Tiskane izdaje
Andrej in Tomaž, sinova znamenitega lani preminulega slovenskega jezikoslovca Jožeta Toporišiča, sta bila te dni polno zaposlena s pospravljanjem očetove zapuščine. Kot sta povedala danes, je oče gradivo shranjeval zelo sistematično, tudi tu je bil na delu nekakšen algoritem (podobno kot pri vprašanjih na fakultetnih izpitih), le da ga morata še odkriti. Jože Toporišič namreč ni bil samo odličen jezikoslovec, bil je tudi odličen matematik.
In medtem ko se sinova in strokovnjaki v Nuku ukvarjajo z odkrivanjem skrivnostne Toporišičeve šifre, zaboji z zapuščino že prihajajo na svojo končno postajo. Za koliko škatel gre, sinova še ne vesta, verjetno pa jih bo veliko, saj je gradivo obsežno. Jože Toporišič je imel dve knjižnici: eno v Ljubljani, drugo na Nemškem Rovtu pri Bohinju, ki sta bili kot siamski dvojčici, je povedal Tomaž Toporišič. V akademikovi zapuščini se nahajajo slovarski listki, rokopisi, tipkopisi s korekturami, njegova korespondenca z vsem svetom, knjige, zborniki s simpozijev, fotografije, avdio posnetki itd.
Sinova sta se odločila, da je edino pravo mesto za njegovo dediščino prav Nuk, saj je Jože Toporišič v njegovi čitalnici kot študent rad študiral – tu je bilo bolj prijetno kot v nezakurjenih sobah. Poleg tega je tu, v Rokopisni zbirki in zbirki redkih tiskov Nuk, shranjena tudi zapuščina drugih slovenskih strokovnjakov s področja humanistike in pisateljev, je povedal vodja tega oddelka Marijan Rupert.
Hranijo denimo slovnico patra Hipolita, zapuščine jezikoslovcev, kot sta Jernej Kopitar in Franc Metelko itd. Vsi skupaj s Toporišičem na čelu se bodo kmalu znašli na veliki pregledni razstavi v Nuku, ki bo nosila naslov Slovenske slovnice in slovarji – Poljub z jezikom. Skupaj z mednarodnim slovenističnim simpozijem jo bodo svečano odprli 19. novembra letos.
Zaboje, za zdaj še prašne in zavite z vrvjo, bodo v Nuku shranili po pravilih stroke, obdelali in gradivo dali na uporabo preučevalcem, je povedala ravnateljica Nuka Martina Rozman Salobir. Iz gradiva bo, vsaj tako upajo, razvidno, po kakšnih sistemih je Toporišič delal in na kakšen način so nastajala njegova najpomembnejša dela.
Toporišičevo leto
Predajo Toporišičeve zapuščine niso po naključju postavili v oktobrski čas – 11. oktobra je namreč minilo 89 let od njegovega rojstva. Njegov rojstni datum so uporabili za postavitev časovnih okvirjem Toporišičevega leta, ki poteka od 11. oktobra letos do 11. oktobra 2016. Pobudo zanj je dala civilna iniciativa, o številnih aktivnostih, ki že potekajo ali pa še bodo potekale v okviru tega leta, pa je danes spregovorila direktorica Knjižnice Brežice Tea Bemkoč, ki vodi Programski odbor Toporišičevo leto.
V Knjižnici Brežice so že za časa akademikovega življenja, ob njegovi 80-letnici, odprli Toporišičev kot, sodelovali pa so tudi pri pripravi dokumentarnega filma o njem. Letos so ob kulturnem prazniku izvedi predstavo Toporišič, pred nedavnim preimenovali OŠ Dobova v OŠ dr. Jožeta Toporišiča Dobova, na Pleteršnikovih dnevih v Pišecah pa so priredili simpozij Spomin na Jožeta Toporišiča.
Poleg manjših posvetil akademiku (odkritje spominske plošče na njegovi rojstni hiši v Mostecu, odprtje Posavske muzejske vitrine v njegov spomin) pa se med večjimi dogodki prihodnje leto obeta prireditev ob 90-letnici njegovega rojstva, programski odbor Toporišičevo leto pa predlaga tudi, da se osrednja prireditev ob kulturnem prazniku 2016 posveti Toporišiču in njegovemu prizadevanju za slovenski jezik. Zavzemali se bodo tudi za postavitev večjega spominskega obeležja na Mostecu in na Vegovi ulici v Ljubljani, za poimenovanje kake ulice ali druge javne površine po njem, za to, da bi kateri od predavalnic Filozofske fakultete dali njegovo ime in za to, da bi dobili Toporišičevo nagrado za študente slovenistike.
»Po vseh svojih močeh«
Sicer pa je vodilnega slovenskega jezikoslovca 2. polovice 20. stoletja pred oči javnosti priklicala profesorica na oddelku za slovenistiko FF Irena Orel. Povedala je, da je bil Jože Toporišič znanstveno in ustvarjalno aktiven kar 50 let in si je za slovenski jezik prizadeval v vseh njegovih plasteh in ravninah. Ustvaril je tri temeljna slovenistična dela (Slovenska slovnica, Slovenski pravopis in Enciklopedija slovenskega jezika), njegova bibliografija po nekaterih podatkih obsega tudi 2000 znanstvenih in strokovnih prispevkov, po mnenju Irene Orel pa bolj kakih 1200 člankov. Vključno z omenjenimi je napisal 20 samostojnih knjižnih del ter 50 soavtorskih knjig.
Ukvarjal se je fonologijo in fonetiko, naglasoslovjem, besedotvorjem, oblikoslovjem, sintaktiko, zgodovinskim jezikoslovjem, narečjeslovjem, bil je pisec učbenikov, opozarjal na jezikovne slabosti in »preganjal zmot oblake« ter še veliko drugega.
Maternemu jeziku je daroval vse svoje ustvarjalne in življenjske moči: izhajal je iz jezika, živel jezik in zanj, ga opisoval, raziskoval, se mu predajal, se zavzemal zanj v znanosti, stroki in javni rabi, v njem in zanj ustvarjal, kot je sam zapisal, »po vseh svojih močeh.«
