Samozaložniki: Recept za knjižno uspešnico

Milena Miklavčič: »Knjiga mora biti drugačna. O njej se mora govoriti.«

Objavljeno
06. januar 2017 19.30
Igor Bratož
Igor Bratož

Ob deseti obletnici zakona o obveznem izvodu publikacij­ so v Narodni in univerzitetni knjižnici na dogodku Kaj morate vedeti ob izdaji knjige­ ponudili­ nekaj odgovorov Alenka­ Kanič,­ dr. Andrej Blatnik in uspešna­ samozaložnica Milena Miklavčič.

Milena Miklavčič je novinarka, pisateljica in publicistka, ki že več kot četrtino stoletja raziskuje intimno življenje pretežno predstavnic generacije iz prve polovice 20. stoletja, pravzaprav bi jo lahko imenovali strastna zbiralka zgodb.

Teme njenega etnološko-antropološkega raziskovanja so spolnost, ljubezenski odnosi pa tudi s tem povezane higienske in prehrambne navade, od prvega pa seveda vse, kar je bilo nekdaj in zelo dolgo­ absoluten tabu: o »tistem« se na Slovenskem pač ni govorilo oziroma ni spodobilo govoriti.

»Kdo bo bral to sr****«

Njena knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki je izšla decembra 2013 z letnico 2014, je v trenutku postala­ uspešnica, njen nasvet, ki ga je ponovila v sredo popoldne v rokopisnem oddelku Nuka, je povsem preprost: »Bistvo knjige, če naj bo uspešna, je, da mora biti drugačna. In bistveno je, da se o njej govori.« Oboje za Ogenj, rit in kače niso za igrače nedvomno velja. Povedala je, da jo je precej začudilo, ko je odkrila, da je prva, ki se je lotila obravnave in premisleka o tej temi s terenskim zbiranjem pričevanj.

Uspešnice Milena Miklavčič »obvlada«, knjiga z zgodbami o ženskah današnjega časa s preprostim naslovom Ženske je kmalu po izidu leta 2011 postala uspešnica, zbirka otroških zgodb Pri hrastu na levo je bila leta 2006 razglašena za najboljšo samozaložniško knjigo leta v Sloveniji, s svojimi otroškimi knjigami in slikanicami je večkrat zapored bila pri vrhu na mednarodnem natečaju za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt.

Kar zadeva drugi del njenega »recepta«, se je zmeraj potrudila, kot se je le lahko: z uspešnico Ogenj, rit in kače niso za igrače je zdaj za njo že štiristo nastopov, o knjigi je šel glas enostavno od ust do ust, na začetku brez podpore medijev.

O tem, da je bila med prvimi, ki so se lotili slovenske spolnosti izpred stoletja, je dodala, da Slovenci niso edini s konservativnim in negativnim odnosom do spolnosti, podobno je v vseh državah nekdanje avstro-ogrske monarhije, zato po njenem ni presenetljivo, da je knjiga s poljudno vsebino kljub nekaterim lektorskim pomanjkljivostim prva postala uspešnica.

Lahko bi se končalo drugače, če bi bila avtorica značajsko drugačna: rokopis je najprej ponudila založniku, ki je bil stereotipna podoba nekdanjega slovenskega založnika: rokopisa iz lenobnosti ni prebral, po njenem petem ali šestem povpraševanju pa jo je odpravil z mnenjem, da takega sr**** pač nihče ne bo bral.

Seveda je bilo drugače, knjiga gre za med od začetka, pisateljica pa je na predavanju navrgla, da početje, ki se nekaterim zdi odveč – samozaložnik je pisatelj in hkrati trgovec –, njo res veseli. Uživa, ko skrbi za knjigo kot za otroka, pravi, pa čeprav gre od prodajne cene knjige tridesetih evrov v njen žep vsega dvanajst.

Precejanje in ojačevanje

Pisatelj Andrej Blatnik, izredni profesor na oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je spregovoril o možnostih vzpostavitve založniških standardov in njihovem učinku.

Opozoril je na zastavke britanskega teoretika založništva Michaela Bhaskarja, ki v delu Knjiga – naprava za vsebino trdi, da založnika vzpostavita zlasti precejanje (filtering), torej izbiranje med različnimi za objavo predloženimi knjižnimi vsebinami in objavljanje nekaterih med njimi na urejen način, in ojačevanje (amplifying), iskanje bralčeve in javne pozornosti za tisto, kar je objavljeno.

Pri prvem se je treba vprašati, ali je bilo besedilo ustrezno pripravljeno za izid in ali so bili morebitni prevod, lektura, korektura, oblikovanje in oprema dovolj kakovostni, pri drugem, ali je knjiga dovolj dostopna potencialnim bralcem, je vstopila v dialog z javnostjo in kakšne odmeve je prejela.

Ob naraščanju števila knjig na trgu se pomen obeh dejavnosti seveda povečuje, pomembne pa so možnosti preverjanja, kdaj knjige dosežejo standarde precejanja in ojačevanja, in ugotavljanje, kako določiti te standarde. Tak premislek namreč pokaže, katere knjižne izdaje izpolnjujejo minimalne založniške standarde, pri čemer je treba samozaložništvo umestiti med možne izjeme od običajne oblike založništva kot zavestno izbran »poslovni« model in ne kot edino možno izbiro za tiste, ki ne morejo objaviti drugače.

Seveda bi morale biti samozaložniške izdaje jezikovno in vizualno urejene skladno s splošnimi strokovnimi standardi ter dosegati in presegati kvalitativne standarde za objavo.