Saga o pravicah Slovencev na Koroškem

Leta 2025 je minilo sedemdeset let, kar je bila podpisana avstrijska državna pogodba (ADP). Za koroške Slovenke in Slovence je v njej seveda aktualen 7. člen. V knjigi 70 let se avtor Rudi Vouk zelo resno sprašuje o nasprotnem, namreč, ali je res aktualen, je obsoleten, je izpolnjen ali nemara izpodrinjen? Kaj nam pomeni in kaj naj bi nam pomenil danes?

Predstavili bomo, kaj je imel povedati o zadevi, ki bi morala biti načelne narave, predvsem pa glede narodne manjšine na Koroškem tudi predmet temeljnih človekovih pravic. Bralec bo tematiko lahko primerjal s knjigo Marjana Šturma Identiteta brez sovražnika, ki smo jo pred kratkim predstavili na teh straneh Književnih listov, kajti obravnava enako tematiko, vendar nekoliko, če ne precej drugače.

 Rudi Vouk, odvetnik iz Celovca in avtor knjige. FOTO: Voranc Vogel/Delo 

Sedmi člen ADP, zapiše avtor, je že za tri generacije koroških Slovenk in Slovencev »ključni sestavni del njihove koroško-slovenske identitete«. Še več, ta člen, zapiše, še danes »združuje vse zavedne koroške Slovence«. Naloga knjige je pojasniti, kaj je v resnici vsebina tega »najbolj znamenitega« pravnega določila, ki do današnjega dne ni izpolnjeno.

Plebiscitna razglednica Maksima Gasparija. FOTO: Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika

Od leta 1955 do 2025 so se razmere precej spremenile. To pomeni, da v 7. členu ni zapisano vse, kar je treba urediti danes. Vzrok je preprost: zdajšnjih problemov tedaj še ni bilo. Tudi o tem razmišlja knjiga, v kateri ima avtor željo prikazati »vmesno bilanco«.

Kako gredo ugotovitve

Ugotovitve gredo sicer takole: Dežela Koroška je po 68.a členu deželne ustave dolžna poročati o položaju slovenske manjšine na Koroškem. Avstrija je ratificirala evropske konvencije o manjšinski zaščiti in v opis tega sodi tudi 7. člen avstrijske državne pogodbe. V praksi se ga obravnava, kot bi bil postranskega pomena, toda po mnenju avtorja gre za »grobo sprenevedanje in nameren poskus izničevanja tega centralnega določila avstrijske manjšinske zaščite«. Sedmi člen ADP je del mednarodnopravne pogodbe, torej na eni strani spada med obveznosti Republike Avstrije, na drugi pa gre za določilo, ki velja na ravni ustave, torej velja in mora veljati. Poleg 7. člena ADP so relevantni tudi drugi mednarodnopravni predpisi o manjšinah, na primer senžermenska mirovna pogodba iz leta 1919, čeprav imajo členi bolj malo opraviti z manjšinsko zaščito. Sedmi člen ADP pa predvideva konkretne dolžnosti države do zaščite manjšine. Govori na primer o šolstvu, o uradnem jeziku in o topografiji, torej o konkretnih pravicah, na katere se je mogoče sklicevati.

Sedmi člen je »garant« avstrijske južne meje, nekoč z Jugoslavijo, danes s Slovenijo. Koroška (Avstrija) je pred plebiscitom leta 1920 koroškim Slovencem obljubila enakopravnost in da bo varovala njihove jezikovne in narodne lastnosti. Po plebiscitu se Avstrija teh obljub ni več držala, deželni glavar Lemisch je celo rekel, da naj bi v roku ene generacije dokončali delo in koroške Slovence popolnoma asimilirali.

Peršmanov muzej simbolizira stoletno sago koroških Slovencev. FOTO: Drago Medved 

V drugi svetovni vojni so se razmere še poslabšale in Jugoslavija je po zlomu nacizma in po vojni ugotovila, da Avstrija ni uresničila obljub, zato je zahtevala koroška ozemlja nazaj in da se revidira meja iz leta 1920. Avstrija je tedaj postavila argument, da je v resnici sama bila »prva žrtev« nacistične Nemčije, čeprav je velik del avstrijskega prebivalstva aktivno podpiral nacionalsocialistični režim. Teza oblasti je bila, da gre na Koroškem za nov začetek, obljubila je ureditev dvojezičnega šolstva za vse južnokoroške otroke ter sožitje in medsebojno spoštovanje.

Sedmi člen je bil pripravljen že leta 1947, ADP pa je bila podpisana leta 1955. Na mizi sta bila dva predloga, britanski in sovjetski, slednjega je formulirala Jugoslavija in 7. člen je sledil sovjetskemu predlogu. Tako manjšinska zaščita velja povsod tam, kjer je slovensko ali mešano prebivalstvo, in ne le (britanski predlog) na območjih, kjer ima slovenska manjšina od 25 do 30 odstotkov.

Povsem uresničena
le ena točka

Avtor ugotavlja, da je v celoti uresničena le ena točka 7. člena, namreč pravica do ustreznega števila lastnih srednjih šol. Leta 1957 je bila ustanovljena Slovenska gimnazija v Celovcu. Uresničevanje preostalih točk 7. člena se je začelo mnogo kasneje. Meni, da je mogoče trditi, da brez slovenske gimnazije na Koroškem ne bi več bilo slovenske manjšine, kajti plebiscit iz leta 1920 je tako rekoč obglavil koroške Slovence, saj je velika večina izobražencev zapustila (ali morala zapustiti) deželo. Med izobraženci so v glavnem ostali duhovniki, z ustanovitvijo gimnazije pa so se stvari spremenile. Poleg izobrazbe je bila pomembna tudi zato, ker je dijakinjam in dijakom posredovala tudi narodno zavest.

Iz razstave ob 100. obletnici koroškega plebiscita z naslovom Slovenci za zmiraj gre! FOTO: Maksim Gaspari/ Pokrajinski Arhiv Maribor

Sčasoma je prišlo spoznanje, da gimnazija ne zadostuje, da je potrebna tudi gospodarska šola. V začetku 90. let sta bili tako ustanovljeni dvojezična trgovska akademija in Višja šola za gospodarske poklice v Št. Petru​, s čimer so Slovenci dobili kar tri ustanove, ki omogočajo maturo.

Problem šolstva sicer ostaja odprt. Opazen je trend naraščanja števila prijav k dvojezičnemu pouku, kar je pripisati predvsem trem vzrokom: prvi je, da so dvojezične učiteljice in učitelji nadpovprečno angažirani, drugi, da je vse več otrok s slovensko govorečimi starši, ki sami ne znajo slovensko. Učinek tega je, kot ugotavlja avtor, »nazaj h koreninam«. Tretji vzrok pa ima opraviti s šolskim konfliktom v osemdesetih letih 20. stoletja. Takrat so nemški nacionalisti pod vodstvom Heimatdiensta in Haiderja hoteli uničiti dvojezično šolstvo z zahtevo po »središčnih šolah«, torej po posebnih šolah za Slovence, da dvojezični pouk ne bi motil tistih, ki govorijo samo nemško.

Obvezna prijava jezika
je oblika diskriminacije

Ko se je podpisovalo ADP, je bilo na Koroškem obvezno dvojezično šolstvo in to je bilo določeno z uredbo provizorične koroške deželne vlade (z dne 31. oktobra 1945), ki jo je napisal tedanji član koroške deželne vlade dr. Joško Tischler. Toda ta šolski sistem, zapiše Vouk, je predvideval popolnoma drugačen koncept dvojezičnega šolstva od tega, ki je v veljavi danes. Na južnem Koroškem bi morala nastati dvojezična regija, kjer vsi govorijo oba jezika. Tako je namreč tudi na Južnem Tirolskem, kjer je avstrijska manjšina v Italiji nekaj podobnega, kot je slovenska na Koroškem.

Že leta 1958, komaj tri leta po podpisu ADP (s členom 7), je bil obvezni dvojezični pouk odpravljen in leto za tem uveden sistem, ki velja še danes. Zdaj se je treba prijaviti k dvojezičnem pouku, kar pomeni, da se morajo starši nacionalno opredeliti, in taka opredelitev je v svojem času lahko pomenila diskriminacijo pri karieri. Že gradiščanski Hrvati nimajo prijavnega principa, temveč odjavnega, kar pomeni, da se mora odjaviti, kdor noče pouka jezika, namesto prijaviti se, če ga hoče.

Tu je še zanimiva definicija o »elementarnem pouku« iz 2. odstavka 7. člena ADP. Leta 1988 je ustavno sodišče po pritožbi odvetnikov odločilo, da »osnovni pouk« pomeni vse štiri stopnje ljudske šole. Rudi Vouk je leta 2025 mnenja, da ne more biti nobenega dvoma o tem, da »elementarni pouk« obsega tudi otroški vrtec, tudi že jasli, in da to vključuje tudi sekundarno stopnjo najmanj do »zaključka obvezne šolske dobe, če ne celo do mature«.

Ena pomembnih topik manjšinskih odnosov so dvojezični napisi. FOTO: Ivan Lukan 

V resnici imajo samo dijakinje in dijaki, ki obiskujejo Slovensko gimnazijo, izpolnjeno pravico iz 2. odstavka 7. člena ADP.

Kar zadeva uradni jezik, 3. odstavek 7. člena predvideva, da je v upravnih in sodnih okrajih s slovenskim ali mešanim prebivalstvom slovenščina ob nemškem enakopraven uradni jezik. Samoumevno bi moralo biti, da se vse uradne objave avtomatično izvajajo v obeh jezikih, toda o »takšnem razumevanju dvojezičnega uradovanja na Koroškem ni ne duha ne sluha«. Avtor meni, da je Avstrija ena redkih držav, ki z ustavnim zakonom svojim državljanom odvzemajo sicer od ustavnega sodišča priznane pravice. Problem je že pomanjkanje uradnikov in uradnic z znanjem slovenščine. Še slabše od povprečja je z ureditvijo slovenskega uradnega jezika na področju sodstva.

Kaj pa dvojezična topografija

V preteklih letih je bilo največ razburjanja med Slovenci prav pri določilih 7. člena o dvojezičnih krajevnih napisih. Avstrija dobro ve, kako je to vprašanje urejeno v okviru mednarodnega prava, saj je na primeru svoje manjšine na Tirolskem dobro poskrbela, da je Italija dvojezične napise namestila v vsaki vasi, za vsako cestno ime, za vsako goro in za vsako jezero. V slovenskem primeru na Koroškem je bila leta 1948 dvojezičnost ugotovljena v 836 krajih in 36 občinah. V prvih letih po podpisu ADP Avstrija ni postavila niti enega dvojezičnega napisa. Premaknilo se je šele na začetku 70. let prejšnjega stoletja, ko so slovenski študenti začeli akcije. Na nerešene zadeve je opozoril kancler Kreisky in deželni glavar Sima je brez posvetovanja s predstavniki manjšine izdelal osnutek postavitve tabel v 205 krajih, torej v četrtini tega, kar bi po določilih ADP moralo biti. Avtor piše, da je tedaj nastal revolt nacionalistov in se je Koroška znašla na robu državljanske vojne proti slovenski manjšini. Ljudje so se bali, da se v koroške kraje vrača nacizem. Vlada je klonila in čez štiri leta je bil sprejet zakon o narodnih skupinah, ki je predvideval le še 91 krajev z dvojezičnimi napisi. Leta 1976 so izvedli »ugotavljanje manjšine«, da bi ugotovili, kje sploh postaviti dvojezične table, povrhu je bila predvidena 25-odstotna klavzula. Tako so dvojezične table predvideli le za tiste občine, ki so izkazale ustrezno večino slovenskega prebivalstva.

Pravnih sredstev proti tej ureditvi ni bilo, zato so se Slovenci zatekli k »triku«, namreč, izpodbijali so prometne kazni zaradi prekoračitev omejitev na cesti v krajih, ki bi morali biti opremljeni z dvojezično tablo. Na primeru kraja Škocjan ob Klopinskem jezeru je bila taka argumentacija uspešna, kajti sodba ustavnega sodišča je bila, da morajo biti dvojezični napisi povsod tam, kjer ima določen kraj skozi daljše obdobje deset odstotkov slovenskega prebivalstva. Odprlo se je vprašanje, kaj pomeni to »daljše obdobje« in kaj, če so se prebivalci izrekli za »windišarje«, to je ne za Nemce in ne za Slovence.

Do leta 2011 je postalo jasno, da je le še vprašanje časa, kdaj bo ustavno sodišče razveljavilo uredbo o dvojezičnih krajevnih napisih iz leta 1977 in bo upoštevan 3. odstavek 7. člena ADP glede topografije in bi vsak kraj z desetimi odstotki slovenskega prebivalstva moral dobiti dvojezični napis.

Brez vsakršne pravne logike

Ustavno sodišče je jeseni 2011 v resnici razveljavilo celotno uredbo, vendar avtor ugotavlja, da je bilo to že prepozno, kajti že pred tem je bil sklenjen tako imenovani kompromis. Ta je upošteval Dörflerjev kompromisni predlog, ki je delež postavil med 10 in 25 odstotki, torej se je ustavil pri 17,5-odstotni klavzuli. Slovenski predstavniki, zapiše Vouk, so »privolili v ta kompromis brez vsakršne pravne logike«. Še več, privolili so celo, da se taka ureditev postavi na ustavno raven.

Koroški Slovenci na obisku pri Karlu Erjavcu vLjubljani leta 2017  FOTO: Tomi Lombar/Delo 

Glede tega je Vouk precej kritičen, opisuje pa okoliščine pritiskov, ki so se izvajali v tem procesu. Prihajale so grožnje slovenskim zastopnikom, da bodo »črtane finančne podpore«, da bo treba zapreti glasbeno šolo, da bodo finančno prikrajšana tudi društva. Pritiski so prihajali tudi iz Slovenije, ki je dala signal, da bi bila pripravljena na kompromis že pri številki 114 krajev z dvojezičnimi napisi. Zakonska ureditev je končno prinesla 164 krajev z dvojezičnimi napisi od 836, kot jih je predvideval 3. odstavek 7. člena ADP. Táko je stanje po 70 letih naporov.

Avtor knjigo sklene s splošno tezo, da 7. člen ADP predvideva tudi pravico do enakopravnosti v vsakem pogledu in da se na to ob debatah o krajevnih tablah često pozablja. Res je, da so Slovenci v vsem tem času dosegli nekaj enakopravnosti: lahko postajajo župani in županje, poslanke in poslanci v deželnem in državnem zboru, k enakopravnosti na kulturnem področju spada slovenska glasbena šola. Tu je tudi pravica do lastnih organizacij in medijev, toda v »mrtvem pravu« je obstala prepoved protimanjšinskih organizacij. Avtorjeva sklepna misel na koncu knjige gre takole: »Brez člena 7 bi bili koroški Slovenci že zdavnaj samo še folklorna skupina. Ta nevarnost je tačas večja kot kadarkoli prej, vendar v družbi, kjer se sklicujemo na vladavino prava, ostaja upanje.«