Ko tetka Colette umre dvakrat

Nekaj je na Valérie Perrin, da bralci njene romane pograbijo – vsaj pri nas se je do njenih dveh doslej prevedenih nemogoče dokopati – in jih ne izpustijo – kljub več sto stranem se skoznje prebijejo zelo hitro, v le nekaj dneh, tako vsakogar posrkajo vase. In nekaj je na pokopališčih, da jim pisateljica in scenaristka vztrajno daje mesto v svojih knjigah. Tako je bilo pri uspešnici Sveža voda za rože in tako je pri Tetki. Če v Sveži vodi za rože, v izvirniku izdani leta 2018, v slovenskem prevodu Mimi Podkrižnik Tukarić pa 2024, spremljamo Violette Toussaint, čuvajko pokopališča v manjšem francoskem kraju, je v Tetki, prevedel jo je Luka Novak, osrednji lik filmska ustvarjalka Agnès. V prvi je eden glavnih zapletov obisk moškega, ki želi izpolniti željo svoje pokojne mame in njen pepel ...