 20. aprila 1992 sem pred lokalom v Bosanski Krupi, ki mu je bilo ime Casablanca, s prijatelji pil kavo, ko so kar naenkrat začeli streljati na nas Srbi. Že prvi dan vojne so me pregnali iz lastne hiše, izgubil sem vse svoje imetje, obdržal sem le to, kar sem imel na sebi. Postal sem begunec. Bosanska krajina je bila obkoljena, nisem mogel pobegniti, nisem imeli izbire. Zato sem se pridružil bosanski vojski.

Vaš lik pravi, da ima »umazane in ostudne spomine«. Jih imate tudi vi?

Moj lik se referira predvsem na bivšo Jugoslavijo, na razočaranje zaradi njenega razpada. Največ Bosancev se je izrekalo za Jugoslovane, zato smo bili mi najbolj razočarani, ko je razpadla. Tudi sam sem se izrekal za Jugoslovana.

Ste odrasli z Uno?

Da. Reka teče tik ob hiši moje babice, ob njej sem preživel vsa poletja. Sploh si nisem želel na morje, samo pri Uni sem hotel biti. Na babičinem dvorišču sem lovil ribe, tu sem imel čoln, s katerim sem se vozil. Že maja smo se kopali v njej, čeprav je precej ledena.

Je zelo jasna in čista, še na deset metrov globine je dobra vidljivost. Moja fascinacija s to reko že dolgo traja in res sem si želel napisati knjigo o njej. V romanu sem jo povezal z vojno, čeprav sem slednjo nekoliko pridušil, tako da ni osrednja tema knjige. V Bosanski Krupi obstaja pravi kult reke. Tu se razliva v mnogo tokov in tvori otočke in je nekaj res lepega in magičnega.

V romanu ima voda zelo pomembno vlogo.

Voda je povsod prisotna, je vezivo knjige. Z njeno pomočjo osrednji lik beži pred grozo povojnega življenja. Voda zdravi, celi rane. Voda je tista, ki drži to knjigo skupaj. Ne samo voda, temveč celotna narava. Ta je zaklonišče, rešitev pred vsem.

V Bosni in Hercegovini je nastalo veliko zanimive vojne literature. Katere pisatelje najbolj cenite?

Josip Mlakić je napisal nekaj dobrih romanov o vojni. Všeč mi je Hemon, čeprav ne piše direktno o vojni, temveč o migraciji, ki je bila posledica vojne. Potem je tu Nenad Veličković s knjigo Đavao v Sarajevu, Miljenko Jergović s svojim Sarajevskim Marlborom. Mislim pa, da je vojna imela največji odmev v poeziji.

Z Jergovićem ste javno polemizirali. Zakaj?

Nisem se strinjal s stvarmi, ki jih je pisal v kolumnah. Če hoče nekdo Dražo Mihajlovića rehabilitirati, ga prikazati kot nesrečnega antičnega junaka, potem se zgodba zame konča. Mihajlović v nobenem primeru ne more biti svetel lik, on je zločinec, fašist, storilec genocida. Zato sem reagiral na Jergovićevo pisanje.

Menda se nekoliko razlikujete od pisateljev, ki so med vojno živeli v Sarajevu.

Da, jaz prihajam iz drugega vesolja, boril sem se v drugi vojni. Mi v zahodni Bosni smo bili obkoljen teritorij, oni v Sarajevu so bili obkoljeno mesto. Mi smo imeli prostor, lahko smo dihali, oni so bili povezani s svetom le preko tunela. Orožje smo dobivali s helikopterji iz Hrvaške, dokler nas Hrvaška ni napadla. Potem smo ga kupovali od Srbov iz Hrvaške. Oni so se oskrbovali povsem drugače. Sarajevska vojna je bila povsem drugačna od moje izkušnje vojne. Zato se mi je zdelo potrebno, da svojo izkušnjo opišem v knjigah.