Ruandskih sto dni in 800.000 trupel

Roman Murambi, knjiga o okostjih govori o zadnjem genocidu 20. stoletja.
Objavljeno
09. november 2015 14.03
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Valentina Plahuta Simčič, kultura

Lani je minila žalostna dvajseta obletnica genocida v Ruandi, v katerem je umrlo od 800.000 do milijon ljudi. Pri nas se ga bomo živo spominjali predvsem letos, kajti pravkar je izšla knjiga z naslovom Murambi, knjiga o okostjih senegalskega avtorja Boubacarja Borisa Diopa (založba *cf, prevod Marjeta Novak Kajzer). Gre za pretresljiv roman, v katerem dobijo glas različni udeleženci dogajanja.

Pokol se je zgodil v nekaj poletnih mesecih leta 1994, potem ko je bilo sestreljeno letalo, v katerem se je vozil ruandski predsednik Juvenal Habyarimana, po plemenski pripadnosti Hutu. Za razne hutujske skupine, združene v t. i. Hutu Power, je bil to znak, da lahko začnejo brezobzirno pobijati tutsijevsko manjšino, ki je bila obtožena za sestrelitev letala.

Ljudi, po nekaj tisoč naenkrat, so interahamvejci zbezali v cerkve, šole in druge zaprte prostore z pretvezo, da bodo tam zaščiteni, potem pa so jih brezobzirno pobijali z mačetami, streljati nanje, ob tem pa izvršili tudi množico posilstev.

Za pisatelja je zagotovo izziv, kako se približati žalosti in grozi tragedije, kako dati pošasti pravo ime. Boubacar Boris Diop, senegalski novinar in pisatelj, se je odločil to postoriti skozi polifon roman. Pripovedovalci prihajajo z vseh strani nasilja, so tako storilci kot žrtve. Nekaj časa smo v glavi tutsijevske žrtve, nekaj časa v glavi mladega interahamwejskega ubijalca, potem v glavi tutsijevskega upornika, potem v glavi snovalca genocida in celo v glavi francoskega zunanjega ministra. Tako lahko dobimo vpogled v logiko vsakega od likov, v opravičevanje tega, kar počne, v njegov prav. »Ta razdroblena zgradba romana je posledica želje, da bi pokazal ali dal slutiti nešteto usod v času genocida. Ker sem šel v Ruando, »da ne bi pozabili«, na svoji poti nisem hotel nikogar pustiti ob robu ceste,« utemeljuje pisatelj svojo odločitev za polifon roman v spremni besedi.

Identiteta pripovedovalcev je najprej nekako v megli, njihovaidentiteta in vloga v genocidu se razkriva počasi, včasih tudi skozi več poglavij. Vsi liki so psihično travmatizirani, tako ali drugače živijo z mentalnimi in emocionalnim nasiljem genocida. Poleg tega, da se menjujejo pripovedovalci, se menjuje tudi čas dogajanja, nenehno skačemo med časom, ko se je genocid dogajal, in časom po njem, atmosfera se menjuje.

Lik, ki vse te glasove združuje, je Cornelius, učitelj in pisatelj, ki se v Ruando vrača iz Džibutija. Slišal je za novico, da so bili njegova tutsijevska brat in sestra ter mama ubiti v genocidu. Nekako se odloči, da se mora z zločinom soočiti, da mora ugotoviti, kaj je njegov pravi obraz. Njegov edini preživeli sorodnik v Ruandi je njegov stric Simeon.

Prav ta ga uvede v zločinski pokol nad 50 tisoč Tutsiji, ki se je zgodil v Tehnični šoli v Murambiju, potem ko so francoske enote zavrnile zaščito žrtev. Murambi je center, okrog katerega se formira zgodba in okrog katerega gravitirajo vsi glasovi prič zločina. Tu sta umrli tudi njegova mati ter brat in sestra, pri njihovem pokolu pa je sodeloval njegov oče, doktor doktor Karekezi, Hutu, ki se je nenadoma začel sramovati svoje tutsijevske družine in jo je zamenjal za družbeni status in ugled.

Simeon in Cornelius sta torej povezana z notoričnim načrtovalcem genocida, to je vez, ki daje vsej zadevi težo. Ko se Cornelius Uvimana zave, kaj se je zgodilo v Murambiju, zapade v neke vrste krizo identitete. Simeonova naloga pa je, da poskuša svojega nečaka rešiti in da poskuša zgraditi upanje in mir za ljudi iz Ruande.

Še posebej pomembna je Corneliusova gesta, ko si hoče v Tehniški šoli ogledati vsako truplo posebej, čeprav izgledajo vsa enako. Noče odvrniti pogleda. To je simbolična gesta, ki nam govori o tem, da ne smemo odvrniti pogleda od zločina in da moramo zločince kaznovati.

Diop ne slika nasilja neposredno, tu so otroška noga v pasjem gobcu, človek, skrit pod truplom, in podobno. Nasilje pa je vedno v ozadju zgodbe, nasilje je v zgodbah ljudi.

Toda roman govori o več stvareh, med drugim tudi o tem, kako je bil ves svet vključno z Afričani samimi ignorantski do zločina. Prvi pripovedovalec, lastnik videoteke Michael Seremundo pravi: »V ZDA se bo kmalu začelo svetovno prvenstvo v nogometu.

Nikogar na svetu ni zanimalo nič drugega. Sploh pa, karkoli bi se zgodilo v Ruandi, bi to drugod sprejeli kot znano staro zgodbo o črncih, ki se spet pobijajo med sabo. Še Afričani bi ob polčasu vsake tekme rekli samo: »Sramoto nam delajo.«

Knjiga nas še posebej v spremni besedi opozarja na to, da nasilje ni nekaj, kar je inherentno tej deželi, temveč gre za posledico zgodovinskih okoliščin, še posebej kolonializacije in rasizma, ki ga je prinesla s sabo, in pa posledico francoske politike, ki je najprej oborožila morilce, potem pa genocid zanikala. »Francija v središču genocida nad Tutsiji«.

Diop je roman napisal po tem, ko je leta 1998 dva meseca z devetimi drugimi frankofonskimi afriškimi pisatelji krožil po Ruandi. Povabljeni so bili v okviru programa Ruanda: pisati, da ne bi pozabili. Tudi sam se, kot beremo v spremni besedi, ni zavedal, kaj bo v Ruandi našel.

Mislil je, da bo našel medplemenski spopad, v katerem so imeli vsi udeleženci enako kravave roke, našel pa je genocid. In v Ruandi se je naučil še nekaj zelo pomembnega: genocid zagrešijo očetje, pokorijo pa se zanj sinovi ...

To je pomembna in pogumna knjiga, gotovo bo marsikaterega slovenskega bralca prvič razsvetlila, kakšen je pravzaprav bil ruandski holokavst. Beremo jo s kamnom v srcu. Knjiga je fikcijska komemoracija zločina