Ivana Djilas: »Skozi napake grem, da se bolje pripravim na naslednje«

Ivana Djilas v romanu Hiša popisuje družinsko nepremičninsko kalvarijo. Te zgodbe si ne želi režirati v gledališču.
Objavljeno
13. februar 2017 16.02
Valentina Plahuta Simčič
Valentina Plahuta Simčič

Načrt je dober, cifre v kreditni­ pogodbi sicer astronomske, a samo številke na papirju. Ko pa je treba odplačevati kredit,­ se zadeve sfižijo. Sanje o hiši s pravljično češnjo na vrtu in keramičnim petelinom na strehi­ se pokažejo za predrage, hišo je treba prodati. Roman Hiša avtorice Ivane Djilas govori­ o mukah prodajanja neprodajljivega, hkrati pa prinaša širšo­ sliko generacije današnjih ­štiridesetletnikov in družbenega stanja.

Knjiga je pravkar izšla pri Cankarjevi založbi in zagotovo bo zanimanje zanjo med bralstvom veliko, saj so pred dvema letoma že pograbili in po internetu viralno širili časopisno kolumno te avtorice o tej temi. Gledališka režiserka Ivana Djilas je v devetdesetih letih prišla v Slovenijo iz Srbije. Hiša je njen literarni prvenec.

Svojo nepremičninsko kalvarijo ste naprej popisali v časopisnem članku, ki je bil z naslovom Zgodba o neuspehu objavljen v Mladini konec leta 2014. Spremenil se je v nekakšno zgodbo o uspehu, vsaj v smislu branosti, saj se je po internetu širil viralno in je v nekaj dneh imel 120.000 klikov. Čemu pripisujete takšno odmevnost tega teksta?

Mislim, da je k odmevnosti prispevala kombinacija identifikacije bralcev s temo, veliko ljudi se očitno ukvarja s podobnimi težavami, in voajerstva. Za svoje kolumne načrtno iščem teme, o katerih se raje ne govori, ker so na prvi pogled premajhne, preveč intimne, nepomembne, osebne, a v resnici zadevajo veliko ljudi.

Poleg razblinjanja sanj srednjega razreda o življenju v hiši z vrtom, novem avtomobilu, dveh otrocih in psu sem pisala še o debelosti, starševstvu po štiridesetem letu, prikritem nacionalizmu v jeziku, prenašanju stereotipov iz generacije v generacijo in podobnem. Kolumna je zato poimenovana Skrivni strahovi na javnih krajih.

V tekstu za Mladino popisujete, kako ste v času nepremičninskega buma kupili hišo, kasneje pa se je pokazalo, da je odplačevanje kredita za vas preveliko finančno breme, hkrati pa hiše ni bilo več mogoče prodati za ceno, za katero ste jo kupili. Vas ni bilo strah, da bo pisanje o hiši še zmanjšalo možnosti njene prodaje?

Pisala sem o življenju, ki sva si ga skozi leta zgradila z možem in v nekem trenutku iz različnih razlogov nisva več mogla privoščiti. Tema besedila je bila v resnici ravno to, na osnovi česa se odločamo in koliko vpliva imamo na svoje življenje. Kredit je samo košček tega mozaika. V trenutku, ko sem pisala esej, je s prodajo kazalo tako slabo, da slabše ne bi moglo. Zato me ni bilo strah.

Ste kdaj živeli v hiši, preden ste se vselili v to, ki je navdihnila vašo časopisno kolumno in roman?

Nisem. Sem otrok mestne džungle. V Beogradu sem vedno živela v bloku, del življenja celo v uniformiranih betonskih blokih na Novem Beogradu. Z naravo, razen nekaj lončnic, nisem imela opravka.

Vas je k nakupu gnalo romantično prepričanje, kako lepo bo življenje v hiši?

Pravzaprav ne. To je bila pragmatična odločitev. Na nakup hiše sva z možem gledala kot na naložbo, zdelo se nama je, da je to smiseln finančni načrt. Ker oba delava tudi doma, Boštjan potrebuje prostor za igranje in snemanje glasbe, jaz pa za knjige in računalnike, se nama je zdelo pametno kupiti hišo. To ni bila romantična iluzija o hiši z vrtom, nakup je bil premišljena odločitev. Premišljena, s podatki in analizo, ki sva jo lahko naredila leta 2008, eno leto preden so se nekatere iluzije zares razblinile.

Razkrivanja svojega zasebnega življenja se očitno ne bojite?

O, seveda se ga. To vedno prinese nevarnost, da začne ljudi bolj zanimati trač kot vsebina. Moje življenje samo po sebi ni zanimivo, razen seveda meni.

Zanimivo postane šele, ko ga uporabim kot odskočno desko za prikaz določenih družbenih fenomenov. Melodrama je odlično sredstvo za pisanje o konfliktu posameznika in družbe. Da ne bo pomote, javno povem stvari, ki sem jih v sebi že predelala, s katerimi sem razčistila, tistih, ki jih nisem, ne ­izdam.

Kakšna je bila pot od časopisnega članka do knjige Hiša?

Pisanje knjige mi je ponudila urednica Cankarjeve založbe Ana Ugrinović. Odgovorila sem ji, da knjige verjetno ne bom znala napisati, ker nikoli nisem napisala daljše stvari od treh časopisnih strani, ampak da je ideja dovolj nora, da bi lahko poskusila narediti osnutek.

Nekaj časa sem razmišljala, o čem bi pisala. Odločila sem se, da bom razvila temo, ki sem jo odkrila v članku. Ampak takoj sem dojela razliko med pisanjem za politični tednik in literaturo, literatura ni nujno resnična. Lahko sem opisovala dogodke, ki so se zgodili drugim, ali bi se lahko zgodili, pa se na srečo niso, in pustila domišljiji prosto pot.

Roman Hiša ni povsem avtobiografska zgodba. V knjigi se marsikaj ne ujema z mojim življenjem, sama sem naredila veliko več traparij kot moja junakinja.

Ampak veliko vas pa vseeno je v knjigi?

Kljub vsemu sem amaterska pisateljica in to je prvenec. V prvencih pisatelji pogosto izhajajo iz sebe. Bolj zanimivo kot to, koliko je v knjigi mene, je, koliko je v knjigi bralca, koliko se bo identificiral s temami, ki jih odpiram. Je pa izpovedna, prvoosebna forma vse bolj popularna. V zadnjem času je veliko literature pisane v prvi osebi. Nekateri pisatelji odkrito priznajo, da pišejo o svojem življenju, nekateri pišejo celo pod psevdonimom in se sploh ne pojavljajo v javnosti.

Pisatelji imajo različne strategije preživetja ob svojih knjigah. To je neke vrste žanr, ki deluje na čustvenem momentu, na občutku, da je bralec prišel v glavo nekoga. Seveda pa je vedno vprašanje, v čigavo glavo si v resnici prišel.

Vaša junakinja dela sezname, hoče narediti red v svojem življenju. Tudi vi radi delate sezname, po tem sta si podobni.

Res je, po tem sva si podobni. Po prizadevanjih, da bi naredili red iz kaotičnih okoliščin. Vprašanje je, zakaj delamo sezname, zakaj hočemo vedeti, kateri bodo naši prihodnji koraki, zakaj lahko funkcioniramo samo tako, da predvidimo stvari. Mislim, da jih delamo zato, ker nas plaši navidezna neskončnost izbire, ki jo imamo v življenju. Težko se karkoli odločimo. Bojimo se napak. Drugi razlog je vse večja negotovost, v kateri živimo.

Svobodni poklici v resnici ne ponujajo svobode, ampak nepripadanje strukturam. Biti sam ni enostavno. Ves čas moraš biti na razpolago in odprtih moraš imeti več front. Nihče te ne ščiti. To zahteva resno organizacijo časa in energije. Seznami so poskus, kako se živ prebiti skozi življenje. Eco pravi, da pišemo sezname, ker se bojimo umreti.

Hiša iz vašega romana postaja nekaj grozečega, pošastnega, vse v njej se kvari.

Ta hiša je posebna, ker počasi postane oseba, del družine. In kot vsak polnopravni družinski član ima tudi svojo voljo, mnenje o postopkih drugih družinskih članov, in začne celo nagajati.

Tu so še druge teme, kot na primer partnerska kriza, nevrotičnost, težave z vzgojo otrok ...

... minljivost, politična neaktivnost, ekologija, konec sveta, razni strahovi, veliko tem se je zavleklo v to knjigo.

Kako je potekalo pisanje?

Pišem počasi in tekste velikokrat predelam. Bolj ali manj jih vsakokrat bolj krčim. Med pisanjem se mi je ves čas zdelo, da je preveč besed. Besed mora biti ravno toliko, da omogočijo bralcu dovolj prostora, da si ustvari slike in razvije čustva. V tem je moje pisanje podobno režiranju. Vsaka beseda je pomembna in vsak prizor ima svojo dramaturgijo. Besede imajo tudi ritem. Zato izzovejo čustva.

Zdi se mi, da je v romanu veliko gledališkega.

Tudi sama sem to ugotovila. Struktura, ekspozicija, situacija, konflikt, suspenz, liki, odnosi, zavajanje bralčevih pričakovanj ... Ampak obstaja tudi pomembna razlika: pisanje je individualno početje. V gledališču niti migniti ne moreš, ne da bi bilo v zadevo vključenih vsaj petnajst ljudi, od igralcev, sodelavcev, tehnikov do marketinga in prodaje. Prvič se mi je zgodilo, da lahko sama iz nič naredim nekaj lepega. Hkrati sem ugotovila, da je tudi pisanje lahko timsko delo.

V veliko pomoč sta mi namreč bili urednica Ana Ugrinović in moja stalna lektorica Ana Duša. Ponovno sem našla ekipo, ki dela z mano, ljudi, s katerimi lahko debatiram o tem, kaj sem hotela in ali sem to dosegla. Med temi debatami sem že imela nove ideje. To je očitno poklicna deformacija.

Boste knjigo kdaj pretopili v gledališko predstavo?

Režirala sem mnogo nemogočih stvari, ampak tega si pa res ne bi želela. Občutek imam, da je moja obsesija s hišami končana. Morda bo kdo drug iz tega znal narediti predstavo, ali song, ali strip.

Boste še pisali?

Žonglirala bom med vsem, kar počnem. To bo zahtevalo novo prerazporeditev časa. Nove urnike in sezname. Zadnjo verzijo te knjige sem pisala med tremi gledališkimi projekti: Piko Nogavičko na Reki, Petrom Kuštrom v Novi Gorici in Veveričkom posebne sorte v Ljubljani.

Včasih sem vstajala ob petih, da sem do prve vaje ob desetih še kaj napisala. Najbrž tisti, ki so bolj vešči pisanja, laže preklopijo iz enega v drug projekt.

Družini iz romana Hiša je uspelo uiti svojim iluzijam, kaj pa vam?

Se vam zdi? Jaz grem skozi napake v življenju, da se bolje pripravim na naslednje.