Ruski holokavst, ki je manj znan od nacističnega

Največja mreža koncentracijskih taborišč, ki je bila kadarkoli zgrajena, za seboj pustila na stotisoče mrtvih ter milijone, ki so preživeli v izrazito brutalnem okolju, je šele z monumentalno knjigo ameriške zgodovinarke Anne Applebaum Gulag – zgodovina sovjetskih taborišč postala predmet celovite zgodovinske študije.

Prvič je bila objavljena leta 2003 v ZDA, bila leto pozneje prejemnica Pulitzerjeve nagrade, v prevodu Barbare Simoniti in založništvu Mladinske knjige pa je konec lanskega leta izšla tudi pri nas.

Brezosebne številke in primerjave

Gola statistika števila zaprtih v tem geografsko in številčno gigantskem zaporniškem sistemu, za katerega je zunanji svet izvedel predvsem prek literature in avtobiografske proze nekdanjih taboriščnikov ali kritikov režima, kot so bili Aleksander Solženicin, Varlam Šalamov, Jevgenija Ginzburg, Anna Ahmatova in mnogi drugi, seveda ne more nikoli odgovoriti na vprašanje, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Še manj lahko karkoli pove o zgodbi kateregakoli posameznika, izgubljeni med milijoni in milijoni drugih zgodb. Kot tudi ne o posledicah, ki jih je imel ta strahotni in množični državni teror na življenje ter telesno in mentalno zdravje več generacij. Tudi zato Anne Applebaum, ki je, mimogrede, danes državljanka Poljske, poročena s poljskim pisateljem in politikom Radosławom Sikorskim, o številkah govori šele na samem koncu knjige, v dodatku.

Zadrega ni majhna, opozarja, saj uradne statistike ni. Obstaja množica različnih, zdaj dostopnih virov pa tudi gradivo, ki še vedno ni javno. Med letoma 1929, ko se je sistem sovjetskih taborišč začel pospešeno širiti (obstajal pa je seveda že prej), in 1953, letom Stalinove smrti, ko so taborišča kot sistem prisilnega dela začeli opuščati, naj bi zaobjel najmanj osemnajst milijonov ljudi. K njim je treba prišteti vsaj še šest milijonov izgnanih in deportiranih v kazahstanske puščave in sibirske gozdove.

A te številke spet nič ne povedo o številu tistih, ki so umrli med nečloveško, tudi mesece trajajočo potjo v oddaljena taborišča (in po izpustitvi nazaj), med samimi zaslišanji, nič o številu političnih usmrtitev (bilo naj bi jih vsaj 700 tisoč), nič o pokolih, kakršen je bil pokol dvajset tisoč poljskih častnikov v Katinskem gozdu, nič o številu tistih, ki so umrli kmalu po izpustitvi iz taborišč, nič o številu Ukrajincev, ki so umrli za posledico namerno sprožene lakote v tridesetih letih prejšnjega stoletja ... Konec koncev tudi nič o številu tistih, katerih življenja so bila usodno zaznamovana z dejstvom, da so bili njihovi sorodniki zaprti.

Pa vendar je nečloveškost in uničevalnost sovjetskih taborišč, ki so deloma modificirana obstajala še daleč po Stalinovi smrti, tako rekoč vse do razpada Sovjetske zveze, z njimi pa seveda tudi obsežnost zlasti stalinističnega terorja, še danes nekako na obrobju evropske zavesti.

Medtem ko so ob koncu druge svetovne vojne svet pretresli filmski posnetki nemških koncentracijskih taborišč, nobena filmska kamera ni nikoli prestopila praga stalinističnih. Pa vendar so ta že nekaj let pred začetkom druge svetovne vojne postala izjemno smrtonosna. V njih so zapornike, kot piše avtorica, namreč »namerno zgarali do smrti ali celo pomorili v bistveno večjem številu kot v obdobju pred tem«.

Takšno podobo je imel Gulag – pojem je nastal kot akronim za Glavno taboriščno upravo, pozneje pa je postal sinonim za skupek vseh oblik sovjetskega represivnega sistema – vse do Stalinove smrti. Ko so zavezniki osvobajali nacistična taborišča, so sovjetska »šele« doživljala enega svojih največjih širitev.

K temu je treba seveda pridati, da je bil to tudi čas vzpostavitve kazenskih in delovnih taborišč v socialistični Jugoslaviji, ki so svojo najgrozljivejšo kvintesenco, marsikdaj celo presegajočo trpljenje v nacističnih in stalinističnih taboriščih, doživela z Golim otokom in Grgurjem.

Taborišča kot del gospodarskega sistema

Temeljna razlika med nemškimi in sovjetskimi koncentracijskimi taborišči je bila v namenu samega obstoja taborišč. Medtem ko so bila nemška namenjena »dokončni rešitvi judovskega vprašanja«, torej uničenju judovskega prebivalstva, tudi Slovanov in Romov, so bila sovjetska, katerih začetek seže v čas državljanske vojne in improviziranega nastajanja boljševističnih ustanov leta 1917, po svojem bistvu delovna taborišča.

Najprej, v začetku dvajsetih let, kot oblika kazni za »buržuaznega sovražnika ljudstva«, ob koncu desetletja za t. i. saboterje, v tridesetih letih za kulake, konec tridesetih, v času t. i. velikega terorja, za stare boljševike in vodilne partijce, pripadnike vojske, med in po vojni za vojne ujetnike, pa za Poljake, Ukrajince in Balte, »izdajalce« Rdeče armade in nekdanje taboriščnike, Jude ... Skratka za vse, ki sta jih režim ali pa kar Stalin osebno prepoznala kot notranje ali zunanje sovražnike, celo kot le potencialno sovražne.

V zgodnjih petdesetih letih so imela taborišča kot neusahljiv vir neplačane delovne sile v skladu s Stalinovim načrtom osrednjo vlogo v sovjetskem gospodarskem sistemu. Predstavljala so pravo državo v državi, saj so bila večinoma podrejena sovjetski tajni policiji. Zaobsegla so 476 samostojnih taboriščnih kompleksov, ki so bili sestavljeni iz tisočev posameznih taborišč, posejanih po vsej državi.

Zaporniki, katerih število je bilo povprečno okoli dva milijona, so delali v tako rekoč vseh gospodarskih industrijah. Večinoma lačni, neprimerno oblečeni, brez ustreznega orodja, brez ustreznih higienskih pogojev in zdravstvene oskrbe, brez stikov s svojci in zunanjim svetom.

»Sovražniki ljudstva« so bili v obdobju do Stalinove smrti aretirani, zaprti ali deportirani večinoma brez pravnih postopkov ali vsaj postopkov, ki bi jih lahko imeli za pravne. Za desetletno ali celo veliko daljšo kazen je bilo dovolj povedati kakšno šalo na račun Stalina ali ukrasti vrečko krompirja – tudi za to je težko ugotoviti, kolikšno je bilo med vsemi zaprtimi resničnih kriminalcev, saj so za kriminalna dejanja veljali že zelo majhni prekrški. Zapirali so vse, moške in ženske, otroke in starce, nosečnice in invalide. Skupno jim je bilo, da so po aretaciji začeli veljati za »neosebe«, ljudi brez vsakršnih pravic.

Pri tem ni nepomembno, da velikokrat strahotne razmere v taboriščih niso bile ali sploh niso bile slabše od življenja »svobodnih« ljudi. Brutalnost v taboriščih je bila gotovo tudi odsev brutalnosti življenskih razmer, v katerih je živela večina »svobodnega« sovjetskega prebivalstva. Bodisi, da je šlo za povsem eksistenčne pogoje, kot so lakota, pomanjkanje osnovnih dobrin in zdravstvene oskrbe, ali pa za eksistencialne, vezane na stalno in vsesplošno družbeno represijo in nasilje.

Od izvorov do posledic

Zajetno študijo Anne Applebaum sestavljajo trije deli. V prvem avtorica podaja izčrpen zgodovinski pregled nad izvori, začetki, rastjo in zatonom Gulaga, ki je deloval skoraj sedemdeset let. V drugem opiše celoten postopek, skozi katerega je šel zapornik, od aretacije, zapora, zasliševanj in transporta do prihoda v taborišče.

Temu sledi opis življenja v taborišču, dela, kazni in nagrad, stražarjev, razplastenosti zapornikov, strategij za preživetje, poskusov pobegov, posebej pa se posveti tudi ženskam in otrokom ter umirajočim. Zadnji del prikaže nastanek in propad Gulaga kot industrijskega kompleksa med letoma 1940 in 1986, sistema, ki se nikoli ni uspel vzpostaviti kot samega sebe vzdržujoči se kompleks, pa čeprav je bil to eden njegovih glavnih ciljev.

V tem delu se avtorica posveti tudi obdobju po Stalinovi smrti, začasni politični odjugi, amnestijam in zapiranju taborišč ter režimu in ritualih taborišč v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko so vanje (pa tudi v psihiatrične bolnišnice!) zapirali t. i. disidente.

Ko se je Mihail Gorbačov, generalni sekretar sovjetske komunistične partije, konec leta 1986 končno odločil za splošno pomilostitev (v resnici je šlo za izpustitev) vseh sovjetskih političnih zapornikov, amnestijo, ki je za vedno zaprla taboriščni sistem Gulag, pa tega ni opazil skoraj nihče.

Kljub številnim manjšim obeležjem, muzejem, spominskim sobam ipd., ki so po razpadu Sovjetske zveze nastali na pobudo lokalnih prizadevanj ali zasebnih pobud tako v Rusiji kot nekdanjih sovjetskih republikah, zdaj samostojnih državah, Rusija do danes nima nacionalnega muzeja, posvečenega zgodovini Gulaga.

Kot da poleg »sovjetske diplomacije in zunanje politike, njenih veleposlaništev, njenih dolgov in njenega sedeža v OZN«, komentira avtorica, Rusija ni podedovala tudi zgodovine Sovjetske zveze. Tako tudi ni izvedla nobenih sodnih preiskav ali vsaj parlamentarnih zaslišanj o pokolih, umorih in taboriščih, ki so še kako močno zaznamovali njeno zgodovino.

Medtem ko so v Nemčiji pa tudi drugod po Evropi razprave o nacizmu in njegovih strahotah sestavni del javnega diskurza in šolskih učbenikov, je v Rusiji spomin na preteklost kot da izbrisan. In posledice? Anne Applebaum odgovarja, da danes zaradi tega »preteklost ne preganja niti ruske tajne policije niti ruskih sodnikov niti ruskih politikov niti ruske poslovne elite«.

Nesposobnost priznanja in obžalovanja strahot komunistične preteklosti ter odsotnost vsaj simbolne, če že ne sodne obsodbe najbolj odgovornih za brutalno teptanje temeljnih človekovih pravic, ki je za seboj pustilo na milijone mrtvih in mentalno poškodovano družbo, pa seveda ne bremeni samo Rusije in njenih bivših republik, ampak mnoge države postkomunistične Evrope. Med njimi tudi Slovenija ni nobena izjema.