Siegfried Lenz: Ko ugotoviš, da je vojna nesmiselna
Prebežnik je roman, ki drega v bistvene življenjske dvome v vojnih časih
Odpri galerijo
Siegfried Lenz se je v romanih loteval bistvenih družbenih tem. Foto arhiv založbe
Nemški pisatelj Siegfried Lenz (1926–2014) je zagotovo eden od najbolj branih in vplivnih literatov nemške povojne literature. Rodil se je v vzhodnopruskem mestecu Lyck, ki je današnji Ełk na Poljskem. Leta 1943 so ga kot najstnika poslali v mornarico.
Kasneje je dezertiral in bil v britanskem taboru za vojne ujetnike. Po vrnitvi v Nemčijo je študiral v Hamburgu in začel sodelovati pri dnevniku Die Welt in kmalu objavljati literarne prispevke. Leta 1951 je izdal prvi roman Kragulji so bili v zraku, nato pa je napisal roman Prebežnik, ki je zaradi razmer v domovini izšel šele posthumno. Napisal je številne romane, v katerih je tematiziral družbene in politične konflikte povojne Nemčije. Najbolj znan je Nemška ura iz leta 1968.
Nedavno smo Prebežnika dobili tudi v slovenskem prevodu, v katerem je Kristina Jurkovič v spremni besedi zapisala, da je založba Hoffman und Campe imela Siegfrieda Lenza za nekakšnega hišnega zavetnika: njegove knjige so se vedno dobro prodajale, tudi kadar so bile kritike slabe. A tudi v tem primeru je hiša še naprej zvesto natiskovala vse, kar je Lenz kdaj napisal – tudi posthumno, kot se je to zgodilo z romanom Prebežnik, ki je bil ob izidu leta 2016 prava senzacija. Rokopis so našli med avtorjevo zapuščino v nemškem literarnem arhivu v Marbachu. Nemški prevod je založba pospremila s »pojasnilom« o nastanku romana in o tem, zakaj je takratni urednik Otto Görner založbi objavo odsvetoval.
Odmevnosti ob posthumni objavi je zagotovo bil deležen tudi zaradi dejstva, da še dolga desetletja po koncu vojne razmere v moderni Nemčiji niso dovoljevale razpravljanja o tako občutljivih temah, kot so kritična presoja nacističnega zla skozi oči vojaka na fronti, problematiziranje dogmatične vere v slepo izpolnjevanje dolžnosti, vprašanje vesti in dezerterstvo v vermahtu.
Roman se dogaja v okupirani Poljski proti koncu druge svetovne vojne, kjer enota nemške vojske drži vojaško utrjeno točko na pozabljenem barjanskem odseku. Nanjo so pozabili vsi. Naloga varovati železniško progo, ki ne deluje več, pa postaja vse bolj nesmiselna. Sprva navajeni stroge vojaške rutine jo postopoma, ko ugotavljajo, da je vsega konec, zlahka ukinejo in začnejo posamično iskati izhod iz te zagate.
Glavni junak se zaplete še v romanco z očarljivo poljsko partizanko in tehta o smiselnosti svojih odločitev, saj se lahko vsaka hitro izkaže za pogubno. Negotovi časi ob koncu vojne so povzročali številne absurdne situacije in vsaka odločitev je lahko bila usodna. Med drugo svetovno vojno se je namreč vermahta držalo Hitlerjevo navodilo iz Mojega boja, in sicer, da na fronti lahko umreš, kot dezerter pa moraš umreti.
Tematika dezerterstva iz vermahta je še dolgo burila nemško družbo, ki se je le počasi in le delno otresla nacistične mentalitete, vsej demokratičnosti povojne Nemčije navkljub.
Prebežnik pa premore tudi nekaj švejkovskega humorja in je zelo močan protivojni roman, ki ga upravičeno uvrščajo ob bok drugim delom Siegfrieda Lenza ter njegovih literarnih sopotnikov, kot sta Heinrich Böll in Günter Grass.
Kasneje je dezertiral in bil v britanskem taboru za vojne ujetnike. Po vrnitvi v Nemčijo je študiral v Hamburgu in začel sodelovati pri dnevniku Die Welt in kmalu objavljati literarne prispevke. Leta 1951 je izdal prvi roman Kragulji so bili v zraku, nato pa je napisal roman Prebežnik, ki je zaradi razmer v domovini izšel šele posthumno. Napisal je številne romane, v katerih je tematiziral družbene in politične konflikte povojne Nemčije. Najbolj znan je Nemška ura iz leta 1968.
Siegfried Lenz, Prebežnik, prevod Ana Jasmina Oseban, spremna beseda Kristina Jurkovič, Modrijan, 2091 Foto arhiv založbe
Nedavno smo Prebežnika dobili tudi v slovenskem prevodu, v katerem je Kristina Jurkovič v spremni besedi zapisala, da je založba Hoffman und Campe imela Siegfrieda Lenza za nekakšnega hišnega zavetnika: njegove knjige so se vedno dobro prodajale, tudi kadar so bile kritike slabe. A tudi v tem primeru je hiša še naprej zvesto natiskovala vse, kar je Lenz kdaj napisal – tudi posthumno, kot se je to zgodilo z romanom Prebežnik, ki je bil ob izidu leta 2016 prava senzacija. Rokopis so našli med avtorjevo zapuščino v nemškem literarnem arhivu v Marbachu. Nemški prevod je založba pospremila s »pojasnilom« o nastanku romana in o tem, zakaj je takratni urednik Otto Görner založbi objavo odsvetoval.
Odmevnosti ob posthumni objavi je zagotovo bil deležen tudi zaradi dejstva, da še dolga desetletja po koncu vojne razmere v moderni Nemčiji niso dovoljevale razpravljanja o tako občutljivih temah, kot so kritična presoja nacističnega zla skozi oči vojaka na fronti, problematiziranje dogmatične vere v slepo izpolnjevanje dolžnosti, vprašanje vesti in dezerterstvo v vermahtu.
Roman se dogaja v okupirani Poljski proti koncu druge svetovne vojne, kjer enota nemške vojske drži vojaško utrjeno točko na pozabljenem barjanskem odseku. Nanjo so pozabili vsi. Naloga varovati železniško progo, ki ne deluje več, pa postaja vse bolj nesmiselna. Sprva navajeni stroge vojaške rutine jo postopoma, ko ugotavljajo, da je vsega konec, zlahka ukinejo in začnejo posamično iskati izhod iz te zagate.
Glavni junak se zaplete še v romanco z očarljivo poljsko partizanko in tehta o smiselnosti svojih odločitev, saj se lahko vsaka hitro izkaže za pogubno. Negotovi časi ob koncu vojne so povzročali številne absurdne situacije in vsaka odločitev je lahko bila usodna. Med drugo svetovno vojno se je namreč vermahta držalo Hitlerjevo navodilo iz Mojega boja, in sicer, da na fronti lahko umreš, kot dezerter pa moraš umreti.
Tematika dezerterstva iz vermahta je še dolgo burila nemško družbo, ki se je le počasi in le delno otresla nacistične mentalitete, vsej demokratičnosti povojne Nemčije navkljub.
Prebežnik pa premore tudi nekaj švejkovskega humorja in je zelo močan protivojni roman, ki ga upravičeno uvrščajo ob bok drugim delom Siegfrieda Lenza ter njegovih literarnih sopotnikov, kot sta Heinrich Böll in Günter Grass.
Siegfried Lenz je ves čas nastopal kot politično opredeljen intelektualec in bil skupaj z Günterjem Grassom zagovornik socialdemokracije ter podpiral »vzhodno politiko« Willyja Brandta in bil tesen prijatelj njegovega naslednika, kanclerja Helmuta Schmidta.
