Tiskane izdaje
Avtor knjige Kako se učimo (UMco, prevod Miriam Drev) Benedict Carey pravi, da je odrasel v prepričanju, da je učenje v vseh pogledih samodisciplina, da prinese uspeh le trdo delo. Potem pa se je po letu 2000 kot novinar Los Angeles Timesa in New York Timesa začel ukvarjati z vedo o učenju in ugotovil, da so človeški možgani pravzaprav čudaški stroj. Če uspešno uporabimo njegove muhe, je učenje lahko vse prej kot mukotrpno.
Najprej je treba povedati, da knjiga Benedicta Careyja ni priročnik o tem, kako zdresirati možgane, da bodo bolje delovali, ne vsebuje obrazcev za ostrenje bistroumnosti in spomina, nalog, križank, sudokuja in podobnega. V bistvu gre za nekaj povsem drugega, za napotke, kako lahko več lenarimo in se ob tem celo veliko naučimo.
Avtor je do teh dognanj prišel tako, da je zbral in analiziral raziskave, nekatere precej nenavadne, na temo pomnjenja. Pri tem je bil, tako se zdi, temeljit, eksperimenti so z različnih področij in obdobij, podaja pa jih precej podrobno, tako da je branja veliko, bralec pa mora biti potrpežljiv. Med vsem tem znanstvenim materialom so nasuti nasveti, ki so zlata zrna te knjige.
Nekatere tehnike, ki jih predlaga Carey, niso posebno odkritje, tisti, ki so se v življenju veliko učili, jih intuitivno poznajo. Nekatere pa so presenetljive in podirajo ustaljene mite. Recimo tega, da so za učinkovito učenje potrebni mir, zbranost, osredotočenost in stalen, tih delovni prostor.
Carey namreč dokaže, da so občasne prekinitve učenja dobre, recimo pogledovanje na telefon in spremljanje socialnih omrežij, da menjavanje prostora okrepi količino zapomnjenega gradiva in da ima tudi glasba pozitiven učinek na pomnjenje. Če se, denimo, učiš ob Mozartu in tudi preveritveni test delaš ob isti glasbi, se spomniš dvakrat več, kot če se učiš ob Mozartu, znanje pa priklicuješ ob Bachu. Daleč najmanj pa je v eksperimentu priklicala iz spomina skupina, ki je delala v tišini.
Najbolj šokantno odkritje je, da tudi pozabljanje pravzaprav pomaga pri pomnjenju. Ko nekaj pozabimo in poskusimo čez nekaj časa to ponovno priklicati v spomin, se nam intenzivneje vtisne v spominske celice kot pri prvem poskusu pomnjenja. Pozabljanje je ključna sestavina pomnjenja, tako rekoč njegov najboljši prijatelj, nas podučuje Benedict Carey.
Premori med učenjem, samotestiranje ...
Pa si poglejmo podrobneje še nekaj Careyjevih ugotovitev. Prostor, v katerem smo se neke snovi učili, je zelo pomemben. Če se vrnemo v prostor, kjer smo se učili, se stvari, ki smo jih takrat imeli na dnevnem redu, hitreje spomnimo. Psihologi so postavili domnevo, da so značilnosti študijske lokacije – osvetlitev, zidne tapete, glasba iz ozadja – »opora« možganom, da stresejo iz sebe več podatkov.
Stroga rutina učenja pravzaprav ni priporočljiva, vsaka sprememba pomaga, da se stvari spomnimo dlje in bolje. Tudi kampanjske akcije niso najboljše. Veliko več snovi se bomo naučili, če si razdelimo čas učenja na več obdobij, če uvedemo tako imenovani »predah«. Najbolje je, če se učimo snov tri ure prvi dan, tri ure osmi dan in tri ure štirinajsti dan.
Ena najboljših tehnik učenja je testiranje in samotestiranje. To velja za vse oblike testiranja: za obnovo besedila, pripovedovanje na pamet, samoizpraševanje, kviz in v končni fazi tudi klasičen izpit za oceno. »Ugibanje samo po sebi je zaposlilo vaš razum drugače in zahtevneje od neposrednega memoriranja in tako poglobilo vtiskovanje pravilnih odgovorov,« beremo v knjigi.
Tudi prekinitve pozitivno učinkujejo na pomnjenje. Gre za tako imenovani učinek Zeigarnikove. Nedokončano, prekinjeno epizodo namreč naš um iz ne popolnoma razumljivih razlogov pošlje čisto na vrh misli.
Pomembno je tudi, da se naenkrat učimo raznovrstno snov, da kombiniramo predmete, se pravi, malo klavirja, malo biologije, malo matematike itd. Pri prepletanju, tako se zadevi reče, gre v bistvu za pripravo možganov na nepričakovano in s tem boljše pomnjenje.
Nezavedno in spanje
Carey predlaga tudi nekaj bolj misterioznih trikov, kot je recimo ta, da miselni problem, ki ga ne moremo streti, začasno opustimo in prepustimo v obdelavo naši podzavesti. Kljub navidezni opustitvi v naših možganih poteka umski proces, ki povezuje informacije in nam pomaga, da se nam naslednjič, ko se problema lotimo, utrne rešitev.
Druga misteriozna opora pri učenju je spanje. Če se najprej nekaj učimo, nato pa to prespimo, se bomo spomnili več, kot če poskušamo snov obnoviti brez vmesnega spanja. Med spanjem se v naših možganih zgodi »alkimija, mešanje dejstev, domišljije in občutkov, tako da nove veščine lahko preoblikujemo v nekaj najdragocenejšega – razumevanje«, pravi Carey. Še posebej faza REM je prostor za kreativno asociiranje in prepletanje stvari. Menda je zgodovina znanstvenih odkritij posuta z namigi, da spanec prispeva h globokoumnim miselnim preskokom.
Železna volja ni vse
Proces učenja je torej nekaj, česar do zdaj nismo najbolje poznali oziroma se nam je zdelo, da o učenju vemo vse. S pomočjo te knjige pa smo ugotovili, da ne vemo ničesar. Železna volja in disciplina, ki smo ju dolgo trenirali in o katerih veliko knjig in avtorjev trdi, da sta ključni, sta v bistvu manj pomembni, kot smo verjeli do zdaj. Knjiga je po malem prevratniška, morda celo revolucionarna, seveda pa bi morali njena odkritja najprej aplicirati na večje populacije učencev, da bi lahko kaj takega zanesljivo trdili. Povejmo še, da je avtor pri pisanju temeljit in dosleden, čeprav ne vedno kratkočasen, nekatere raziskave se namreč precej vlečejo.
V knjigi je tudi nekaj duha priročnikov za samopomoč, ponujanja rešitev iz zagat, kljub temu pa prevlada občutek, da je to znanstveno podprta knjiga.
