Samohodna princesa slovenskega pesniškega jezika

Dobitnica letošnjega zlatnika poezije Bina Štampe Žmavc piše s srcem in z besedami riše svet, ki je lahko vedno pravljično čaroben.
Objavljeno
22. avgust 2018 15.00
Posodobljeno
22. avgust 2018 15.00
Bina Štampe Žmavc svet riše lirično in nežno, v barvah jezika, ki se lahko prelivajo v veselje ali žalost, vedno pa z izjemnim občutkom in iskrivostjo. FOTO: Ivan Dobnik
Visokoestetska poezija, proza in dramatika Bine Štampe Žmavc navdušujejo in navdihujejo staro in mlado. Čeprav se je posebej zapisala v otroška srca. Svet riše lirično in nežno. V barvah jezika, ki se lahko prelivajo v veselje ali žalost. Vedno pa z izjemnim občutkom in iskrivostjo. Tudi zato je, kot je zapisala žirija, princesa slovenskega pesniškega jezika.

Sprejela nas je doma v Celju, v svoji z bujnim zelenjem in čudovitimi rožami obdani hiši. Pravljično. Tudi v notranjosti, kjer nas s sten pozdravljajo junaki iz njenih del. Vse naokoli so knjige. In Štampe Žmavčeva citate meče iz rokava. Besede so tudi v sproščenem pogovoru bogate, skrbno izbrane. Zlatnik poezije 2018 bo prišel v pravi dom. Čeravno pesnica tega še ni čisto dojela, pravi: »Zdi se mi skoraj kot znanstvena fantastika. To me je resnično presenetilo in dobilo nepripravljeno.«

Nekoč ste rekli, da ste v Sloveniji večna finalistka, medtem ko vas je tujina nagradila. Potem ste med drugim dobili dve desetnici, večernico, zdaj zlatnik poezije. Ali to pomeni, da se premika?

Mislim, da nič kaj posebnega, glede na to, kolikokrat sem bila nominirana. Vse nagrade sem pridobila v poštenem boju na anonimnih natečajih, ki jih danes več ni, kjer si se dokazal s četrtim izvodom. Taki sta bili tudi tisti dve tekmovanji v tujini. Na nič nisem računala. V Varšavi je namreč tekmovala tudi avtorica, ki me je kasneje premagala v tekmi za večernico, tam pa sem nagrado dobila jaz. Tisto je bil mogoče še večji šok.

Ali se takoj, ko začnete pisati, odločite, da bo nekaj poezija, proza, dramatika?

Nikoli. Ko te muze udarijo, zapišeš in potem včasih zelo dolgo leži. Strinjam se z Wisławo Szymborsko, ki je na podelitvi Nobelove nagrade na vprašanje, zakaj je napisala le 350 pesmi, odgovorila, da zato, ker ima koš za smeti. Jaz sem ista. Najraje pišem po kuvertah. Jo obrnem, popišem rob, zaviham, jo strgam, popišem vsak milimeter. In to leži. Šele potem se odločim, kam, v katero smer bo šlo. Vseeno mi je, ali pišem za otroke, mladostnike ali za odrasle. Moj cilj je dobra, odlična literatura. Literatura za otroke, mladino je podcenjena, in to vedno bolj. Nekako so jo spravili pod pridevnik, epiteton otročja literatura. Pa je daleč od tega. Zame so dela, ki so vrhunska za otroke, tudi za odrasle enako berljiva.

Zakaj je podcenjena?

Dejansko to lahko vsak počne! Včasih me katera pokliče in reče, da ima že deset pesmi in bi izdala zbirko. Potem pa rečem, draga moja dama, zbirko boste izdali, ko boste imeli mogoče sto pesmi in boste izmed teh izbrali vsaj 25, 30 takih, ki bodo vredne, da gredo v knjigo. Konec koncev je izdajanje knjig na blef onesnaževanje. Ampak to se dogaja. Kritičarke pri nas najprej lepo mažejo in tolčejo po mladinski literaturi s svojimi kritikami, potem se pa pojavijo kot velike piske, in ker imajo moč, nihče ne upa ničesar reči in so avtomatično deklarirane kot uspešne, nadarjene, vsa vrata so jim odprta. Sploh ne gredo po tej mukotrpni poti. Jaz sem šla. Bila sem, kot je nekoč rekla Katarina Bogataj, ko smo predstavljali sonete, edina samohodka, kar jih pozna. To je bil največji kompliment v življenju.

Zdaj ste dobili še enega – princesa slovenskega pesniškega jezika.

To je tudi mene presenetilo. Že ta sintaksa me je šokirala v pozitivnem smislu.

V utemeljitvi so posebej omenili vaše neologizme. Od kod in kako prihajajo? Je to danost?

Verjetno. Mora pa biti tudi neko osnovno poznavanje jezika. Vsega ni mogoče stisniti v neologizem. Danes to postaja moda in vsi sestavljajo neologizme. Vendar neki osnovni postulati jezikovnih pravil so, potem je pa na delu intuitivnost, muze, ki strežejo, prišepetavajo skozi zrak, jutro, noč. In še nekaj je zelo pomembno. Neomajna »religija« srca, ki me vodi pri ustvarjanju. Ni poceni in se drago plača.

Kakšna je ta »religija«?

Ko izgubimo srce, srčnost, izgubimo osnovni postulat, ki človeka dela človeka. Z razumom ni nič narobe. Ampak ko se odločaš o usodnih, pomembnih stvareh, te mora voditi »religija« srca. To je znani verz Antoina de Saint-Exupéryja, da je treba videti s srcem, čeprav je danes postal že čisto prazna banalnost, ki jo ponavljajo in lajnajo. Besede so poceni, udarja pa se brezskrupulozno, brez srca med oči.

Kateri je vaš najljubši junak?

Kralj Min. Min kot minevanje, minutka, minus, ki stalno nastopa skupaj s časom. To je fascinantna zgodba. Bili so zapiski v precej debeli beležnici, zgodbe o času. Ta me obseda od četrtega leta, ko sem izgubila dedka. Takrat sem odrasla. Čez noč. Začela sem se boriti s časom.

V strahu?

Ne. Kot neko sprijaznjenje. Začela sem razmišljati o času. Kam gre, kam je šel dedek. Spomnim se, da sem šla k jablani v našem sadovnjaku, objela drevo in bila prepričana, da je v njem ostala dedkova duša. Da se bova tam še srečavala. To je bilo čisto nagonsko. Mislim, da je ta tekst celo življenje rasel v meni. Ko je bil zvežčič poln, sem se neke sobote samo usedla in spisala ves tekst v hipu. Kot vaje v slogu v treh različicah. Radijsko igro, dramski tekst in kot prozno delo, pravljico.

Vedno pišete na roko?

Zmeraj. Razumem, da je današnja generacija drugačna, da piše vse v računalnik, in mislim, da je tudi literatura, ki se piše v računalnik, globinsko drugačna.

Z besedami preprosto znate. Verjetno gre tudi za leta z literaturo. Menda ste pri osmih letih znali Prešernove Poezije na pamet.

Pri šestih! In oboževala sem ga.

Dokaz, da ni treba, da je literatura spisana posebej za otroke.

Trpim, ko modificirajo Cankarja. Da je čim bolj lahko. Koliko učbenikov imamo za tistih 25 črk abecede, Kitajci pa morajo 7000 znakov obvladati! Mi nismo imeli nobenih učbenikov, pa sem se sama naučila brati. Zato menim, da gre zgolj za kapital, ki pobira denarce za vedno nove »izume«. Christian Bobin pravi, da je branje skrivnost. Nihče ne more točno povedati, kako in kdaj se je naučil brati. Branje se zgodi takrat, ko se zgodi. S poenostavitvami Cankarja, Prešerna ne bomo ničesar dosegli, razen tega, da siromašimo literaturo, da jemljemo možnost imaginacije, možnost ustvarjalnega doživljanja knjige. Vsak lahko doživi knjigo na drugačni ravni. In vsakemu knjiga nekaj da. Če je dobra.

Si pri slikanicah sami izberete ilustratorja?

Največkrat se je to zgodilo pri Daniju Demšarju. Mislim, da je pesnik v slikarski podobi. Prepojen je s poezijo in med vsemi ilustratorji sva si bila najbližje in neponovljivo blizu. Ne da bi se kdaj o tem pogovarjala. To je illuminare, presvetlitev teksta v drugem mediju.

Tudi ta, osrednja slika v sobi je iz vaše slikanice.

To je naslovnica Princese srca, taka botticellijevska. Letos sem jo odkupila od ilustratorke Polone Lovšin. Ko sem jo videla prvič, sem mislila, da bom umrla od lepote. Ko jo je videl moj sin, ki redko pride, ker baletniki so veliko po svetu, je bil navdušen.

Vi ste tudi hoteli plesati balet.

Tekmovala sem v športnih plesih, v tistih časih je bilo zelo težko, da bi plesala balet. Ko sem bila stara osem let, se je pokazala možnost, ampak mi je neka gospa zlomila srce. Rekla je posmehljivo, da pri osmih letih ne moreš biti več balerina, da se to začne pri štirih. Kadarkoli sem slišala dobro glasbo, klasiko imam na prvem mestu, sem v oblačku videla balet in sestavljala koreografijo. Še zdaj to počnem.

Ustvarjate ob glasbi?

S klasiko. To je edina glasba, ki me ne moti ali pa je ustvarjalna. Tako kot glasba me nič drugega v hipu ne prevzame. To je najbolj elementarna in najvišja sorta umetnosti. Mogoče je res, tako kot pravijo Tibetanci, svet nastal iz zvoka. Glasba me v trenutku prestavi iz najbolj temačnega, brezupnega razpoloženja. Tako rekoč me takoj obudi od mrtvih. Mogoče je to nekaj najbolj pomembnega v življenju.

Pred besedo?

Vzporedno. Konec koncev je beseda tudi nosilec zvoka, ne samo pomena. Sploh poezija. Pa tudi proza ima svoj prepoznaven ritem. Ko jo začneš pisati, moraš slediti ritmu, če hočeš, da je tekst koherenten, ne samo kot fabula. Melodičen.

Bina Štampe Žmavc bo zlatnik poezije prejela 28. avgusta.
Poleg zlatnika bodo podelili Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta 2018.
Nominiranci za Veronikino nagrado so Andrej Hočevar, Aleš Mustar, Ana Pepelnik, Zoran Pevec in Tone Škrjanec.
Malo veroniko je letos prejel Tilen Letner, dijak Gimnazije Celje – Center, z mentorjem Kristianom Koželjem.