Resnični serijski morilec je avtorica sama

V triindvajsetih zgodbah, ki jih bralec prebere v eni sapi, nas mlada pisateljica Samanta Hadžić Žavski popelje na vrtiljak čustev.

Objavljeno
03. februar 2020 18.00
Posodobljeno
03. februar 2020 18.00
V vsakodnevne situacije pisateljica spretno vpleta tudi splošno družbeno kritiko. FOTO: Kristina Dremšak
V zbirki kratkih zgodb Serijski morilec se mlada pisateljica Samanta Hadžić Žavski loteva vsakdanjih tem – a na nevsakdanji način. Avtorica iz zgodbe v zgodbo odpira vrata v notranjost domov in odnosov ter ruši zidove, za katerimi namesto ljubezni najdemo družinske travme. Primarna celica, ki naj bi veljala za najvarnejšo, postane destruktivna, v delih ostane le še kot (zaporniška) celica, iz katere protagonisti pridejo mrtvi – v dobesednem ali prenesenem pomenu. Motiv smrti je namreč v njenih zgodbah najbolj pogost.

Kratkoprozno delo je naslovljeno po najstarejši zgodbi iz zbirke, ki obenem predstavlja krvavo rdečo nit celotnega dela, saj so, kot urednika knjige citira pisateljica, »vsi liki zasnovani tako, da jim lahko v nekem trenutku poči film in postanejo serijski morilci«. Največkrat so ti liki ženski, skoznje pa avtorica obravnava položaj ženske v različnih vlogah: družinski, materinski in družbeni. Te vloge na različne načine prevprašuje, denimo z likom ženske, ki si ne želi otroka in nikoli ne razvije materinskega čuta. V vsakodnevne situacije spretno vpleta tudi splošno družbeno kritiko.
 

Vrtiljak čustev


V triindvajsetih zgodbah, ki jih bralec prebere v eni sapi, nas avtorica popelje na vrtiljak čustev: srhljivosti in groze, strahu in žalosti, prizadetosti in zgroženosti; spet drugič pa iz nas zvabi smeh ob duhovitih, s črnim humorjem začinjenih razpletih. Junaki so pravzaprav antijunaki. Dekletu iz prve zgodbe Jedla bova ribe, ki je ujeto v nasilen in zatiralen odnos, poči film. Iz žrtve se prelevi v hladnokrvno morilko, ki namesto rib kupi sekiro. S to pokonča svojo ženo in otroka tudi serijski morilec iz naslovne zgodbe. Ženske serijsko posiljuje in nato ubije, dokler ni videti, da je v idiličnem družinskem okolju morilec v njem že mrtev. Če v drugih zgodbah protagonisti oziroma njihove zgodbe doživijo preobrat, serijski morilec ostane zvest samemu sebi, kot je v spremni besedi zapisala Suzana Tratnik: »Le serijski morilec je nekako dosledna osebnost, ki kljub (ali pa prav zato) dobro odigrani maski vsakdanjega družinskega (ne)sožitja slednjič popusti svojim nagonom in pobije vse svoje najdražje in najbližje.«

image
Kratkoprozno delo je naslovljeno po najstarejši zgodbi iz zbirke, ki obenem predstavlja krvavo rdečo nit celotnega dela. FOTO:Kristina Dremšak


»Formo kratkih zgodb imam najraje, saj se najlažje izrazim v nečem, kar napišem na hitro. Napišem in sem konec; težko bi se lotila pisanja romana, ne vem, če sem temu dorasla. Kratke zgodbe tudi najraje prebiram, ker lahko knjigo zlahka odložim, pa mi naslednjič, ko jo vzamem v roke, ni treba razmišljati, kje sem ostala. Želim si izdati še eno kratko prozno zbirko, v kateri bodo skupna motivika obiski.« Samanta Hadžić Žavski
 

 

Jaga baba


Zanimiva je teorija, ki jo je v intervjuju za revijo Spekter predstavil novinar Rok Kodba, in sicer, da je resnični serijski morilec, ki povezuje zgodbe, pravzaprav pisateljica sama, saj like v svojih zgodbah drugega za drugim na različne načine pobije. Zdi pa se, da kljub rdeči niti, to je lik serijskega morilca, nekaj zgodb vsebinsko ne spada v zbirko. Morda tudi zato, ker se v njih ne zgodi prav veliko. Ker zaman iščemo novo truplo. Po drugi strani nekaj zgodb izstopa z drugačno tematiko in slogom. Lepi časi, kot pove že naslov, je zgodba, v kateri kljub smrti najdemo upanje in optimizem. Kanček obojega prepoznamo v epilogu zgodbe Čefurka, četudi se v njej zrcalijo grozote vojne in nezmožnost pristopiti k sočloveku v stiski. To je zgodba z najtežjo tematiko, ki izstopa tudi z vmesnimi monologi protagonistke in njene mrtve mame.

V Jagi babi, po kronologiji najnovejši zgodbi iz zbirke in pisateljičini najljubši, o svojih travmah zaradi lika ciganke, ki krade otroke, pripoveduje otrok. »Rada imam otroške pripovedovalce, saj otroci marsičesa o svetu ne vedo. A na koncu lahko skozi njihovo dojemanje dobiš bolj realno podobo,« je za Delo pojasnila avtorica, na katero je med pisatelji med drugim vplival Roald Dahl, znan po leposlovju za otroke. Njegovo ime se znajde tudi v prvencu mlade avtorice.

Že omenjena zgodba Ne bi pa je svojevrstna v naraciji, saj dekle pripoveduje o tem, kaj ne bi, če bi njen fant umrl – zanikanje pa deluje kot prepričljiva zgodba, kako si je težko predstavljati življenje brez bližnje osebe: »Ko bi legla v posteljo, se ne bi najprej razburjala, kako smrdi tvoja stran, ker se ponoči potiš, nato pa se niti ne bi vseeno stiskala k tebi, kot da je zadnjič /…/ Zjutraj ti na pol v spanju ne bi vrnila poljuba, ki mi ga prideš dat vsako jutro, in se ne bi nasmehnila. Ne bi.«

Z večino zgodb pisateljica z jasnimi in kratkimi stavki, drznim jezikom in realističnim pristopom, bralca ne spusti – temveč mu z večkrat nepredvidljivimi zaključki ne pusti odložiti knjige.