Si medvedje res zastavljajo vprašanja?

Nizozemski avtor več poljudnoznanstvenih in potopisnih uspešnic Frank Westerman poskuša v novi knjigi na podlagi potovanj arktičnega raziskovalca Willema Barentsa, glede na takratne okoliščine morjeplovca z vsaj delnim trgovskim poslanstvom, stkati zgodbo, predvsem pa s popisi usode živalskih bitij, ki so jih srečali vodja in njegovi pomorščaki, govori o veliko bolj univerzalnih zadevah.

 

Na potovanja, pravzaprav na iskanje novega morskega prehoda na Kitajsko in Japonsko in do indonezijskih Moluških otokov, bogatih s takrat eksotičnimi, dragimi in dragocenimi začimbami, torej »čez sever na vzhod«, se je Willem Barents podajal s trgovci, ki so sanjali o imenitnih poslovnih izzivih, kot rečemo danes.

Posebna spodbuda za iskanje najkrajše poti na vzhod, ki je do takrat ni preplul še nihče, je bila ponujena nagrada: ne le, da bi vrle pomorščake ob uspehu doletela slava v rangu Marca Pola, pospravili bi tudi nagrado v višini petindvajset tisoč guldnov, za povrh bi jim oblasti mesta Amsterdam, pod katerega zastavo so pluli, za dve leti priznale oprostitev plačila pristojbin za vse blago, ki bi ga uvažali po tej novi trgovski poti.

Iz napuha junaštvo

»Štiridesetletnik z ostrimi potezami, zašiljeno brado in brki, počesanimi vzporedno z obzorjem«, uspeha kljub trem zahtevnim odpravam ni dočakal, umrl je na zadnjem potovanju po deželi polnočnega sonca onkraj arktičnega kroga, na Novi zemlji. Ladjo Witte Swaen, Beli labod, je ukleščil led, posadko, ki si je iz ladijskega lesa zgradila kolikor toliko varno pribežališče sredi ledu, je neprizanesljivi arktični mraz prav tako zdesetkal in večino, s kapitanom vred, vzel.

Temu dejstvu Westerman ob bok postavi podatek, da je v zgodnji mladosti del poletij preživljal v kraju, v katerem je Willem Barentsz, kot Nizozemci zapisujejo priimek, preživel svoja otroška leta, a dodaja tudi zapoznelo spoznanje: »Nikoli se mi ni zdelo čudno, da smo se kot pomorski narod s takšnim ponosom hvalisali s svojim največjim pomorskim neuspehom. Ali katera druga dežela še krščuje svoje otroke v nacionalnem porazu? (...) In kaj so iz tragične smrti Willema Barentsza na Novi zemlji napravili Nizozemci? V svojih pesmih so prečrtali izraz 'napuh' in ga nadomestili z besedo 'junaštvo'. (...) Po stoletjih pozabe Barentsza razglasijo za mučenca. Mar ni utelešal miselnosti Nizozemske vzhodnoindijske družbe, še preden so jo ustanovili?«

A Westermanova knjiga Sedem živali ugrizne nazaj ni toliko posvečena enemu najbolj slavnih Nizozemcev vseh časov, ampak živalim, na katere so drzni, pustolovsko intonirani pomorščaki in trgovci naleteli na potovanjih visoko na severu – narvalom oziroma samorogom, lemingom, jeguljam, grivastim gosem, severnim medvedom, severnim jelenom in kraljevim rakovicam.

Ta in še druga bitja so zapisovalci omenjali v ladijskih dnevnikih in jih upodabljali na zemljevidih, ki so jih ob odkrivanju novih obal in otokov opazili in poskušali razumeti njihovo obnašanje. Westerman ob tem kot svoje izhodišče postavi možnost drugačnih uvidov, svoj namen razloži z ugotovitvijo, da vsakdo, ki se odpravi iz naseljenega sveta v divjino, pač neizogibno opazi živali: »Moji junaki niso raziskovalci Severnega morja iz 16. stoletja. Tem dovolim, da se po straneh potikajo kot klateži. Na glavni oder postavim živali, s katerimi so se neposredno ali posredno srečali na poti. (...) Ob prebiranju popisov njihovih srečanj s favno arktičnega območja med vrsticami spoznavaš osrednje junake te zgodbe: o čem razmišljajo, kaj čutijo in česa se bojijo, po kakšnem moralnem kompasu se ravnajo, kdo so in kaj v svojem času predstavljajo. Arktične živali jim držijo ogledalo, ki je iskrenejše od najbolj gladke ledene plošče.«

Problem klateških jelenov

Nekaj podobnega avtor ponovi še večkrat, v zgodbi o severnih jelenih navrže, da je od blizu videl, kako te živali »osvetljujejo vedenje ljudi, ki bežijo drug pred drugim – tečejo, se peljejo na kolesih in jadrajo čez ovire, ki jim pravimo meje«. Zabavno je v omenjenem poglavju prebrati še poročilo o neobičajnem meddržavnem zapletu, za katerega se zdi, da še ni razrešen.

Decembra 2022 sta dve družini severnih jelenov neopaženo prečkali norveško-rusko mejo, ki preči rezervat Pasvik, ujeli so jih in po protokolu o izmenjavi iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja bi jih morali vrniti. A nekdaj otopljeni odnosi so po ruskem napadu na Ukrajino izpuhteli, »kot odmev rožljanja z orožjem je tukaj ob Arktičnem oceanu spet zarožljala tudi železna zavesa«.

Rusi so zablodele, klateške norveške jelene obravnavali kot talce, za katere bi bilo treba plačati odkupnino, sto tisoč evrov za eno žival, saj so k vsaki živali ruski birokrati prišteli še 'škodo', ki jo je divjad povzročila, češ da so jeleni med pašo na mestih, kjer so s kopiti postrgali sneg, močno ogrozili tamkajšnje lišaje. Direktorica ruskega naravnega rezervata je izdala račun v skupni vrednosti nekaj čez štiri milijone evrov, pogajalski ekipi se še dogovarjata o pravi višini odkupnine za enainštirideset živali, ki so jih Rusi sicer in zelo potiho že vrnili.

Westerman v Sedmih živalih ponuja ne ravno običajen, vsekakor pa pozabljeni žanr – srednjeveški bestiarij, čeprav se je, kot navrže v zahvalah v sklepu knjige, navdihoval tudi pri Knjigi izmišljenih bitij Jorgeja Luisa Borgesa in zgodbeni zbirki Julia Cortázarja Bestiarij. Seveda je moral uporabiti morje biografskih pričevanj, katerih delni seznam prav tako navaja, vendar pa je njegov bestiarij po načinu brez dvoma nekaj posebnega: zgodbo piše s sestavljanjem najrazličnejših podatkov in virov, poleg zgodovinskih del, potopisov in monografij tudi prepisov ohranjenih ladijskih dnevnikov, mestnih arhivov, zasebnih zbirk listin, disertacij, časopisnih člankov in podobnega pisanja, in pri tem mu uspeva marsikaj, predvsem dramatičnost in berljivost, zabeljeni z lepo količino čudaštev. Tako zmore v zgodbo o narvalu oziroma samorogu na primer brez težav pripeljati nikogar drugega kot vojvodo Edinburškega, pokojnega princa Filipa kot darovalca rogov, ki sta bila uporabljena novembra leta 2019 v terorističnem napadu na Londonskem mostu v britanski prestolnici.

Kontaminacija s človeškim pogledom

Podobnih presenetljivih in na prvi pogled povsem obskurnih zgodovinskih podatkov, kakršen je tisti o darilu vojvode Edinburškega, in vseh drugih zastranitev v knjigi mrgoli, a ob popisovanju zgodb pozabljenih morjeplovcev z različnimi interesi in nameni je zanimivo avtorjevo hotenje po odtenkih v razumevanju, po drugačnem načinu dojemanja: zakaj, se sprašuje Westerman, pristajamo na počlovečenje živali, če pa bi lahko uporabili nič drugega kot živalsko optiko?

V poglavju o Ursusu maritimusu, severnem medvedu (eden od primerkov, o katerem razpravlja, je imel ime Snow), zato zapiše: »Si severni medvedje res zastavljajo vprašanja? Ali nek podvig že vnaprej ocenijo kot enostaven ali zahteven? Kako doživljajo smolo in uspeh? Jih kaj razburi? (...) Mar ni tako, da vse spremlja 'človeški pogled'? Ali ne govori vse, kar rečemo o živalih – kot v kakšni basni – konec koncev o ljudeh? '(...) Kako naj se postavim v kožo živali, ne da bi si vse skupaj izmislil? Predstavljaj si, da tretjo osebo ednine zamenjam s prvo in se postavim v vlogo Snowovega ventrilokvista ('V trenutku, ko zgrabim svoj plen, se okrog mene dvigne vik in krik ...') – se ne bom nemara ujel v past antropoizmišljije?«

Svoj predlog Westerman utemelji na pisanju filozofa Martina Heideggerja, ki je v štirih freiburških predavanjih v letih 1929 in 1930 razlagal, da živalim manjka zavedanje o svetu: »Obiščite živalski vrt, pravi Heidegger. Kakršenkoli izraz 'tipično človeškega vedenja' že opazite v opičji kletki (ljubosumje, agresija, sočutje), pavijana nikoli ne boste videli, da bi začuden dvignil glavo in se zamislil nad uganko lastnega bivanja.« Enako, ponavlja avtor, velja za veverice v parku, saj ne gre za to, da ne jedo z nožem in vilicami, ampak da se ne morejo zateči k jeziku, s katerim bi postavljale vprašanja – o sebi, o drugih in o svetu.

Ob obisku otoka Spitsbergen, ko si z ladje sodobni potniki ogledujejo obalo, na kateri bi se lahko pojavil severni medved, in jim vodička pove, da so le nekaj dni prej opazovali medvedko z mladičema, ki ju je hranila z uplenjenim tjulnjem, in sta imela bela puhasta medvedka krvava gobčka, se Westerman zamisli: »Severni medved je v naši kolektivni zavesti doživel popolno preobrazbo. Od suroveža do plišaste igračke, od lovske trofeje do podnebne ikone. Kaj pa obratno? Sprašujem se, kakšno podobo si je Ursus maritimus ustvaril o naši vrsti, odkar se je prvič srečal z veslači, ki so se na Medvedji otok izkrcali s sekirami. Koliko generacij severnih medvedov bi bilo potrebnih, da bi se ta podoba spremenila?«