Ruske duše ne moreš doumeti z razumom

Literarni festival je uradno uvedla ruska pisateljica Tatjana Tolstoj. Nekaj minut smo ji ukradli pred večerno prireditvijo.

Objavljeno
01. marec 2019 10.00
Posodobljeno
06. marec 2019 12.01
»Zidovi v moji glavi so naenkrat izginili, kot da jih nikoli ni bilo,« pravi Tatjana Tolstoj. Foto Uroš Hočevar
Rdeča nit, ki letos druži goste literarnega festivala Fabula, so Zidovi med nami. In le zid je sinoči ločeval dve ruski duši, dva pogleda in dve estetiki. Medtem ko je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma plesal Sergej Polunin s svojim novim tatujem s Putinovim obličjem, je v Linhartovi svoj literarni svet odstirala ruska pisateljica Tatjana Tolstoj.

Esejistka, književnica in publicistka, znana kot literarna predstavnica perestrojke Tatjana Tolstoj ima z zidovi izkušnje. Tistimi zunanjimi in notranjimi. Z mejami nekdanje Sovjetske zveze, z zamejenostjo Združenih držav, kjer je študirala in predavala ter s čisto intimnimi zidovi, takimi, ki si jih je sezidala sama in potrebovala več kot trideset let, da jih je podrla. Pozno je prijela za pero, a kmalu še najbolj po zaslugi svojih esejev, postala pronicljiva komentatorka predvsem kulturnega in tudi političnega posovjetskega dogajanja. O tem in še marsičem je govorila na sinočnjem otvoritvenem večeru Fabule.

Tatjana Tolstoj je stopila na literarno prizorišče v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Najprej je pisala kratke zgodbe in vmes kar šestnajst let snovala svoj doslej edini roman Mjausk (2000), ki smo ga pred dvema letoma dobili tudi v slovenščini (za prevod je Urša Zabukovec prejela Sovretovo nagrado). Potem se je od fikcije umaknila v esejistiko, ki jo razume na poseben način.



V zadnjih letih so izšle štiri zbirke z njenimi eseji in kratkimi zgodbami, ki jih družijo teme o Ameriki, Rusiji, pronicljiv pogled na rusko politično preteklost, ruski narod, njegovo dušo, umetnost in kulturo.

Formo eseja, ki jo najbolj ustvarjalno vznemirja, vedno estetizira v svojevrstno slogovno mojstrovino, ki bi jo zlahka zamenjali za kratko zgodbo, če ne bi pisateljica sama razločevala med tema dvema žanroma, rekoč, »da morajo biti vsa dejstva v eseju obremenjena z osebnim doživ­ljanjem in čustvi avtorja«, na kar v spremni besedi k zbirki Tuja lepota opozori prevajalka Urša Zabukovec.

Nefikcija se torej prepleta s fikcijo, mimogrede se zgodi, da ženi njenega ameriškega ljubimca zraste tretje oko, »modro, z rdečimi žilicami, brez trepalnic, s prozorno gibljivo mreno – kot pri pticah«. Tako med vožnjo do jezera ob kampusu v ameriškem mestecu, kjer jo čaka konec, žena z dvema očesoma gleda naprej, v snežni metež, s tretjim pa na zadnji sedež v srce ljubice svojega moža.
 

Zidovi znotraj nas


Zdi se, kot da Tatjana Tolstoj biva v več obdobjih naenkrat. V kratkih zgodbah obiskuje otroštvo, ki ga je preživela z varuškami, tetami, mamo in sestrami v dači. Prvoosebna pripovedovalka pretekli čas obišče s slutnjo prihodnosti ali kar z zavedanjem tega, kako se bodo stvari razpletle. Lahko bi rekli, da sled njene preteklosti izzveneva v sladko-trpki nostalgiji. A preden je začela pisati, je morala preseči lastne zidove. »Leta 1983 sem šla na operacijo oči zaradi kratkovidnosti in po operaciji sem morala tri mesece nositi prevezo. Nisem mogla brati, že samo če sem odprla oko, me je zarezala ostra bolečina. Osamila sem se, se odrezala od sveta, brez informacij in novic. To obdobje je delovalo name kot nekakšno očiščenje, meditacija. Ko so bile vse nepotrebne informacije odstranjene, sem se naenkrat zazrla vase. Kot prividi so se mi utrinjale podobe iz otroštva, ki sem jih začela zapisovati, ne zavedajoč se, da je to začetek moje pisateljske kariere,« začne pripovedovati, ko jo zmotimo nekaj ur po prihodu v Ljubljano. »Zidovi v moji glavi so naenkrat izginili, kot da jih nikoli ni bilo.«

Nikoli ni čutila teže svojih znamenitih prednikov, starega strica Leva, deda Alekseja in razvejene linije pesnic in pisateljic v družini, pove. »Obkrožala so me določena pričakovanja, a sem jih odrinila stran. Ko pišeš, je pomembno, da začutiš, zaslišiš svoj glas in razviješ način, na katerega ga boš izrazil. Ne smeš se ozirati na to, kaj so pred tabo počeli drugi.«

V esejih se v duhovitih, skoraj ciničnih epizodah spominja študijskih let v Ameriki, kjer jo je, kot pravi, kljub opozorilom presenetila pragmatičnost ameriškega razumevanja koncepta prijateljstva. »Ko prideš k njim, so tako prijazni. Povabijo te domov in ti jim vrneš povabilo, a bolj ko se bliža čas tvojega odhoda, bolj upada njihovo zanimanje zate in se končno razblini v nič, kot da se nikoli ne bi poznali. Ne poznajo te več, ker od tebe nimajo več koristi.«
 

Sam bog ve


Vprašanje, ali se ji je v Ameriki njena ruska duša odkrila na nov način, sliši večkrat. »Nimam ruske duše, moja duša je univerzalna,« odvrne, čeprav priznava obstoj ruske duše, saj o njej vendar tako lepo piše – o njenem značaju, vseobsežnosti in osupljivosti, tako navdihujoči, a hkrati tako izmuzljivi za Neruse. Kakšna je ruska duša, poskušamo izvedeti. »Sam bog ve,« odgovarja Tatjana Tolstoj. »Naš veliki pesnik iz devetnajstega stoletja Fjodor Tjutčev je zapisal, da ruske duše ne moreš doumeti z razumom, lahko samo zaupaš, veruješ vanjo.«

Pa ona še vedno zaupa v rusko dušo, v ruskega človeka? »Na neki način da. Ne vem, katera država bi preživela vse to, kar je prestala Rusija. Rusiji je nekako uspelo vse to preživeti in vedno znova se v njej rojevajo čudoviti ljudje. Prijazni, ­pametni.«

Pa baletnik Sergej Polunin, ki je s svežo tetovažo Vladimirja Putina plesal na drugi strani zidov dvorane, v kateri je sinoči predavala? »Tolikšno trpljenje samo zato, da bi na prsih nosili Putinov obraz?!« zgroženo odvrne pisateljica in nadaljuje: »No, ko se te lotijo in te hočejo uničiti, ti ne pomaga nobena tetovaža.« Na srečo, pravi, se nje na tak način ni lotil nihče. »Nikogar ne zanimam,« skromno odvrne, čeprav so po dolgih letih predvajanja na ruski televiziji ukinili njeno pogovorno oddajo Šola škandala, v kateri je gostila številne vodilne kulturnike in umetnike današnjega časa. Za to krivi politiko in odnos do kulture na splošno, ki ne prenese razsvetljenstva, ampak teži k poneumljanju ljudi. Morda se je tudi zato s svakinjo zdaj lotila ­pisanja pravljic.