Selma Skenderović: Povsod poznan, nikjer doma

Mlado pero: Za pero je tokrat poprijela prozaistka in pesnica Selma Skenderović.
Fotografija: Selma Skenderović je bila v okviru Festivala mlade literature Urška nedavno ovenčana z nazivom uršljanke. FOTO: Voranc Vogel
Odpri galerijo
Selma Skenderović je bila v okviru Festivala mlade literature Urška nedavno ovenčana z nazivom uršljanke. FOTO: Voranc Vogel

V rubriki Mlado pero vsak mesec predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi mlajših generacij in spodbujamo njeno prisotnost v slovenski publicistiki. Za tokratno pero je poprijela prozaistka in pesnica Selma Skenderović, recenzijo njenega dela pa je pridala literarna kritičarka, pesnica in prozaistka ­Tinkara V. Kastelic.

Povsod poznan, nikjer domà, / kjer uleže uro se poslednjo, / tam smrt mu domovanje dá, v kratki zgodbi Brezimni obraz zapiše Selma Skenderović (2001) ter se opre na pisatelja Josipa Jurčiča in verze Frana Levstika, ki odprejo drugo poglavje Desetega brata, s tem pa nakaže, da je poleg sebi lastnih tematik doma, narodnosti, pripadnosti, domovine in socialne razslojenosti našla tudi svoje – vselej ostro, kritično in neprizanesljivo – mesto v slovenski literarni preteklosti in sedanjosti.



Devetnajstletna Selma Skenderović na ljubljanski filozofski fakulteti študira slovenistiko in primerjalno književnost, pred tem je obiskovala koprsko gimnazijo, kjer se je srečala s pisanjem že v petem razredu. »Vse se je začelo, ko nam je učiteljica naročila, naj napišemo pesmico o Rdeči kapici. Nato sem se skozi celotno osnovno šolo literarno udejstvovala (v sedmem razredu sem napisala celo pesmico za Cirila Zlobca, nato je tudi on meni posvetil pesem), na gimnaziji pa sem pod mentorstvom profesorice Ines Cergol obiskovala literarni krožek in soustvarjala šolsko glasilo Maestral.« Pisala je razvejana in raznolika besedila (tudi pesmi, drame in recenzije gledaliških predstav), ob tem pa sodelovala s Centrom mladih Koper in na Obalnih rimah. Za svoja kratkoprozna dela je bila v okviru Festivala mlade literature Urška nedavno ovenčana z nazivom uršljanke, »z drzno pisavo, v kateri samosvoje prepleta različne sloge in se pri tem suvereno loteva težkih tem, kot so brezdomstvo, sovražnost, tesnoba in potrošniška miselnost«, si je prislužila mentorstvo pisateljice Suzane Tratnik, izdajo prvenca ter udeležbo na mednarodnem literarnem festivalu na Češkem. Njeno poezijo lahko prebiramo tudi v zadnji številki revije Poetikon.

image_alt
Tanja Božić: vezi družine in jezika


»Moj slog je neposreden, stvari skušam bralcem ponazoriti čim bolj jasno, odkrito in brez pretiravanja. Čeprav tudi pesnim, mi je bližje pisanje proze, ki mi zaradi obsega omogoča natančno opisovanje, predstavitev oseb in ponazoritev dogajanja,« je svoje delo povzela mlada avtorica, ki najraje piše stoje ob oknu svoje sobe (če je pred časom svoja besedila izpisovala na roke, te dni raje uporablja računalnik). »Pri pisanju se veliko ukvarjam s slovnico, včasih skoraj toliko kot z vsebino. Obvezno pa vsak odstavek sami sebi preberem večkrat in na glas, da dobim občutek, kako zveni,« je dodala. Temu pritrjuje tudi izbrušen ritem njene proze. V kratki zgodbi Plitvine zapiše: »Nekje v moji bližini obstajajo ljudje, ki živijo srečna življenja. Zjutraj se zbudijo spočiti, ker so se prejšnji večer odpravili zgodaj spat. Zajtrkujejo skupaj s svojimi starši, ker zdravniki pravijo, da je zajtrk zelo pomemben obrok. Po zajtrku premišljeno izberejo oblačila, ki ustrezajo vremenskim razmeram. Barva njihovih hlač se sklada z barvo njihovih oči in z barvo njihove majice. /.../ Skozi dan si stvari ne ženejo k srcu, spijejo dva litra vode, ne kadijo, se ukvarjajo s športom, se učijo, so pravi zgled. /.../ V bližini takih ljudi obstajamo ljudje, ki živimo nenavadna življenja.«



Prozaistka in pesnica med svoje vzore uvršča predvsem Charlesa Bukowskega, čigar besedila so jo že v zgodnji mladosti zaznamovala »z brutalno iskrenostjo, drznostjo in vnašanjem samega sebe v dela; po eni strani je zelo grob, po drugi pa izredno čuten. Še posebej pri srcu sta mi njegovi pesmi Bluebird in so you want to be a writer?« K tovrstni iskrenosti stremi tudi Selma Skenderović, ki rada posega po temah, o katerih meni, »da jim avtorji v sodobnem literarnem prostoru ne posvečajo dovolj pozornosti«, v prihodnje pa bi se z njimi – po omenjenem kratkoproznem prvencu, ki bo prihodnje leto izšel v JSKD-jevi zbirki Prvenke – rada soočila tudi v pesniški zbirki.


 

Preberite še:

Komentarji: