Romani so pisma neznanim prijateljem

Zgodovino pišejo zmagovalci, literaturo žrtve zgodovine, tisti, ki so ohranili spomin, pravi pisatelj Dževad Karahasan.
Objavljeno
17. januar 2019 14.25
Posodobljeno
17. januar 2019 14.33
Bosanski pisatelj Dževad Karahasan.  Foto Voranc Vogel
Ta teden je v Ljubljani gostoval­ bosanski romanopisec, dramatik, esejist in profesor Dževad Karahasan, avtor romana Vzhodni divan. Med bralce je pomagal spraviti roman Seme smrti (Beletrina, prevod Jana Unuk), slovenski prevod prvega dela trilogije O čem pripoveduje pepel.

V trilogiji izrisuje življenjsko zgodbo slavnega pesnika, astronoma, matematika, pisatelja in filozofa Omarja Hajama. Knjiga se zaradi spogledovanja s kriminalnim žan­rom bere na mah in je bolj sodobna, kot bi si kdo lahko mislil.
 

Gospod Karahasan, 'ne domišljam si, da bom s to knjigo povedal nekaj novega. Moj cilj je le približati njegova vprašanja in pokazati, kako je Hajam kot človek, ki se sprašuje v času fundamentalizmov in razvnetih delilcev odgovorov, dragocen in potreben,' ste zapisali. Kakšnega Hajama bi po vašem potrebovali danes?


Karahasan: Literatura je pogovor, naslovnik knjige je zmeraj posameznik.


Mislim, da nam danes manjka natančno takšen Hajam, kakršen je po mojem trdnem prepričanju živel v svojem času, torej človek, ki se trudi doseči znanje, človek, ki je še več kot to, skeptik, človek, ki sprašuje.

S Hajamom sem obseden od študentskih časov, vse življenje sem sanjaril, da bi o njem nekaj napisal. Pred približno desetimi leti sem spoznal, da sem o njem zmožen kaj napisati, a šele, ko sem dojel, da okrog mene ni ljudi, ki bi spraševali. Poskusite se, prosim, spomniti, kdaj ste nazadnje srečali človeka, ki je postavljal vprašanja.
 

Redki so.


Obkroženi smo z ljudmi, ki imajo zgolj odgovore, nihče se o ničemer ne sprašuje, vsi vse vedo. Tako je bilo tudi v Hajamovem času. Živel je v času čistih fundamentalizmov, ki je strašljivo podoben našemu. Živimo v času fundamentalizmov in fundamentalistov. Fundamentalist je človek, ki nima več vere, ima le nekaj malega znanja o religiji in s tem uboštvom poskuša nadomestiti odsotnost verskega prepričanja. Prav zato ljudje okrog nas vse vedo.

Spomnimo se Hajamovega časa, takrat so se začele križarske vojne, takrat je sv. Bernard iz Clairvauxa trdil, da naj kristjani iščejo slavo v smrti nevernikov, takrat so v Bagdadu v imenu religije, ki ni imela cerkve, ubili velikega pesnika. Hajam je živel v takem času.

image
Karahasan Foto Beletrina

In v kakšnem živimo mi? V času finančnega in ekonomskega fundamentalizma, v času verskih fundamentalizmov. Ne pozabite, fundamentalisti nimajo vprašanj. Hajam se je trudil vedeti, trudil se je učiti, res je vedel toliko, kolikor je bilo v njegovem času mogoče vedeti, razvil je enačbe s tremi neznankami, sestavil najbolj natančen koledar, kar jih poznamo do danes, utemeljil matematično disciplino, ki ji pravimo algebra, in s tem naslovom napisal prvo knjigo. Poznal je toliko medicine, kolikor je je bilo mogoče v njegovem času ... Pa vendar je ves čas spraševal, neskončno je dvomil o svojem znanju, nikdar ni ničesar zatrdil, zavedal se je, da si človek ne more lastiti absolutnega, neizpodbitnega znanja. No, takega Hajama bi po mojem potrebovali danes.
 

Kako se razlikuje bralsko občinstvo? Kako so roman in trilogijo sprejeli bosanski in kako na primer nemški bralci?


Hvala za vprašanje, razlike so ogromne. Razlike med kulturnimi ambienti so razvidne iz načinov branja. V nemščini je imela knjiga fantastičen uspeh, po petih trdo vezanih izdajah še dve žepni, v recepciji pa je dominirala – pogojno rečeno – njena sodobnost.

Dovolite mi mali ovinek: leta 2012 sem prejel Goethejevo nagrado in prijatelj me je ob podelitvi vprašal, kaj pišem. Odvrnil sem mu, da sem napisal zgodovinski roman, ki ga gotovo ne more zanimati. Prevajalka romana v nemščino, ki je bila zraven, se je glasno vprašala: 'Zgodovinski? V življenju nisem prebrala bolj aktualne knjige!'

V nemških recenzijah in bralskih odzivih sta bili v ospredju politična in kulturna aktualnost knjige, čeprav ves čas ponavljam, da med pisanjem trilogije tega nisem imel v mislih, pisal sem drugače, zanimala me je izključno zgodovinska izkušnja Omarja Hajama, velikega vezirja Nizamula Mulka in utemeljitelja političnega terorizma Hasana Sabaha, človeka, ki ga slovenski bralci lahko poznajo iz Bartolovega Alamuta. Knjiga je postala aktualna, ker je stvarnost pohitela in se ji prilagodila. V Bosni so bralci veliko bolj zaznali ljubezensko zgodbo, ljubezensko dimenzijo romana in Hajamov skepticizem.
 

Je bilo treba veliko raziskovati za trilogijo Kaj pripoveduje pepel? Zakaj ravno Hajam?


Domnevam, da sem v ta namen prebral najmanj sedemsto, morda osemsto knjig, celo disertacijo­ častnika indijske vojske, ki je doktoriral na temo mogoče uporabe Hajamovih geometričnih izračunov pri umerjanju topovskega ognja. Hajam je živel v času, ki bi ga lahko imenovali trk kultur, v času prijateljskih in sovražnih srečanj med zahodnoevropsko in islamsko kulturo, pogosto krvavih, pogosto produktivnih ali vsaj manj krvavih med nomadskimi kulturami azijskega severa in islamske kulture.

V Perziji Hajamovega časa so skupaj znosno živeli Arabci, Turki, Perzijci, Armenci, Judje in drugi, in če sem hotel rekonstruirati vsakdanje življenje tiste dobe in mojih junakov, sem moral spoznati njihove poglede na oder, na katerem so komunicirale kulture. Od teh raziskav sem imel veliko korist, do obisti sem spoznal vznemirljivo obdobje, med pisanjem sem tako rekoč živel v Isfahanu 12. stoletja.
 

Večkrat ste govorili o psevdogovorih, ki proizvajajo mučno atmosfero, iz katere se rojevajo tako imenovani kapilarni fašizmi, različne netolerantnosti. Je to tudi davek, ki ga plačujemo zaradi sprejemanja politične korektnosti in njene dediščine?


Delno. Politična korektnost, iskreno povedano, me ni motila in me ne moti. Seveda ima vpliv, nespregledljivi so tudi ekstremna racionalizacija naše kulture in fundamentalizmi, med katerimi so po mojem najbolj nevarni finančni in ekonomski. Še zmeraj plačujemo davek radikalnemu racionalizmu, ki zahteva podreditev razumu. Vendar je človek še vse kaj drugega kot le razumsko bitje.

Kar pomislite: ukinili smo karnevale, ljudi smo prepričali, da se ne spodobi kazati čustev, od njih zahtevamo, da so kot stroji, ki ves čas funkcionirajo. Sebi in družini se lahko posvetimo po tistem, ko podjetje od nas ne more nič več dobiti. Edina stvarna vrednost je denar. V Avstriji sem videl plakate, na katerih je pisalo: Če gre gospodarstvu dobro, gre tudi ljudem dobro. Javno sem se vprašal: Je res dobro nekomu, čigar žena umira, otroci pa so ga zapustili? Finančni in ekonomski totalitarizem od nas zahtevata, da se odrečemo svoji patetiki, v takem okolju je treba ljudem ves čas vsiljevati žrtve, ljudi, ki jih lahko prezirajo, obsojajo, si misliti, da so boljši od njih.

Francoska novinarka me je pred leti vprašala, kako je živeti na Zahodu kot musliman. Odgovoril sem ji, da je včasih problematično, včasih vzniknejo nesporazumi, včasih se počutim neumno, ker moram razlagati samoumevne stvari, a ko vidim, kako so zagrenili življenje kadilcem, se počutim privilegiranega.


Vse monistične kulture morajo občasno imeti­ rituale čiščenja; na srečo so zdajšnji samo simbolični, iskreno se bojim, da ne bi kmalu postali bolj praktični. Ne pozabite, naš čas neznansko spominja na barok, baročni rituali očiščevanja pa so bili strahotno boleči, polovico Evrope so osvetljevale grmade, na katerih so gorele čarovnice. Iskanje tistih, ki ne spadajo k nam, ki niso pravi, ki jih imajo pravico prezirati, imenujem kapilarni fašizem.
 

Kakšen je vaš pogled na lik javnega intelektualca? Nekateri ponavljajo, da je angažiranost za pisatelja neprimerna, češ, naj vse pove s knjigami, ne s članki, drugi ga več kot gojijo. Na kakšen vpliv lahko računajo?


Književnost nikdar ni bila zares vplivna. V mojem otroštvu je bilo kratko obdobje, ko so v Franciji Sartre, Camus in drugi imeli status, kakršnega imajo danes rockovske zvezde, a to je bilo kratko obdobje.

Literatura je pogovor, naslovnik knjige je zmeraj posameznik, literatura se od politike in množičnih medijev razlikuje po tem, romani so pisma, naslovljena na neznane prijatelje. Je pa literatura vplivna kot varuh časa, kot varuh spomina. Zgodovino pišejo zmagovalci, literaturo pa žrtve zgodovine, tisti, ki so zgodovino živeli, tisti, ki so ohranili spomin. Ne spadam med tiste, ki bi sodili, da morajo pisatelji javno govoriti, prav tako nisem med tistimi, ki pravijo, da ne smejo ali da jim ni treba. Če imate kaj povedati, povejte. Temeljni greh, ki ga lahko naredi pisatelj, je drug: nikdar se ne sme odreči dvomu, vprašanjem, poseči po ideoloških floskulah in pozabiti, da se pogovarja s posameznikom. Le takrat je njegov angažma problematičen.