S črno aktovko in zaupanjem v Boga

Papež Frančišek ne potuje rad, a potovanja so sestavni del ­papeževanja od Pavla VI., ki je bil poglavar katoliške cerkve do leta 1978. Frančišek pravi, da je bolj zapečkarski in da za oddih nikoli ni potreboval spremembe okolja. Kljub temu je pogosto na poti, vsakič gre s črno usnjeno aktovko, ki jo nosi sam.

Frančiška na potovanjih tako kot njegove predhodnike Benedikta XVI., Janeza Pavla II. in Pavla VI. vedno spremljajo novinarji, ki se z njim in njegovimi sodelavci vkrcajo na letalo Alitalie na rimskem letališču Fiumicino. Teh novinarjev, večinoma rimskih in vatikanskih dopisnikov pomembnih svetovnih medijskih hiš, je od petdeset do sedemdeset, odvisno od velikosti letala.

Med njimi je vedno tudi Andrea Tornielli, novinar vatikanist italijanske Stampe, ki je o papežih napisal več knjig, zadnjo prav o Frančiškovih potovanjih. Knjiga Na poti je izšla v italijanščini na začetku letošnjega leta, pred dnevi pa jo je izdala tudi založba Družina v prevodu Andreja ­Turka.

Tiskovne konference v letalu

Potovanja, v katera Frančišek vedno vključi srečanja z zaporniki ali obiske najrevnejših sosesk, so posebna tudi zaradi tiskovnih konferenc v letalu nazaj grede v Rim, na katerih spontano odgovarja na novinarska vprašanja. Pavel VI. je imel navado pozdraviti novinarje v letalu, drugega za drugim, ni pa imel tiskovnih konferenc, le tu in tam je odgovoril na novinarsko vprašanje.

Janez Pavel II. je osebno pozdravil vsakega novinarja in odgovarjal na njihova vprašanja, vendar brez ozvočenja, in tako odgovorov niso slišali vsi, zato so se vprašanja ponavljala. Sčasoma je začel pozdravljati novinarje prek mikrofona, oni pa so tako njemu postavljali vprašanja. To je bil začetek tiskovk na letalih in tradicijo je nadaljeval njegov naslednik Benedikt XVI. Ta je sprva neposredno odgovarjal na novinarska vprašanja, potem pa, ko je nekaj njegovih odgovorov sprožilo polemike v javnosti, prek tiskovnega predstavnika, ki je prej zbral novinarska vprašanja.

Foto: AP Photo

Frančišek je že na prvem mednarodnem potovanju v Brazilijo leta 2013 uvedel pomembno novost. Novinarje je osebno pozdravil med odhodnim letom, tiskovko pa je imel šele med povratnim letom. S tem se je hotel izogniti tveganju, da bi njegovi odgovori preusmerili medijsko pozornost od potovanja. Na tem potovanju je vstopil v letalo s črno aktovko v rokah.

Novinarji še nikoli niso videli, da bi kak papež sam nosil ročno prtljago, zato so ga vprašali, kaj nosi v njej. »Ni ključ atomske bombe!« se je pošalil. »To aktovko vedno nosim s seboj, kadarkoli grem na pot. V njej imam pribor za britje, brevir, rokovnik in knjigo, ki jo trenutno berem.« Da potuje s to aktovko, je zanj normalno, je dejal in dodal: »Biti moramo normalni in se navaditi na ­normalne reči.«

Spontane izjave

Na tej tiskovni konferenci se je pokazalo, da bo Frančišek papež, čigar spontane izjave bodo vzbujale veliko medijske pozornosti. Na novinarsko vprašanje, kaj meni o homoseksualcih, je odvrnil: »Če neki gej išče Gospoda in ima dober namen, kdo sem jaz, da bi ga obsojal?!« Ta izjava je bila na naslovnicah vseh svetovnih medijev. In zatem še številne druge, ko je na primer govoril o duhovnikih pedo­filih, krivičnih družbenih ureditvah, gospodarskem imperializmu, beguncih ...

Veliko pozornosti je vzbudila tudi njegova izjava med povratnim letom iz Armenije leta 2016, da se mora cerkev opravičiti ne le gejem, ki jih je užalila, ampak tudi ubogim, ženskam in otrokom, ki jih je izkoriščala za delo. Opravičiti bi se morala tudi zato, ker je blagoslovila toliko orožja. Dodal je, da ima s cerkvijo v mislih kristjane.

Ni pomembno le, kaj Frančišek pove na tiskovkah, ampak tudi, kaj pove med obiski, ko se srečuje z množicami vernikov, poglavarji drugih cerkva oziroma verskih skupnosti ter voditelji držav in ustanov.

Proti gospodarskemu imperializmu

Med obiskom v Boliviji leta 2015 je nastopil s pravim socialnim manifestom, ko je govoril o krivicah, ki se godijo ljudem po svetu, vojnah in ogrožanju planeta. Dejal je, da proti temu ne zadošča »elegantno ogorčenje«, ampak moramo začeti procese sprememb brez čakanja na politične odločitve od zgoraj. Za rešitev je treba najprej »postaviti ekonomijo v službo ljudi«.

Pravična porazdelitev sadov zemlje in dela ni filantropija, ampak moralna dolžnost. »Recimo brez strahu: hočemo spremembo, resnično spremembo, spremembo struktur. Ta sistem ne vzdrži več ... Druga naloga je združiti naša ljudstva na poti miru in pravičnosti. Nočejo pokroviteljstva in vmešavanja drugih, pri čemer si močnejši podvrže šibkejšega ... Novi kolonializem si nadeva različne maske. Pogosto je to anonimna moč malika denarja: korporacij, sklepanja tako imenovanih 'prostotrgovinskih sporazumov' in uvajanje 'varčevalnih ukrepov', ki vedno bolj zategujejo pas delavcem in ubogim.«

Ta kolonializem povzroča rev­ščino in prisilne migracije. Frančišek govori tudi o ideološki kolonizaciji, ki revnim državam vsiljuje življenjski slog, nezdružljiv z njihovim izročilom in kulturo. Zaradi zavzemanja za pravičnost in uboge Frančišku neredko očitajo, da je prevelik levičar in celo komunist, na kar odgovarja, da je njegovo stališče do gospodarskega imperializma in vsega drugega enako socialnemu nauku cerkve.

Beguncem smo dolžni pomagati

Med obiskom evropskih ustanov v Strasbourgu leta 2014 je odločno spregovoril o odnosu do priseljencev. »Čolni, ki vsak dan pristanejo na evropskih obalah, so polni mož in žena, ki smo jih dolžni sprejeti in jim pomagati. Evropa se bo lahko uspešno spoprijela s težavami priseljevanja samo, če se bo odločno zavzela za svojo kulturno identiteto in sprejela ustrezno zakonodajo, ki bo hkrati ščitila pravice državljanov Evrope in zagotavljala sprejem priseljencev.

To bo dosegla le z uresničevanjem pravične, pogumne in realistične politike, ki bo državam, iz katerih prihajajo priseljenci, pomagala pri družbenem in političnem razvoju ter reševanju notranjih konfliktov, ki so glavni vir migracij, ne pa politike, ki jo ženejo le lastni interesi in te konflikte še spodbujajo.«

Frančišek je razkril svoje stališče do beguncev že na prvem potovanju, ki ni bilo mednarodno, ko je šel na otok Lampedusa sredi Sredozemskega morja, kjer je umrlo na tisoče ljudi, ki so bežali pred vojno in lakoto. Na Lampedusi je Frančišek pozval ljudi, naj se prebudijo iz »srčne anestezije« in »brezbrižne globalizacije« ter k »pogumnemu sprejemanju obupancev, ki iščejo boljše življenje«. Pot na Lampeduso ni bila vnaprej načrtovana in tudi uradnega povabila ni bilo. Frančišek je začutil, da mora tja, ker so ga pretresle novice o migrantih, ki so utonili v morju.

Psihični in telesni napor

Papež Frančišek, ki je star osemdeset let, je v intervjuju novinarju Tornielliju priznal, da so zanj potovanja naporna, a da jih za zdaj še lahko prenaša. Dodal je, da so morda bolj naporna psihično kakor telesno. »Potreboval bi več časa za branje, za pripravo. Potovanja niso samo dnevi, ki jih preživiš na obisku v neki državi. Potrebna je tudi priprava, ki ponavadi sovpade z vsemi drugimi rednimi opravili.«

Prvi dan po vrnitvi s potovanja v Vatikan je običajno precej utrujen in si mora malo opomoči, a ker v sebi še naprej nosi obraze, pričevanja, podobe in izkušnje, ki so zanj neprecenljivo bogastvo, vedno znova ugotavlja, da je bilo potovanje vredno truda. Najlepše izkušnje s potovanj pa so za Frančiška stiki z ljudmi.

Jorge Mario Bergoglio je obiskal številne države, a edina država v Evropski uniji je bila Grčija, kajti obisk evropskega parlamenta in Sveta Evrope v Strasbourgu je bil obisk ustanov in ne države. Albanija ter Bosna in Hercegovina, ki ju je tudi obiskal, pa nista članici EU. Sam je to pojasnil tako, da daje prednost državam, ki jim lahko na neki način pomaga in podpre tiste, ki si kljub težavam in konfliktom prizadevajo za mir in edinost.

Zakaj še ni obiskal svoje domovine Argentine, je vprašanje, o katerem je mnogo ugibanj, a Tornielli se mu je izognil. Morda zato, ker je težko biti prerok v svoji domovini in se noče kakorkoli opredeljevati do zapletenih političnih in gospodarskih razmer v tej državi.

Težave varnostnikov

Tako kot Bergoglio rad spontano govori, je precej sproščeno njegovo obnašanje na potovanjih in nasploh, s čimer povzroča preglavice policiji in švicarskim gardistom. Oni so se morali prilagoditi njegovemu slogu in ne on njihovemu. Frančišek se noče voziti v oklepnih vozilih in papamobilu z neprebojnim steklom, ampak se med verniki vozi v odprtem papamobilu, do prizorišč srečanj pa se v spremstvu kolone dragih vozil pelje v majhnih avtomobilih, kot sta fiat 500 ali fiat sedici.

To odločitev je pojasnil takole: »Škof je pastir in oče, zato med njim in ljudmi ne sme biti pregrad. Zaradi tega sem že na začetku poudaril, da bom potoval samo, če mi bodo vedno omogočili stik z ljudmi. Treba je zaupati Bogu. Zavedam se nevarnosti, vendar moram reči – čeprav to morda zveni neprevidno –, da se ne bojim zase. Pač pa me vedno skrbi za varnost mojih spremljevalcev in ljudi, ki jih srečujem v raznih državah. Vedno se lahko pojavi kak blaznež in naredi nekaj nepredvidenega.«

Knjiga Na poti predstavlja sedemnajst velikih apostolskih potovanj in zanimivo osvetljuje Frančiškov pontifikat.