Tiskane izdaje
V teh ne ravno veselih časih, ko gospodarska kriza tolče po založništvu in ko literarne nagrade propadajo ali kako drugače pešajo, ostaja kresnik zvezda na slovenskem knjižnem obnebju, ki sije z enako močjo vseh 24 let svojega obstoja.
Že dolgo in še vedno je vreden pet tisoč evrov, organizacijsko in izbirno kolesje teče vsega četrt stoletja obstoja nagrade zanesljivo ter brez spodrsljajev in ekscesov, medijski odmev pa je ves čas močen in seže daleč. Za vse to se kresnik lahko zahvali skrbništvu Dela, ki se je zavezalo, da bo kresnika v vseh pogledih podpiralo pri njegovem poslanstvu promocije slovenskega romana.
In tu smo že pri glavnem uspehu kresnika. Posejano se je namreč v 25 letih namnožilo vsaj s sedem – leta 1991 je na Slovenskem izšlo 17 romanov, lani okoli 130. Postali smo pravi narod romana, na kar smo lahko ponosni. Poleg moči kresnika je to dejstvo verjetno delno mogoče pripisati tudi duhu časa, ki se očitno bolje izrazi v prozi kot v poeziji, a kljub temu je neizpodbitno, da je tudi nagrada obrnila tokove v umetnosti v neko svojo smer.
Ker torej večjih organizacijskih, finančnih in vsebinskih skrbi s kresnikom ni, so v ospredju samo sladke dileme: bo kresnika tretjič zapovrstjo dobil Andrej E. Skubic in se po uspešnosti postavil ob bok trikratnemu nagrajencu Dragu Jančarju? Ga bo drugič dobila Katarina Marinčič in bo s tem postala absolutna rekorderka med ženskimi dobitnicami nagrade (poleg nje ga je dobila samo še Berta Bojetu)?
Bo seznam dobitnikov nagrade kresnik bogatejši za novo ime – Marka Sosiča, Dušana Šarotarja ali Veroniko Simoniti? Bo golaž tudi letos tako dober kot lani in ali bo nebo nad Ljubljano ostalo vedro, medtem ko bo ogenj na najljubšem hribu nad Ljubljano razsvetljeval kresno noč?
