»Skušam biti glas razuma«

Ingrid Divković: Hrvaška pisateljica na srečanju s slovenskimi bralci o svojih knjigah in blogu

Objavljeno
21. maj 2019 12.00
Posodobljeno
21. maj 2019 13.04
V romanu pisateljica prepleta zgodbe treh žensk, nobena ni srečna, vse razjedata jeza in samoobtoževanje, dokler ne odprejo srca ljubezni.
Foto: Roman Šipić
Priljubljena hrvaška pisateljica in blogerka Ingrid Divković je po dveh uspešnih neleposlovnih delih napisala roman Zdaj živim, ki je v domovini prav tako v hipu postal uspešnica. Novo knjigo, ki jo je pri nas izdala založba Mladinska knjiga, je te dni predstavila v Ljubljani, Mariboru in Kopru.
 

Začeli ste z blogom, s tem modernim načinom komuniciranja, kjer lahko vsak napiše vse. Je danes, ko je več blogerjev kot ljudi, ki znajo resnično dobro pisati, težko izstopati?


Naj vas najprej popravim. Nisem začela z blogom, temveč s knjigo Vas jebe ego?. Medtem ko sem iskala založnika, sem premišljevala o tem, kako naj pristopim k bralcem in kako naj jih pridobim. Hotela sem jim prenesti svoje besede, vendar mi je bilo jasno, da danes to lahko naredim tudi drugače, ne nujno s knjigo.
Ingrid Divković
Zdaj živim
prevod Neža Kralj
Mladinska knjiga, 2019
Zdelo se mi je povsem normalno, da odprem svojo uradno spletno stran, zelo pretenciozno imenovano ingriddivkovic.com. To je bilo leta 2014 in temu se danes reče blog. Želela sem si redno oziroma odvisno od navdiha objavljati besedila o temah, ki se mi zdijo pomembne in o katerih bi se morali vsi pogovarjati. Senzacionalistične stvari in provokacije me seveda niso zanimale. Začela sem pisati spontano in brez večjih pričakovanj.
Čez dve leti sem dobila nagrado za najboljši avtorski blog in spoznala, da tudi za tovrstno pisanje obstaja občinstvo. Sledile so druge knjige, blog pa je ostal. Za moje bralce je to prostor, kamor se lahko umaknejo od potrošniškega vsakdanjika, ki nas vse melje, če to hočemo ali ne.
 

Digitalno je super, vendar je analogno še vedno bolje, mar ne?


Vsekakor. Še vedno imam fotoaparat, obožujem ga. Sem stara duša … V moji hiši so doma knjige, kindle vanjo nima vstopa, čeprav vem, da je danes tako, da če ne greš v korak s časom, te bo povozil. Zato seveda uporabljam vse prednosti sodobne tehnologije in sem zelo dejavna na družabnih omrežjih. Zavedam se, da so to brezplačni in idealni mediji, prek katerih zlahka dosežem potencialne bralce. In potem ob izidu knjige zapišem, da ni lepšega občutka kot izdati knjigo, jo povonjati, prijeti in položiti na polico, kjer stojijo moje prejšnje knjige.
 

Že vaš prvenec Vas jebe ego? je bil zelo neposreden.


Hrvaška ima štiri milijone prebivalcev, od katerih jih ima pet milijonov težave z egom (smeh). Ko sem pisala prvo knjigo, nisem razmišljala o težavah drugih, saj sem pisala o sebi in svojem egu. To je iskrena avtorska in v veliki meri avtobiografska knjiga, ki je bila napisana izključno iz osebnih razlogov. Hotela sem se znebiti tega zlohotnega gospodarja, imenovanega ego, ki me je leta in leta težil in moril.
 

Pisanje je bilo torej oblika terapije?


Gotovo. Ker ne tolčem po boksarski vreči, niti se ne nacejam z alkoholom, je bilo pisanje tisti naravni ventil, ki mi je pomagal preživeti. Upala sem, da bo knjiga doživela dober odziv, saj se mi je zdelo, da ima predvsem moja generacija precejšnje težave z egom. To napihnjenost lastnega ega nekateri priznajo, drugi ne.
Pomembno se mi je tudi zdelo, da se bralci zavedajo, da o tej temi ne pišem s stališča psihologije, saj nisem psihologinja, temveč profesorica kroatistike in filozofije, razmišljam s srcem, ne pa z razumom. Menim, da je tisto, kar sami doživimo, najbolj avtentično, in bralci to prepoznajo. Mogoče je bila zato knjiga tako uspešna.
 

Ko sem se je lotil, mi branje nikakor ni steklo. Očitno je niste napisali zame. Za koga ste jo pisali? Postala je namreč velika uspešnica, ne samo na Hrvaškem, tudi pri nas.


Napisala sem jo zase. Zdaj pa že pišem knjige za svoje bralstvo. Prvenec je bil enolončnica, mineštra, bosanski lonec, v katerem je vse nametano, polno je povezanih in nepovezanih stvari. Kot bi nekomu zlezli v glavo, vemo pa, kaj vse je lahko tam … Nekateri so se v njej našli in presenetilo me je, da je pritegnila toliko bralcev, tudi zato, ker sem bila, ko sem jo pisala, zelo mlada.
 

Nekaj povsem drugega je vaš romaneskni prvenec Zdaj živim. Tri žalostne ženske zgodbe …


To so življenjske zgodbe. Zanalašč sem roman odela v pisan ovitek z metulji, da ne bi kdo pomislil, da je to vesela knjiga, polna ljubezni … V romanu je sicer veliko ljubezni, zgodba pa je večplastna, to je pripoved o osebni preobrazbi, fizični – tako kot se na primer gosenica spremeni v metulja – in duhovni. Po drugi strani je zgodba o težki usodi treh žensk, ki so po značaju, letih in družbenem statusu popolnoma različne.
Vendar vse hrepenijo po ljubezni, po življenju. Tako imamo zgodbe o ženski, ki ne more zanositi in se odloči, da bo otroka posvojila, o šestnajstletnici, ki živi v domu za zapuščene otroke, in o ženski, ki tam dela in jo ima rada, kot da bi bila njena. Mogoče so te teme nekoliko bliže ženskam, ker to živimo. Sem pa zelo vesela, da je tudi veliko moških prebralo knjigo in pravijo, da zdaj marsikaj bolje razumejo.
 

Sam sicer ne delim literature na moško in žensko, le na slabo in dobro …


Strinjam se. Gotovo pa vsi v sebi nosimo tako moški kot ženski princip.
 

Roman je napisan v obliki notranjega monologa. Ljudem se marsikaj mota po glavi, vendar tega največkrat ne delimo z drugimi, mar ne?


Kakor kdo. Glede na to, da sem pisateljica, to delim z drugimi. Rada imam notranje monologe, saj obožujem romane toka zavesti. V neskončnost lahko berem Proustovo Iskanje izgubljenega časa. Prepričana sem namreč, da so misli gibalo vsega. Iz misli vse izhaja: delo, značaj in usoda. A dejstvo je, da ne povemo vedno tega, kar mislimo. Tu so še vsi notranji konflikti, v katere se zapletamo ves čas in se, če to hočemo ali ne, kažejo tudi v našem zunanjem svetu.
 

Smo vsi ljudje gosenice in metulji ali samo nekateri od nas postanejo metulji?


Menim, da imamo vsi potencial, da postanemo metulji, vendar se vsem to ne zgodi. Prepričana sem, da smo ljudje predvsem duša, ne toliko telo. Smo zavest v človeškem telesu. Ko pišem o gosenicah, se to nekaterim nujno zdi nekaj slabega, a to so res fantastična bitja. Tako da ni nič takega, če ljudje ostanejo gosenica, najbolj žalostni so namreč tisti, ki mislijo, da so metulji, pa metulja še videli niso. To je najhujša vrsta ljudi.
 

Biti sodobna ženska v hrvaški družbi, ki postaja vse bolj nazadnjaška, gotovo ni lahko?


Žal je to res. Na te teme sem zelo občutljiva in nočem govoriti o njih, saj me vsakič razjezijo. Ne vem, kaj se dogaja na Hrvaškem … Včasih se zdi, kot da se vračamo v srednji vek.
 

Vse bolj diši po Poljski in Madžarski …


Da, to je res neverjetno. Politične razmere pri nas so grozljive. Cerkev je vedno bolj navzoča v vseh plasteh družbe in javnem mnenju. Naj poudarim, da ne pripadam nobeni ideologiji, razen ideologiji svobode. Skušam biti glas razuma. Menim, da ima na začetku 21. stoletja vsak odrasli pravico, da se sam odloča, kaj bo naredil s svojim telesom. Kar se na Hrvaškem dogaja glede splava, je neznosno, spravljajo se celo na zdravnike … Prav zaradi takšnih stvari je toliko nesrečnih in nezadovoljnih ljudi, še posebej žensk. Pri nas še vedno vlada stereotipni in globoko zakoreninjen patriarhalni družinski red. V večjih mestih, kot sta Zagreb in Reka, je tega manj, toda večji del Hrvaške je drugačen.