S sodobno slovensko slikanico v svet

Slikanica spada med osnovne iniciatorje in kultivatorje estetskega okusa

Objavljeno
08. november 2019 16.30
Posodobljeno
08. november 2019 16.30


Alenka Urh je ­recenzentka, ured­nica in prevajalka.
Alenka Urh
Alenka Urh
Slikanica je zanimiva hibridna umetniška oblika, ki spaja verbalno in vizualno komunikacijo v enovito celoto ter odpira okno v svet besedne in likovne umet­nosti. Poleg očitne spoznavne in opismenjevalne funkcije torej predstavlja enega od osnovnih iniciatorjev in kultivatorjev estetskega okusa, ki v najžlahtnejših inkarnacijah prenaša pomembno imanentno kulturno informacijo.

Najboljša dela mladih bralcev ne podcenjujejo, temveč kot kompleksne umetnine nagovarjajo različne starostne skupine naslovnikov. Kar zadeva priljubljenost med bralskim občinstvom, se na seznamu največkrat izposojanih knjig sistema Cobiss vsako leto znajde v vrhu kar nekaj domačih slikanic, a praviloma so to slikaniške klasike starejšega datuma, kot so Muca Copatarica, Maček Muri, Pedenjped, Pekarna Mišmaš, Kdo je napravil Vidku srajčico itd. Na to seveda nedvomno vpliva vzgojno-izobraževalni sistem s šolskimi in obšolskimi bralnimi dejavnostmi, kako, pa kažejo podatki o izposoji v poletnih počitniških mesecih, ko na omenjenem sez­namu del slovenskih mladinskih avtorjev skorajda ni, predvsem pa ni domačega slikaniškega naslova (pravzaprav je tudi tujih slikanic zelo malo).

Glede na bujno slikaniško produkcijo, ki jo je vsako leto deležen domači literarni prostor, je slikanica zanimiva tudi za avtorje in založnike, kar ni vedno v prid njeni kakovosti. V okoliščinah hiperprodukcije bralci težko ločijo zrnje od plev, vrhunskim literarno-likovnim presežkom pa grozi, da se bodo izgubili v morju povprečnih, slogovno nespretnih ter likovno nedodelanih stvaritev. Medtem ko našim odličnim avtorjem tujina vse bolj na široko odpira vrata, so doma naklade čedalje nižje in vse več truda je treba vložiti v to, da kakovostna slikanica najde pot do bralcev. Tako ni brez pomena vprašanje, kaj se dogaja na domačem slikaniškem prizorišču sto dve leti po izidu prve predstavnice, naslovniško odprte slikanice Martin Krpan Frana Levstika z ilustracijami Hinka Smrekarja.

image
Prva slovenska slikanica je izšla leta 1917. Foto wikipedija

 

Živahna stoletnica


Naj na začetku navržem zgolj površno oceno: slovenska slikanica je živahna stoletnica, ki se, podobno kot drugod po svetu, vitalno ozira za inovativnimi narativnimi in oblikovnimi možnostmi. Kar zadeva kakovost slikaniških izdaj v splošnem, razmere niso tako rož­nate: če za merilo vzamemo zadnjih nekaj Priročnikov za branje kakovostnih mladinskih knjig, ki jih izdaja Mestna knjižnica Ljubljana, je bila leta 2015 od 140 domačih slikanic priporočena v branje (se pravi po kriterijih vrednotenja ocenjena z dobro, zelo dobro ali odlično) približno polovica, kar pomeni, da je bila druga polovica, ki smo jih postregli najmlajšim, pomanjkljiva in neskladna z minimalnimi standardi kakovosti. Med tistimi z oceno odlično (22) oziroma oznako kakovosti zlata hruška je bilo 19 ponatisov; vrhunske standarde so torej dosegle le tri nove slikaniške izdaje. Leta 2016 je bilo razmerje podobno kot leto poprej, od 143 slikanic je dobilo zlato hruško 12 ponatisov in 12 novih izdaj, med katerimi je pet zgolj likovno ali literarno prirejenih različic objavljenih besedil. Situacija naslednje leto ni bila bistveno drugačna, od 159 slikanic bi jih polovico lahko pogrešili; odličnih je bilo 32, ponovno v znatni meri zaradi ponatisov (22).
Lani je izšlo 135 slikaniških del, med 29 z oceno odlično je bilo 14 novih izdaj in 15 ponatisov; podobna razmerja nedvomno lahko pričakujemo tudi za letošnje leto. Pri tem ne moremo mimo dejstva, da od vseh preostalih knjig za otroke in mladino slikanice ne izstopajo le po številnosti, temveč tudi po ponatisih ter priredbah klasičnih besedil, kar med drugim pomeni, da so zlate hruške sladke tudi za založnike. Ker so to običajno besedila, katerih literarna vrednost je nesporna (velikokrat preverjena skozi več generacij), je v kombinaciji z dobrim ilustratorjem uspeh tako rekoč na dlani (oziroma med platnicami).
 

Med platnicami


Podobno kot je otroštvo spreminjajoča se kategorija, se spreminja tudi podoba knjižnega ustvarjanja za mlade bralce – sodobni trendi­ se gibljejo v smeri premikanja meja ter raziskovanja različnih tematik in perspektiv, ki so železni repertoar te knjižne oblike. V slikanicah so zastopane različne literarne vrste in žanri; nič manj pestra ni likovna govorica, ki nagovarja bralce s tradicionalnimi tehnikami in motivi ter modernejšimi umetniškimi izrazi. Domači slikaniški prostor je pisano sejmišče, v katerem soustvarjajo različne generacije ustvarjalcev. Če se omejimo na kakovostno plat produkcije, v njem srečamo (predvsem prek ponatisov, izjemoma kakšne nove izdaje) tako dela eminenc slovenske slikaniške govorice kot dela mlajših predstavnikov, ki sčasoma postanejo del nespornega slikaniškega kanona. Tako na istem prizorišču nastopajo besedila Svetlane Makarovič, Nika Grafenauerja, Andreja Rozmana - Roze, Anje Štefan, Petra Svetine ..., avtorske slikanice Lile Prap, Andreje Peklar in Manice K. Musil, ilustracije Ančke Gošnik Godec, Marlenke Stupica, Marjance Jemec Božič in Jelke Reichman, humorne podobe Kostje Gatnika ali Marjana Mančka, slikarsko bogastvo Zvonka Čoha in Danijela Demšarja, eksperimentalna naravnanost Alenke Sottler ter zanimive likovne rešitve Damijana Stepančiča, Petra Škerla, Igorja Šinkovca, Maje Kastelic, Tanje Komadina, in še bi lahko naštevali.

Dobri domači ustvarjalci/-ke glede na prestižne mednarodne nagrade in priznanja nedvomno spadajo v svetovni vrh, kljub temu pa so ob sprotni kritiški refleksiji, kolikor je sploh omogoča sodobni medijski prostor, velikokrat nekoliko zapostavljeni. Med tistimi, ki tlakujejo razvoj kakovostni slikanici, jih je kar veliko vrednih omembe, zato jih je gotovo krivično izpostaviti le nekaj, ker pa ta zapis noče biti golo naštevanje imen in naslovov, bomo storili prav to. V premislek bomo torej vzeli zgolj nekatere avtorje in avtorice, ki s prispevkom na tem področju ne dvigajo le ravni kakovosti, temveč tudi širijo izrazno polje slikaniške oblike, bodisi v besedi ali sliki.

image
Zbirka pesmi Anje Štefan z izvirnimi ilustracijami Alenke Sottler
Foto MKZ

 

Od žabca do lune, od krave do kave


Med snovalci slikaniških svetov, ki se odlikujejo po izvirnosti in slogovni spret­nosti, na primer ne moremo mimo duhovitih slikanic ustvarjalnega tandema Andreja Rozmana - Roze in Zvonka Čoha – pa naj bodo zanju značilno medbesedilno odprte (O začaranem žabcu), naj igrivo in drzno oživ­ljajo pesniško klasiko (Urška) ali ponudijo sproščeno igrišče besed in podob (Pesmi iz rimogojnice, Rimuzine in črkolazen). Čohove slikarske mojstrovine imenitno dopolnjujejo hudomušnost Rozovih pesniških in proznih besedil, vselej prožnih in živahnih v izrazu, pravo izobilje zbranih z vseh vetrov in domišljijsko preoblikovanih motivno-tematskih elementov pa v sebi marsikdaj skriva spretno podan intertekstualni ključ, ki odpira pogled na druge dele knjižne pokrajine.
Ko govorimo o pesniškem izrazu, ne smemo prezreti Anje Štefan, katere naravna, organska rimana govorica navdušuje bralce vseh starosti. V pesmih upesnjuje različne plati življenja, tako vedre kot resnejše, vselej pa očara z izpiljenim slogom in muzikalično, na ljudsko slovstvo navezujočo se ritmiko. Njen v verze ujeti svet je čaroben stik mikro in makro kozmosa, stkan je iz drobcenih živ­ljenjskih trenutkov in vseobsegajočih vprašanj. V zadnjih letih nam je postregla s kar nekaj takšnimi slikanicami, na primer Sadje z naše ladje (ilustr. Jelka Reichman) ali Škratovske oči (ilustr. Marjanca Jemec Božič), za Drobtine iz mišje doline, ki jih je z inovativno »prstno« tehniko upodobila Alenka Sottler, pa je lani prejela nagrado večernica, Levstikovo nagrado, priznanje zlata hruška in nominacijo za nagrado Kristine Brenkove.

Če nadaljujemo takole po diagonali, so v svetu slikanic posebna poslastica dela Petra Svetine in Damijana­ Stepančiča; takšni sta hecna (z)mešanica najrazličnejših besedil Ropotarna ali zbirka pesmi Domače naloge, ki z dovršeno besedilno komunikacijo ter samosvojim in prepoznavnim ilustratorskim slogom vzpostavljata avtonomen domišljijski svet. Svetinova poetika temelji na posebni, asociativno porojeni logiki, ki postreže s številnimi duhovitimi domislicami in zabavnimi nesmislicami. Te so v izobilju prisotne tudi v zgodbi velebistrega profesorja in dveh ekscentričnih gospa Sredi sreče in v četrtek zjutraj (ilustr. Kristina Krhin), duhoviti pripovedi Kako je gospod Feliks tekmoval s kolesom (ilustr. Ana Razpotnik) in zbirki pesmic Molitvice s stopnic (ilustr. Ana Zavadlav), ki je bila leta 2017 nagrajena z večernico.

Za slikaniški jezik Ide Mlakar je značilna subtilna (mestoma tudi humorna) obravnava kompleksnejših življenjskih vprašanj. Že v slikanici O kravi, ki je lajala v luno (ilustr. Peter Škerl) v podtalje duhovite zgodbe o odsluženi kravi in betežnem konju spretno vtke temo staranja ter občutka odvečnosti, neuporabnosti, ki je navsezadnje zašpiljena v optimističen zaključek. Kje vendar piše, da krava na stara leta ne bi mogla peti ali konj plesati? Slikanica je dobila nagrado Kristine Brenkove ter bila uvrščena v mednarodni priporočilni katalog Bele vrane. Podobna čast je pred kratkim doletela odlično delo Tu blizu živi deklica (2019), v katerem se avtorica, ponovno v sodelovanju s Petrom Škerlom, še očitneje loteva problematike socialne izključenosti, osamljenosti in revščine. Tokrat se problemu približa skozi doživljanje človeških literarnih likov, kar je v kontekstu slikaniške obravnave problemskih tem prej izjema kot pravilo, pogosteje se namreč pojavljajo v fantastičnih zgodbah ali živalskih pravljicah.
 

Drugačni koncepti


Vzporedno s klasičnim konceptom slikanic danes nastajajo dela, pri katerih je zgodba nelinearna, osnovana na različnih pripovednih vidikih, skladno s tem so očitne tudi spremembe na ravni ilustracij, oblikovanja in postavitve besedila. Med »interaktivnimi« slikaniškimi formati v knjižni obliki (razne digitalizirane priredbe tokrat pustimo ob strani), ki bralca po načelu sproščene estetske igre vabijo k branju, omenimo avtorska dela Lile Prap, ki s spretnim združevanjem poučnega in humorno navihanega, preprostostjo ilustratorskega izraza in oblikovno inovativnostjo navdušujejo bralce doma in po svetu. Med novejšimi avtorskimi deli je zanimiva »premetanka« Kraca, v kateri bralec z obračanjem po polovici prerezanih listov sestavlja nove, neverjetne primerke živali – te so nasploh najzvestejše spremljevalke avtoričinega ustvarjanja. Potem so tu še Radi štejemo ter Zmaji?! in Ptiči?! – zadnji dve s spretno zastavljeno »zgodbo v zgodbi« ponudita bralcem pravo bogastvo zanimivih dejstev.

Ko je govor o avtorski slikanici, z izvirnostjo navdušujejo stvaritve Andreje Peklar, za katere je dobila veliko mednarodnih nagrad, večkrat je prepričala tudi domače žirije – za delo Luna in jaz je pred kratkim že tretjič prejela nagrado Kristine Brenkove. Slikanica z edinstvenim prepletom izbrušene redkobesedne rime in poetičnih ilustracij vzpostavi magični domišljijski svet, ki pred očmi bralca zažari v vsej veličini.

Andreja Peklar je omenjeno nagrado prvič prejela leta 2006 za Fanta z rdečo kapico, drugič leta 2017 za slikanico brez besedila Ferdo veliki ptič. Ferdo je z mogočno pojavo suvereno preletel naše meje ter se uvrstil tudi med finaliste bolonjskega natečaja Silent Book Contest, prejel kitajsko nagrado best of the best in se pridružil izbrancem kataloga Bele vrane. Med novejšimi slikanicami brez besedila, ki zgolj s podobami vabijo v svobodno domišljijsko igro, velja omeniti še Deček in hiša Maje Kastelic, Kje si? Marte Bartolj ali Svetilnik Damijana Stepančiča. Poseben čar tovrstnih del je v značilni interpretacijski odprtosti, ki jo ponujajo tihe zgodbe podob, pri čemer je ključ za razumevanje in soustvarjanje pomena velikokrat prav naslov kot edina verbalna markacija zgodbe, ponekod se v njih skrivajo večplastna intraikonična sporočila, kot nam odlično pokaže omenjena slikanica Maje Kastelic.

Sodobna slovenska slikanica je dovzetna tudi za adaptacije ter interpretacije znanih zgodb in motivov, ki so prilagojene novim kulturnim in jezikovnim okoljem ter različnim starostnim skupinam naslovnikov. Pri teh gre navadno za kanonizirana večnaslovniška besedila ali besedila, prvotno namenjena odraslim, ki prek ilustracij zaživijo drugo življenje in razširijo svoj recepcijski domet. Inovativne revitalizacije klasike so prisotne tako v besedi kot v sliki – imeniten primer slednjega je likovna adaptacija Cankarjeve Skodelice kave, ki jo je mojstrsko upodobil Peter Škerl. Njegova ekspresionistična likovna govorica je suverena mojstrica pretapljanja besed v bravurozne podobe, ki ponudijo zgodbo na novi ravni.

Naslovniško odprta slikanica je namenjena zrelejšim bralcem – ti lahko poleg prvič objavljene ne­okrnjene verzije izvirnega Cankarjevega besedila prebirajo tudi živo likovno pripoved koncizno izdelanih risb. Igra svetlobe in senc v kombinaciji z zamolklimi barvnimi toni poustvarja temeljno razpoloženje, ilustracije ob dogajalnem minimalizmu na ravni zgodbe pa ustvarjajo občutek gibanja in nezadržnega minevanja, ki peristaltičnim mehanizmom spomina navkljub ne more zabrisati teže nikdar izrečenih besed. Podobni primeri nove likovne inkarnacije klasičnih besedil so denimo Prešernov Krst pri Savici ter Soči Simona Gregorčiča – vse tri je s podobami mojstrsko opremil Damijan Stepančič.

image
Andreja Peklar je za delo Luna in jaz prejela nagrado Kristine Brenkove. Foto Sodobnost

 

Galerija na domači knjižni polici


Dandanašnji že površen premislek razmer na knjižnem trgu kaže, da tudi pojem otroštva ni odporen proti ideologiji potrošniške miselnosti, zato je pomen odgovornega založniškega, avtorskega in kritiškega dela še večji – to velja zlasti za slikanice, ki v kontekstu knjige spadajo med uspešnejše prodajne artikle. A kaj, ko tržne zakonitosti nimajo posluha za estetska vprašanja, in to je verjetno glavni razlog, da toliko slikaniških del z na videz bleščečo zunanjostjo in prazno vsebino kljub vsemu najde pot do bralcev. Na srečo na domačem prizorišču še vedno obstajajo zavzeti in talentirani ustvarjalci/-ke, ki jih podpirajo enako zavzeti uredniki in založbe, vsi skupaj pa skrbijo, da slikaniških presežkov kljub številnim šepavim stvaritvam ne bo zmanjkalo prav zlepa.

Če povemo z besedami Kristine Brenkove, slikanica ni le »potrebna za življenje kot jed, pijača in igrača«, kot polnokrvna umetniška stvaritev je izraz individualnega in kolektivnega spomina, je kot galerija, ki jo lahko odnesemo s seboj in postavimo na knjižno polico. V času, ko po izsledkih najnovejše raziskave Knjiga in bralec VI otrokom bere le tretjina staršev, nekaj več kot polovica Slovencev na leto ne prebere niti ene knjige, raven bralne pismenosti pa je vse prej kot hvalevredna, je slikanica kot prvi korak v svet knjige vsekakor vredna posebne pozornosti.

Besedilo je nastalo v okviru razpisa Javne agencije za knjigo RS za podporo literarni kritiki v letu 2019.