Skrbno izbrani književni klasiki

Od resnih in zahtevnih do realističnih, delikatnih in nekoliko žgečkljivih del, je dr. Janko Kos komentiral novo knjižno zbirko

Objavljeno
08. november 2019 17.22
Posodobljeno
11. november 2019 16.07
Dr. Janko Kos je literarni zgodovinar in teoretik ter eden izmed štirih urednikov zbirke. Foto Matej Družnik
Eva Bogataj
Eva Bogataj
Z Jankom Kosom, enim od največjih poznavalcev svetovne­ književnosti v Sloveniji, smo se pogovarjali ob pripravah na predstavitev velikega knjižnega­ projekta Klasična Beletrina, ki bo v letih 2020–2025 v sodelovanju z Delom s 25 naslovi iz svetovne­ zakladnice obogatil ­knjižne police.
 

Kaj je klasika?


Na začetku je to pomenilo visoko stopnjo nečesa, na primer davkov, potem je prešlo na kvaliteto umetnosti in literature. Klasično je v literaturi tisto, kar je prvovrstno, najvišje, vrhunsko. Druge preproste razlage za to ni, čeprav je klasika kasneje dobila drugačne pomene – danes pomeni predvsem grško-rimsko literaturo in kulturo. Klasična literatura je tisto, kar je vrhunsko, najvišje, kar spada v kanon – vendar je ta beseda problematična. Gre torej za najvišjo možno kvaliteto neke literature.
 

Kako to, da je branje klasične literature včasih samoumevno, danes pa ni?


Pred več kot petdesetimi leti je bilo branje takšne literature splošno razširjeno, ne samo v šolah, izobražene generacije pa tudi manj izobražene so posegale po tovrstni literaturi, že pred vojno pa tudi po vojni je bila široko dostopna. Številne založbe, številni prevajalci, številne izdaje – tega je bilo dovolj, Balzac, Gide, ProustKafka ... In to je vplivalo na atmosfero, v kateri je bilo branje klasične literature samo po sebi umevno. Danes se od tega odmikamo in vprašanje je, kakšen odnos imajo posamezne generacije do klasične literature in tudi klasične umetnosti. Umetnost, zlasti slikarstvo in kiparstvo, je v zavesti mlajših generacij, ker s šolami hodijo v muzeje in galerije, z literaturo je pa težko, ker je močno odvisna od prisotnosti v medijih in na televiziji in tudi zanimanje za literaturo zmanjšujejo digitalni aparati, telefoni ... Kljub temu je mogoče predvidevati, da se bo zgodil preobrat. Vsaka takšna tehnična iznajdba je nekaj časa vabljiva, potem se je ljudje zasitijo. To je priložnost, da se znova vrnemo k literaturi, in to klasični. Treba si je priznati, da izhaja čedalje več trivialnih, zabavnih knjig, določene skupine bralcev privlačijo takšne knjige. Ne rečem, da tudi med ljubezenskimi romani in kriminalkami ni dobrih knjig, pa vendarle zabavna literatura odžira prostor zanimanju za klasično.
 

Kaj pritegne bralce h klasični literaturi?


V klasični literaturi je velik del romanov in novel privlačnih tudi za bralca, ki si želi prebrati kaj zanimivega, življenjskega, morda celo žgečkljivega.
 

Pri izboru 25 knjig Klasične Beletrine ste poskrbeli, da je tudi nekaj žgečkljivih knjig.


To ni bilo namerno, morda tu in tam. Romani in novele, ki so bili uvrščeni v izbor, so zelo različni. Od resnih in zahtevnih del do realističnih, delikatnih in nekoliko žgečkljivih.
 

Kako vas je izbor zanesel na ­Kitajsko in daljno Japonsko?


Vidim, da z žgečkljivim merite na kitajski roman v izboru, ki je sicer res nekoliko delikaten, vendar je erotika izpisana z metaforami, na orientalski način, to ni pornografsko čtivo. Zdelo se nam je, da je treba pogledati tudi daleč iz Evrope, na Kitajsko in Japonsko. Slovenci poznamo recimo roman Zgodbe o princu Gendžiju, ki je dovolj znan, sicer pa ta svet bolj malo poznamo. V izboru so tudi dela, ki segajo v Severno Ameriko, tudi portugalska in ruska literatura ter seveda druge literature so deležne naše pozornosti.
 

Kako to, da niste izbrali temeljnih del klasičnih avtorjev, temveč manj znana odlična dela, ne na primer Don Kihota, pač pa Zgledne novele Cervantesa?


Don Kihot je bil dvakrat preveden in večkrat natisnjen. Za nas so bile zanimive Cervantesove Zgledne novele, ki so bile že zdavnaj prevedene v slovenščino, vrhunsko delo, klasika evropske novelistike in potrebujejo nov aktualiziran prevod. Podobno je pri drugih avtorjih, na primer pri Andréju Gidu poznamo vrsto njegovih del, kot so Vatikanske ječe, Imoralist in Ponarejevalci denarja, vendar smo hoteli predstaviti slovenskemu bralcu Gidovo delo, ki nam je manj pri roki. Ozka vrata so po naključju pravo nasprotje senzualni prozi v Gidovih drugih delih, ker so spiritualno, eterično, seveda vrhunsko delo.
 

Vsi avtorji bi si želeli biti v zbirki klasikov. Kako to, da Kafke ni med velikani?


Kafka je bil zelo prevajan, Beletrina je izdala večji del njegovega opusa, tako da za zdaj ni prišel v poštev. Mi je pa zelo pri srcu.
 

Bi še kakšnega avtorja hoteli ­uvrstiti v zbirko Klasična Beletrina, pa ga niste?


Med modernimi klasiki je to gotovo Proust. Seveda že imamo sijajen prevod cikla Iskanje izgubljenega časa Radojke Vrančič, ki je izhajal več let, po drugi strani bi bilo težko izbrati samo en roman. Tu smo ostali pred zaprtimi vrati.
 

Kaj pa Turgenjev, zakaj Lovčevi zapiski?


Ta knjiga je bila manj dostopna, njegovi Očetje in sinovi so po svoje za bralce malce dolgočasni, Lovčevi zapiski pa bolj živi, slikoviti.
 

Nekaj knjig je temeljnih tudi za širok družbenozgodovinski pogled, na primer Besi Dostojev­skega, Hugojevo Leto strahote in še kakšna.


Nekaj takšnih knjig je v zbirki, pri Dostojevskem je bilo zahtevno izbrati delo, ki bi bilo trenutno najbolj aktualno, najbolj zanimivo. Duhovna atmosfera v Besih s političnimi posledicami nas danes prizadeva, s tega stališča se nam je zdela ta knjiga najbolj zanimiva.

image
Knjige bodo vsebinsko in oblikovno vrhunski izdelki. Foto Beletrina

 

V nekaterih delih Klasične Beletrine je junak duhovnik ali menih, ki skrene s poti, na primer v Zločinih očeta Amara ali v Hudičevem napoju Hoffmanna. Je motiv danes tako aktualen?


Delo portugalskega pisatelja smo uvrstili zato, ker je klasik portugalske literature realizma-naturalizma, pri Hoffmannu pa gre za izjemen prikaz razcepljene osebnosti, kar je bil problem tako Hoffmana kot pisateljev in romantikov širše.
 

Sever Evrope zastopa tudi Strindberg, Slovenci verjetno bolje poznamo Ibsena, pa odlična Selma Lagerlöf.


Ibsen kot dramatik ni prišel v izbor, pri Strindbergu so težišče drame, prav bi bilo, da bi jih pri nas večkrat igrali. Avtobiografske pripovedi niso tako znane, zato smo hoteli spoznati tudi ta del Strindbergovega odličnega opusa. Selma Lagerlöf je meni zelo ljuba pisateljica že od mladosti, na žalost je ena od dveh pisateljic v zbirki, druga je George Eliot. Med manj znanimi deli Selme Lagerlöf, ki je pred davnimi leti že bilo prevedeno v slovenščino, je Cesar Portugalske, takrat preveden kot Klara Gulleborg. To je sijajna zgodba, mojstrsko napisana, z nekaj presunljivimi prizori. To je eno od njenih najboljših del.
 

Dickensa ste predstavili z obsež­no knjigo, ki se dogaja ob Temzi, in ta reka se pretaka skozi ves roman. Kako, da ste izbrali prav to knjigo?


Roman sem bral kot študent in me je že takrat očaral. Dickens je moj zelo ljubi pisatelj, v anglosaškem svetu je njegovo najbolj priljubljeno delo Povest o dveh mestih, tudi zaradi odnosa do revolucije. Med njegovimi deli smo izbrskali tisto, ki še ni bilo prevedeno. Dickens je po meri Slovencev, ker je dobrohoten, human, razume malega človeka.
 

Kateri roman iz zbirke Klasična Beletrina boste najprej še enkrat prebrali?


Nedvomno Dickensa, ker mu bom napisal spremno besedo, sicer pa me mikajo Stendhalove Italijanske kronike, mojstrovina posebne vrste, žal zelo krute, ampak mojstrske, Nietzsche bi to zelo občudoval.
 

Se vam zdi, da bodo prevajalci kos prevajanju klasikov?


Težko rečem, ker mladih prevajalk in prevajalcev ne poznam dobro, čeprav vem, da so nekateri izjemni in se dobro spoznajo na jezik in književnost, je pa to velika naloga, takšen prevod, brez dvoma. Zanima me, kako bo preveden Boccaccio, Filocolo, ker smo hoteli imeti nekaj renesančnega, to bo poseben izziv. Prav ta roman je hotel Dušan Pirjevec uvrstiti v 100 romanov, pa takrat ni šlo.
 

Je Klasična Beletrina primerna za srednješolce?


Zadnje triletje devetletke bi bil čas za branje nekaterih klasičnih knjig iz te zbirke, na primer Lazarček s Thormesa, Besi so vsekakor pretežki za osnovno šolo, nikakor pa ne smemo podcenjevati dijakov, ki so že odprti za filozofska, religiozna vprašanja in jih marsikaj zanima. Čeprav je svetovne literature v učnih načrtih precej, je pomembno, da je razmerje med slovensko in svetovno literaturo pravo, in verjetno bi bil čas, da bi znova premislili, kateri avtorji so v učnih načrtih in ali so res aktualni.
 

Šolarji se večinoma srečajo z obsežnejšim branjem literarnih del v zadnji triadi. Bi jim predlagali, da začnejo z bolj modernimi romani ali naj posežejo po zakladnici klasikov?


Na koncu osnovne šole začnejo z novejšo klasiko, zlasti realisti 19. stoletja, modernisti 20. so malce težji. Verjetno moramo razmišljati o starosti, pedagoški primernosti, vendar moramo od zadnje triade osnovne šole zahtevati, da ob glavnih slovenskih avtorjih spoznajo tudi ključne evropske klasike, morda tudi skozi njihove življenjske zgodbe, ki so bile večinoma izjemne.
 

Kaj so ključna sporočila klasične književnosti današnjemu času in današnjemu človeku?


Predvsem daje v obliki romanesknih zgodb, ljubezenskih, družinskih, pustolovskih – celostno podobo človeka, ne le tistega časa, ampak v smislu celovite podobe, ki je moderna literatura velikokrat ne prikazuje več, je rahlo razpršena, pesimistična, nihilistična, ni več zmožna zajeti človeka v celovito podobo.
»Dickens je po meri Slovencev, ker je dobrohoten, human, razume malega človeka.«