Rožniški praznik bralskega plemena

Dobitnica 30. nagrade kresnik je Veronika Simoniti z romanom Ivana pred morjem.

Objavljeno
23. junij 2020 22.55
Posodobljeno
24. junij 2020 09.18
Veronika Simoniti je četrta pisateljica, ki so ji nadeli lovorjev venec. FOTO: Blaž Samec/Delo
Kulturna redakcija
Kulturna redakcija
Eden od vrhuncev literarne sezone, kar podelitev Delove nagrade za roman leta že dolgo je, ima več plati: najpomembnejša je seveda napeto javno pričakovanje petih finalistov in javnosti, kaj bo odločila žirija, zaprta v Cankarjevo spominsko sobo na ljubljanskem Rožniku. Čakanje na oznanitev zmagovalne knjige ni nikdar dolgočasno.



Druga je izpolnjena že dva meseca prej, na mednarodni dan knjige, ko žirija oznani deseterico, in mesec pozneje, ko so znana imena finalistov in njihovih romanov. Izbor najboljšega od dobrega je knjigoljubcem, ki ne spremljajo vsak dan slovenske literarne produkcije, namreč več kot jasen namig za dobro poletno branje.

image
Lavreatka je s kresnicami prižgala tradicionalni ogenj. FOTO: Blaž Samec/Delo


Nagrada kresnik letos slavi tretje desetletje, zato je bil nocojšnji večer kljub ukrepom za ohranjanje razdalje med udeleženci še posebno slovesen. Petčlanska žirija, ki ji predseduje Delova novinarka Mimi Podkrižnik, je po enourni klavzuri v Cankarjevi spominski sobi odločila, da je 30. dobitnica kresnika Veronika Simoniti z romanom Ivana pred morjem.



V. d. odgovornega urednika Dela Bojan Budja je v kratkem nagovoru finalistom povedal: »Spoznal sem moč besede, njen vpliv, spoštujem jo, zato neizmerno cenim mojstrstvo tistih, ki jih prelivajo v romane. Vsi ste zmagovalci tega večera.« Nato je nagrado izročil četrti kresnikovi lavreatki. V sklepnem izboru so bili še romani Branka Cestnika Sonce Petovione, Jiřija Kočice Izvirnik, Sebastijana Preglja V Elvisovi sobi in Suzane Tratnik Norhavs na vrhu hriba. Vsi avtorji so se prireditve udeležili in med čakanjem na odločitev žirije odgovarjali na vprašanja Delove novinarke Vesne Milek.

Slavnostna govornica Katarina Marinčič, dobitnica kresnika, je svoje misli sklenila z besedami: »Slava torej prevajalcem, v slovenščino in iz nje! Oni so tisti, ki literaturi 'majhnega naroda' dokončno odvzemajo to zoprno, cmeravo, samopomilovalno oznako.«

image
Avtorica Veronika Simoniti ni samo pred nagrado za najboljši roman iz leta 2019, po novem ima kresnika – ker je Ivana pred morjem čudovit tuskulum. FOTO: Blaž Samec/Delo


Kako hitro minevajo leta!


Podelitvena slovesnost je intonirana tako, da se izteče v zmagovalkino ali zmagovalčevo prižiganje kresa, ki gori v slavo slovenskemu romanu. Med poslušanjem, kaj imajo povedati na razplet čakajoči finalisti, je veliko priložnosti za kramljanje. Nekatere obiskovalce prireditve smo prosili za besedo, dve o kresniku in njegovih podobi, pomenu in dometu.

»Oče kresnika«, pisatelj Vlado Žabot, je povedal: »Ob tridesetem kresniku najprej pomislim, kako hitro minevajo leta. Takoj nato pa na slovensko identifikacijsko zgodbo, ki jo v tem času soustvarjamo in jo bomo zapustil zanamcem. Pri tem se mi zdi pomembno tako ohranjanje duhovnega spomina, torej duhovnih korenin, kot tudi živa kulturna in umetniška ustvarjalnost. Oboje je prisotno v ideji za prireditev in nagrado. Vsekakor me veseli, da sta ta ideja in nagrada preživeli prvih trideset let. Bili sta učinkovita spodbuda in promocija slovenske jezikovne in duhovne ustvarjalnosti v romaneskni formi. Vse to zagotovo potrebujemo.«



image
Lavreatka je s kresnicami prižgala tradicionalni ogenj. FOTO: Blaž Samec/Delo


Urednica založbe Goga Jelka Ciglenečki: »Že nominacija za nagrado kresnik povzroči čakalne vrste v knjižnicah, založniki v nekaj dneh pripravimo ponatise romanov. Je nagrada, ki spodbudi debate, za avtorji stojijo navijači, vsako odločitev žirije premlevajo še leta. Na Rožniku so pisatelji zvezdniki, kot je bil zvezdnik svojega časa najbolj slaven prebivalec Rožnika, Ivan Cankar.«

»Kresnik me navdaja z melanholijo dolgih trideset let. Zame je plemenita draž, malo skrita. Potem je tukaj vsa ta ljudskost, moč kresne noči, cel kup konotacij. Sem se vračam zadnjih štiriindvajset let, tu je resnično plemenito, malo skrivnostno. Literatura je od nekdaj malce ponižna, zadržana. Priti na kresnika je vedno lep občutek,« je povedal igralec Branko Završan.

Utemeljitev žirije

Premikanje. Notranje in zunanje. Fizično in psihično. Že v premikanju pohištva je nemalo simbolike, saj slej ko prej kaj nepričakovano pade iz predala, pisateljica Veronika Simoniti pa se v romanu Ivana pred morjem kot prvoosebna pripovedovalka odloči, da bo babičino primorsko stanovanje kar izpraznila in prodala. Kaj vse ob tem potegne iz zakladnice … Avtorica premika bralca po prostorih in časih, od Pariza do tukajšnjih krajev in Srbije, s spretnim plastenjem pripovedi, tudi menjavanjem slovničnih časov, ko je preteklo tisto večno, zapomljivo, in zato zahteva sedanjik, pripovedovalkina sedanjost pa pojema v minevanju in je torej popisana v pretekliku. Še nikoli videna fotografija, ki jo najde, in stara pisma, ki jih prebira, spremenijo ali vsaj predrugačijo družinsko resnico. Zamolk povzroči nered med spomini, intimnimi in kolektivnimi, ter nič manj med sentimentalnimi reminiscencami na drugo svetovno vojno, že leta pred njo in predvsem desetletja po njej. Niso vsi časi lepi, tudi stari časi niso bili le dobri. V izbornem jeziku Veronike Simoniti je mehko brati o grobem zlu, ki mu včasih ni mogoče ubežati … Pripovedovalkina babica Ivana spozna, kakšno ogledalo je lahko ljudem mirno jezero, doživi ljubezenski nemir reke in hrepeni po plivkajočem Jadranu. Morju se približa, a doseže ga ne; kakor pravi naslov, za zmeraj ostane pred njim. Avtorica Veronika Simoniti ni samo pred nagrado za najboljši roman iz leta 2019, po novem ima kresnika – ker je Ivana pred morjem čudovit tuskulum.