V teh dneh sta se na knjižnih policah znašli dve novi – domači – »tekaški knjigi«. Zagret za tek izpod peresa legendarnega bosonogega tekača in soustanovitelja Vitezov dobrega teka in Nočne 10tke Marka Robleka je skupek njegovih duhovitih, poznavalskih in sila ljudskih kolumn iz revije
Tekač.
Kazimira je biografski roman o danes 84-letni legendarni (ultra)tekačici Kazimiri Lužnik, ki ga je spisala Jasmina Kozina Praprotnik, avtorica
Bele dame, biografije večne tekačice Helene Žigon, in skupaj z možem Urbanom tako rekoč poveljnica generalštaba velikega dela slovenske tekaške skupnosti (Urbani tekači). Obe (ne le) tekaški knjigi sta pomemben in nadvse berljiv dodatek na s tekaškimi knjigami že precej »obremenjenih« policah knjigarn. Z Markom, ki ga je Samo Rugelj (potemtakem Elvis?) oklical za Rolling Stones slovenskega teka (po našem neskromnem mnenju bolj Slayer), in z Jasmino, ki je seveda po »rugeljansko« članica The Beatles, smo se med drugim pogovarjali o podobnosti med vzdržljivostnim tekom in pisanjem.
e
Marko Roblek: Še nikoli ni bilo toliko tekačev
Sem ter tja sem slišal, da vam pravijo tekaški guru. Verjetno vam, minimalistu, ta beseda ne zveni ravno blagozvočno?
Haha, s podobnimi nazivi so me kar pogosto označevali, med drugim sem bil tudi apostol, pa evangelist bosonoštva, pionir in celo profesor ter nenazadnje tekaški guru. Vse tovrstne opredelitve sem vedno jemal zelo prizanesljivo, predvsem kot prijazne in dobronamerne komplimente. Nisem pa tem definicijam nikoli namerno dodajal neke specifične vsebine ali da bi, bognedaj, celo podžigal tak sloves. Sem samo preprost tekač, ki se, da mu ni dolgčas, občasno sezuje, če se le da, parodira običajne tekaške prakse in ob očitnem pomanjkanju boljše preokupacije o teku tudi razmišlja.
Kaj vas je gnalo, da ste tekaške kolumne, ki so prav poseben žanr, stisnili v knjigo? Menite, da je še dovolj prostora za tekaško literaturo?
Kar nekaj let sta me Renate in Samo Rugelj nagovarjala, naj spišem nekaj svojega, a sem idejo uspešno zavračal. Po 42 Tekačih in mojih kolumnah pa se je izkazalo, da imam gradiva dovolj, da je čas pravi in da kolumne, vsaka po svoje zaokrožena celota, odlično stojijo skupaj tudi v združeni obliki. Boštjan Svete z ekipo se je lotil projekta, umika ni bilo več! Prostora za tekaško literaturo pa je pri nas še več kot dovolj. Še nikoli ni bilo toliko tekačev. In kaj vse razmišljajo, noro. To bo še zanimivo!
Kako si, ko pišete, predstavljate svojo bralko oziroma bralca?
Na začetku sem si predstavljal to ogromno tekaško telo, s premnogimi okusi in pričakovanji, in imel včasih zaradi tega tudi težave. Kako s pisanjem zdaj zadovoljiti vse? Z leti sem zapise vse bolj krojil po sebi in svoji percepciji teka, kakšno kolumno ubesedil s konkretno osebo v mislih in pisal njej na čast. Vedno znova me preseneti, ko mi znanci ali naključni tekači predočijo kako misel, ki sem jo zapisal, na čisto drug, svež način. Torej, tekači ali pač kavčarji, predstavljam si, da so bralci tisti ljudje, ki o teku že vse vedo, pa jih vseeno »firbec matra«, kaj bom spet napleteničil. Da me raztrgajo, če bo treba. Hudirjevo adrenalinski izziv!
Kaj imata skupnega vzdržljivostni tek in pisanje?
Odlična primerjava, oboje je vrtiljak doživetij, čustev in samospraševanja! Spraviti se na štart te je vedno malo groza, kot je grozeč tisti beli list na ekranu, ki ga moraš popisati. Potem začneš, previdno, tipaš, preizkušaš korak ali pač besede. Če vse štima, poženeš, predaš se, na trenutke ti gre tako dobro, da se zdiš sam sebi zgolj opazovalec dogajanja, ki ga sam spravljaš v življenje, ustvarjaš. Seveda te potem zabije, enkrat bolj, drugič manj, peklenski zid, pešačiš ali pa pisariš, neko misel zvijaš kot čreva, upajoč, da se bo povezala. Limit je motivacija ali pač osebni cilj, tako kot je rok, urednikov ali tvoj, da pošlješ v svet, kar je nastalo. Zmeraj finiširaš močno, za nazaj ni kaj popraviti, to imaš, to si dal, prihodnjič bo … bolje.
Kaj je za vas dober tek? In kaj dober tekst?
Da sem vedno trdil, da slabih tekov ni, da so, naj bodo kilavi ali boleči, počasni ali moreči, na koncu vedno dobri, ni ravno skrivnost. Sem pa dovolj star, da sem lahko malo bolj natančen: so teki in so dobri teki. In potem so odlični teki. Tisti, ko se vse poklopi, še rahel prehlad ti gre na roko, da se lažje predihaš, noge se vrtijo, misel je čista, napor ti je, drugače kot premnogokrat, v popolno zadovoljstvo. Kot tekst, v katerem ne bi zamenjal niti besede, niti malo spremenil ritma. Dober tekst je tisti, ki te tako navduši, da ga lahko povzameš z eno, pomenljivo in, če hočete, dramatično povedjo. Veliko sem jih že prebral, žal malo manj spisal, a se učim, skušam se učiti.
Kot nekdo, ki je vsenavzoč na slovenski tekaški sceni, ste gotovo opazili, da vse več ljudi, ki tečejo, predvsem »ultrašev«, svoja občutja pretvarja v zapise, celo eseje. Kako to razumete?
Tek je droga. Vsi, ki se ukvarjamo z njim, si slej ko prej moramo priznati, da nas bolj kot fizično raztezanje mišic in kit napaja naravna kemija, ki se ob tem sprošča v telesu. Endorfini, naravni opioidi in podobno. Dlje ko greš in riješ, hujše stvari se ti dogajajo. Nekateri hodijo na psihedelične seanse v Peru, ker smo evolucijsko naravnani, da si na vsak način želimo odklepati vsa ta višja stanja podzavesti. Drugi tečejo ultramaratone. Ko telo ženeš do popolne izčrpanosti, je učinek enak. Kako potem ne bi imel neznosne želje, da vse to opišeš tudi drugim, vse te dimenzije, ki se zvijajo, in kričeče barve, ki ti govorijo?
Ko vas človek bere, dobi občutek, da bi lahko pisali o skoraj vsem – da ste ne čisto realiziran pisateljski talent z nastavki Douglasa Adamsa. Je pri vašem pisanju malo zavore? Imate resne pisateljske ambicije?
Zdaj sem malo v zadregi, vendar prostodušno priznam, da ste me odlično prečitali. Res je, še vedno se nisem povsem otresel potrebe, da bi bil všečen, nekonflikten, zato politično – in obče – korektno izpeljem kako misel, namesto da bi udaril na polno, ko v meni vre, brbota, grmi. Zato bi razočaral sebe in morda še koga, če bi zdaj, ko mi je to jasno, odnehal. A ker mi je toliko stvari v življenje pripeljal splet srečnih okoliščin, naj bo tudi s pisateljskimi ambicijami tako. Verjamem, da se bodo ideje izluščile, ko bo čas za to. Omembo talenta in Adamsa pa brez lažne skromnosti jemljem kot velik kompliment. In seveda spodbudo.
Vaša najljubša ali pa prelomna tekaška knjiga?
V devetdesetih sem sočasno prebiral Srečka Berganta, Iva Belana, Janeza Penco in Dušana Mravljeta. Zadnji je s kultnimi Neskončnimi cestami bržkone najbolj vplival name kot tekača. Tako kot poldrugo desetletje kasneje Scott McDougall s knjigo Rojeni za tek. Zanimivo, obe sta spisala novinarja (Mravljetovo Marjan Raztresen s Slovenskih novic) in morda je tudi to eden od razlogov, da se je Zagret za tek rodil kot antologija mojih žurnalističnih objav.
Jasmina Kozina Praprotnik je napisala knjigi o dveh posebnih maratonkah, o danes 84-letni (ultra)tekačici Kazimiri Lužnik in večni tekačici Heleni Žigon. Foto: Matej Druznik
Jasmina Kozina Praprotnik: Pisanje je ultramaraton
Je biografija gospe Kazimire tudi zgodba o vas? Kako to, da ste ji prepustili celotno naracijo?
Obe moji junakinji, Helena in Kazimira, sta mi bili po razmišljanju tako blizu, da sem čutila, da biografiji lahko pišem v prvi osebi. In da bosta tudi pristni le, če bralec meje med mano in njima ne bo zaznal. Potopila sem se v njun svet in razmišljanje, skupaj s precej natančnimi opisi dogodkov in preteklosti pa skušala to splesti v zgodbo, ki je resnična in zanimiva. Ne samo to: želela sem, da knjiga ponudi nekaj več, da bralca nagovori na način, da bi sam začel razmišljati drugače; da bi tam, kjer v svojem vsakdanjiku potrebuje spodbudo, to v knjigi dobil.
Da je njuna zgodba tudi moja, bi vseeno težko rekla. Med nami je skoraj pol stoletja razlike in okoliščine, v katerih sta živeli, so brez dvoma pustile pečat. Še več, niso ju ovirale, bile so jima celo v spodbudo. Izklesali sta se v edinstveni ženski.
Verjetno pa smo si podobne v tem, da tečemo mimo predsodkov. Kot sta onidve tekli že takrat, ko je bilo to za ženske družbeno manj primerno, in tečeta v letih, ko je to nenavadno, sem sama tekla visoko noseča ali z dojenčkom v vozičku, ki sem ga vmes tudi dojila.
Kaj je skupno beli dami Heleni Žigon in Kazimiri Lužnik?
V marsičem sta si podobni. Obe sem opazila na tekaških prireditvah in obe sta me takoj prevzeli že s tem, ko sem razmišljala, kako sta se kljub svoji starosti sploh odločili, da se bosta takega dogodka udeležili, se pripravili, prijavili, poiskali spremstvo in potem to dejansko naredili, prišli, se na štartu pogosto postavili kar med najhitrejše tekače in ob strelu stekli, mnogim kilometrom in novim izzivom naproti. Pri obeh sem začutila, da morata imeti močno voljo, če sta sposobni izpeljati stvari, ki si jih zamislita, pa čeprav so te za njuno generacijo precej neobičajne.
Ste pri obeh knjigah, pri obeh velikih tekaških damah, uporabili enak pristop?
Ljubljančanka Helena Žigon je vsakič prikolesarila k meni domov, sedla, mi povedala, da jo mož lahko pogreša uro, počakala na vprašanje in začela umirjeno pripovedovati. H Kazimiri v Slovenj Gradec sem na obiske hodila v spremstvu moža, ki se je ta čas sprehajal s tokrat že štirimi otroki ali pa tudi sam radovedno prisluhnil Kazimirinemu živahnemu pripovedovanju. Pa ne samo njenemu, pri vseh naših srečanjih je sodeloval tudi njen 95-letni mož Miloš, ki je s prav tako živahnimi pripombami dopolnjeval njene besede. Pri obeh me je presenetilo, kako dobro se spominjata dogodkov iz daljne preteklosti, ljudi, imen, letnic, besed, pogledov, podrobnosti, še vremena. Lahko bi rekla, da dolgotrajen tek človeku daje neki prostor in čas, da se zazre vase, se ozre na življenje z več zornih kotov in ga nekako bolj urejeno shrani v spomin.
Skupaj z možem sta v tekaški pogon spravila več tisoč Slovencev – z umirjenim, dostojanstvenim pristopom. Kaj sta bila vajina ambicija in motiv, ko sta z Urbanimi tekači začela svojo pot?
Z Urbanom sva tekača na dolge proge od najstniških let, zato nama je bilo dejstvo, da človek potrebuje gibanje na svežem zraku, vedno blizu. Izkusila sva, kako priročen je tek za raziskovanje sveta, zato sva kmalu začela razmišljati tudi o tem, kako bi združila tek s spoznavanjem novih krajev in novih ljudi.
Kaj imata skupnega vzdržljivostni tek in pisanje? Kaj je za vas dober tek? In kaj dober tekst?
Veliko imata skupnega. Začetek pisanja je kot ultramaraton. Ko začneš s prvim stavkom, si res ne predstavljaš, kako bo, ko se boš bližal ciljni črti. Nič še ne veš, kako se boš takrat počutil, bodo noge še sveže ali trde, boš izčrpan ali boš imel še kaj zalog, boš sam ali v družbi, bo sončno ali te bo zeblo, boš sestradan ali ravno prav nahranjen. Kljub vsem tem vprašanjem slutiš, da se bo dalo do cilja prepotovati celo z užitkom. Tako dober tek kot dober tekst za seboj pustita sled, izkustvo, nova spoznanja, dobro popotnico.
Z možem sta »iznašla« poseben poslovni model – kako vanj sodijo knjige?
Z roko v roki, teci in beri. In počni seveda še veliko drugih stvari. Zaradi prvih dveh boš preostale lahko počel bolj kakovostno.
Kot nekdo, ki je vsenavzoč na slovenski tekaški sceni, ste gotovo opazili, da vse več ljudi, ki tečejo, predvsem »ultrašev«, svoja občutja pretvarja v zapise, celo eseje. Kako to razumete?
Dolgotrajen tek ponuja nove zorne kote, zato vidim te dnevnike kot eno od mnogih dobrih posledic teka. Ultratekači imajo še dodatno željo po ohranitvi spominov na neki prav poseben dan, kar ultramaraton gotovo je. Kdor zapisano deli, pa lahko navdihne še koga. Kajti sporočilo je táko kot pri mojih dveh junakinjah: ni vedno lahko, pridejo težki trenutki, celo hudi boji, a je vredno.
Vaša najljubša ali pa prelomna tekaška knjiga?
Očaral me je Scott Jurek z Jej in teci. Všeč mi je preplet osebne zgodbe, filozofije, antropologije in kulinarike. Je eden najhitrejših ultramaratoncev na svetu; teče na rastlinski pogon.
