Anja Golob: »Šlo je, in gre, zares zares«

Jenkova nagrajenka opozarja na neurejen položaj slovenske umetnosti in je velik kritik slovenske kulturne politike.
Objavljeno
14. november 2016 17.08
Janez Markeš
Janez Markeš

Anja Golob postaja najprodornejša slovenska pesnica. S pesniško zbirko Didaskalije k dihanju je že drugič v treh letih osvojila Jenkovo nagrado. Leta 2010 je izdala prvo pesniško zbirko V roki, 2013 zbirko Vesa v zgibi in z njo prvič osvojila Jenkovo nagrado.

Didaskalije k dihanju so izšle v samozaložbi, dokazujejo pa izjemno pesniško moč umetnice, ki so jo prepoznali tudi tuji literarni kritiki.

Naj vam najprej čestitam za Jenkovo nagrado, ki ste jo prejeli za zadnjo pesniško zbirko Didaskalije k dihanju. Kakovost te zbirke me ni presenetila, nagrada, že druga Jenkova v dveh letih, pa me je. Ko sva pred kakimi devetimi meseci delala pogovor za Delo, si pač ni bilo mogoče predstavljati, da se bova v tako kratkem času srečala na isto temo, čeprav na podlagi nove knjige. Je nagrada presenetila tudi vas?

Hvala za čestitke. Dvomim, da koga ni presenetila. Mene je predvsem pozitivno presenetil pogum strokovne komisije, ki se je na koncu svoje obrazložitve tudi sama dotaknila teme podelitve Jenkove nagrade isti osebi dvakrat v dveh letih. Očitno se je zavedala možnosti morebitnih polemik na to temo, vendar ji čestitam, da je navkljub tej zavesti pri svoji odločitvi, ko jo je enkrat sprejela, vztrajala ne glede na to.

Komisija vas je nagradila soglasno. V resnici z razlogom. Osebno me pesmi te zbirke ganejo. Že prva pesem Mreža nad manežo utirja poseben miselni tok. In naprej, pesem Kaj rabim... In navajate Tinderstickse: Nočemo ničesar, kar nam ne pripada, nočemo nič od tega, brez česar lahko živimo... Vtis je, da so vse pesmi napisane v duhu tega citata. Kot da je v Didaskalijah k dihanju šlo zares... Kako zares je šlo?

Kaj rabim je parafraza zelo znane pesmi ene največjih avstrijskih pesnic Friederike Mayröcker Kaj rabiš. Sama seveda nimam pozicije, ko bi lahko govorila, kaj potrebuje nekdo drug, spregovorim lahko kvečjemu o tem, kaj potrebuje ta 'jaz’.

Friederike Mayröcker, ki je lani praznovala 90. rojstni dan, je sijajen zgled za to, kako živeti s poezijo, kako živeti poezijo. Pot do te pozicije je, jasno, izjemno dolga. Imela sem srečo in čast, da sem pred dvema letoma lahko brala z njo na nekem literarnem večeru, takrat sem se prvič zares neposredno, iz oči v oči, srečala z njeno poezijo. Name je ta dogodek napravil velik vtis, mi dal misliti in me še dolgo spremljal. In če se od tu navežem na vaše vprašanje, ki je tu zelo smiselno: kako zares je šlo? Šlo je, in gre, zares zares.

V najinem pogovoru sem vas vprašal, ali je mogoče preživeti s profesionalnim pisanjem pesmi. Vaš odgovor je bil, da nikakor, da pa niti v profesionalnem niti v osebnem življenju ne pristajate na denar kot na edini vatel. Zdi se mi, da je v pesmi Kaj rabim zaobsežena ta misel in pa želja, saj vendar hočem samo dostojno živeti in v miru delati…

Se strinjam. Zdi se mi, da je tako pri nas kot po svetu problem današnje eksistence, da je nemogoče ne biti zaskrbljen. Nemogoče si je privoščiti trenutek oddiha, ko bi lahko mirno rekla, denimo: zadovoljna sem. Razmere tega enostavno ne dovolijo, kar je skrajno problematično, v spregi z neoliberalizmom pa domala pogubno.

Kot bi te sistem vseskozi provociral, da zakriči, ko začneš kričati, pa ti s blazino zamaši usta. Kot rešitev pred nenehno žgočo bolečino se ponuja otopelost in prav slednjo sama vidim kot enega ključnih problemov tako svoje generacije kot celotne družbe. Zoperstavljanje temu impulzu požre ogromno energije, ki bi bila sicer lahko porabljena za kreativno delo v skupno dobro. Na to se neposredno veže sistematično poveličevanje egoizma. Dejmo za spremembo nehati slepomišiti – razmere v Sloveniji prebijajo mejo kritičnega.

Stavkovni val, ki grozi in se je v bistvu že sprožil, odvratno pomanjkanje empatije tako na ravni državne politike kot med državljanstvom, komplet segment kulture razjeban do absoluta, mladi ljudje scela brez perspektive, na drugi strani pa vlada, ki viša plače najvišjemu sloju in premier, ki opozarja, da se bo naslednji val beguncev razlikoval od prejšnjega, saj da bodo v njem večinoma mlajši moški. Ne vem, kako se doktor pravnih znanosti in profesionalni politik ne zaveda, kaj s tem sporoča. Če pa se, pa samo še toliko huje. To dejansko ni več grozljivo, to je izven vsake pameti. To dejansko ni država, kakršno smo želeli. Boljši smo od tega.

V tem oziru odgovarjam na nekatere dvignjene obrvi ob svojem govoru ob razglasitvi Jenkove nagrade, češ, kaj da se zdaj pesnica vtika v politiko. Po moje je zaveza vseh nas in prvi korak k izboljšanju družbene situacije, da ne gledamo stran in da se ne delamo, da se nas to ne tiče, marveč da aktivno, tvorno participiramo v družbi – s tem, kar počnemo.

Kar lahko naredimo za začetek, sta stabilizacija razmer ter vnos znosnosti v družbo. Stvari se namreč ne bodo izboljšale, če jih mi ne bomo izboljšali. Zahtevati moramo, skratka, tudi od sebe, ne zgolj od drugih ali države. Začeti bi veljalo s pometanjem pred lastnim pragom – za skupno dobro. Angažma je nujen. Vdajanje sedatiranju, ki ga vsiljuje neoliberalna agenda, je najslabše, kar lahko storimo.

Ko sem prebiral vaše pesmi, sem dojel, da to, kar pravite, sodi v izvorno oziroma izhodiščno bolečino človeka kot takega. Vi to bolečino večkrat polagate v besedo zev. Mladen Dolar jo je ob prvi pesniški zbirki definiral kar s poezijo samo. Se boste lahko v ustvarjalnem življenju sploh ognili tej izvorni bolečini?

Delavke in delavci v polju umetnosti smo najprej zavezani brezkompromisnemu naporu, dosegati raven lastnega pojma. To ni mogoče, če človek s svojim delom zdravi lastne komplekse oziroma svoje delo uporablja za (samo)terapijo. Od tu je le korak do tiste krilatice ‘pravi umetnik mora nujno trpeti’. To je isto, kot z njuejdžerji vpiti, da bodi sprememba, ki jo hočeš v svetu. Halo? Kdo pa sem jaz, da bom merilo sveta?

Ta histerični egocentrizem se mi gnusi, še posebej, ko so ga sami ‘dobri nameni’. Absolutno je potrebno iti dlje in globlje od tega, treba je odpreti tudi stvari, ki nemara niso najbolj prijetne, in vztrajati. Tu nastopi omenjeni zev, razpoka. Morda morem metaforo, ki jo večkrat uporabljam, najbolje pojasniti z navedkom iz neke svoje pesmi: ‘… ti si živela razpoko in iz razpoke rodila besedo. / O, kakšna milost!’ Razpoka resda mora ostati nezaceljena.

Toda to ne pomeni, da moraš samega sebe nenehno suvati v koleno, da bi lahko še bolj trpel, nasprotno. Gre za tveganje, ki je, če parafraziram, v trajanju, v dostojanstvenem življenju s krajšim koncem tiho, a nikakor vdano v usodo. Zev ni pasivna kategorija, temveč je vir nenehnega premišljevanja, kontemplacije, dela na sebi, mojstrenja ter aktivne udeležbe v življenju.

Gre mogoče za – upam, da ne uporabim nerodnega izraza –, za posvečenost samote? Za samoto, ki je bolj temeljna kot naša percepcija ljubezni? Pravite, da je med vami in cesto le tenka črta poezije, da je med vami in mirom tudi tako...

Mislim, da je kakršnakoli dvojina brez sposobnosti človeka za samoto nemogoča. Ne gre za pervertirano pozicijo mučenice, nasprotno – to je radostna pozicija, ki omogoča stik z drugimi ljudmi.

Slednji se mi, glede na ustroj in definicijo pojma človek, zdi celo nujen. Osebno mi je v izjemno zadovoljstvo, tako intimno kot prijateljsko – sama nisem posebej samotarski tip –, toda za to je po moje najprej treba znati biti sam.

Če se vrneva k poeziji. Sklicujem se na Gorana Deklevo, predsednika komisije za podelitev Jenkove nagrade, ki je v utemeljitvi med drugim zapisal: Tu so pesmi, ki bodo z nami še dolgo. Posebej je omenil tudi pesem Mreža nad manežo. Mimogrede, zakaj je ta pesem prva v vaši novi zbirki?

Knjiga je dramaturško natančno koncipirana, mogoče še bolj od prejšnjih dveh. Zadnja pesem v prejšnji in prva pesem v novi zbirki jasno korespondirata, med njima obstaja neposredna vsebinska povezava. Spuščati se v njeno razlago pa bi se mi zdelo podobno kot razlagati vic.

Prav, pa pojdiva na »smrtno resne« stvari. Omenjena pesem se konča s »Kar je, je poezija. Tudi smrt. Tudi nič. Tudi tudi, tudi.«

Da – in upam, da s poanto, da je, brez da bi šla šala k hudiču, zdaj hudič dejansko res vzel šalo.

Zdaj pa se res šalite...

Zdi se mi, da je humor mogoč šele, ko ti dejansko gre zares zares. Brez tega, da se te stvari skrajno resno tičejo, se da seveda zbijati šale in gotovo so lahko čisto zabavne, toda … če zaostrim: humor ni nič kaj hecna reč.

Smešno se mi je zdelo, ko sem prebral, da James Bond je in ni imel prav. Prosim, da to pojasnite.

Sama jo vidim kot tragično ljubezensko pesem. Seveda mi ni ravno izziv, žalostnih pesmi pisati resno, in v tem oziru služi Bond za odlično metaforo vsebine, o kateri prav tako govori ta pesem, namreč za metaforo potrošništva. Morda je do lika in njegovih oboževalcev krivično, a v konkretni pesmi nastopa tudi kot paradigma strukture zavesti, ki je samo sebe za hipni užitek pripravljena instantizirati.

Moram reči, da me James Bond ne prizadane, prizadane pa me druga polovica pesmi, ki pravi: »Izbral je M in služenje kraljici, domovini, sam pa že od leta 1962 išče svojo srčno damo...« To je vendar letnica mojega rojstva...

Še kar grozljivo, kajne? Da bi ponoči buden / v sinjem severu vetrovnice / imel že brst smrti na vekah / in tako naprej do izvira –‘pravi Nelly Sachs v pesmi Človek je tako sam.

Če pa smo že pri paradi poneumljenja, prosim, da greva v Biblijo strojništva... Ta pesem nas poziva, naj nehamo saditi trto, saj stroj ne potrebuje vina... kako je s tem?

Ta pesem idejno izhaja iz protestniškega gibanja. Ne morem in nočem pozabiti tega občutja, eno ključnih je, ki so nam še preostala v boju zoper defetizem, ter eno najpomembnejših za to, da sploh lahko dihamo.

O katerih protestih se pogovarjava?

O 99 odstotkih, o Okupirajmo Wall Street, o egiptovskih, španskih in grških, o naših mariborskih in ljubljanskih. O vseh, na katerih smo na delu videli neko silo ljudi, ki po eni strani niti niso imeli več česa izgubiti, po drugi pa so bili pripravljeni vztrajati. Sprožila zanjo so bila različna, vzniknila je na več krajih, bila je realna in njeni nasledki še obstajajo. Na nas je, kaj bomo z njo in tem, kar je proizvedla.

Lahko eno ali drugo ali oboje pustimo propasti, lahko dovolimo, da jih uzurpira radikalna desnica in napravi iz njih točno obratno od tega, zaradi česar so vzniknili, lahko tudi sami zapademo v obup in malodušje. A to je pravzaprav najlažja pot. Težje je v tej napetosti vztrajati, jo razumeti in iz nje vzgibati pozitivno, kreativno silo. Sedatiranje je, trdim, lažja, strahopetna pot.

Ko sva pred manj kot letom dni delala intervju, sva se razgovorila o konkretni kulturni politiki, potem pa še o državni in splošni globalni politiki. V času protestov ste s sodelavkami sprejele odločitev za ustanovitev založbe VigeVageKnjige. V tej založbi je letos izšel Luzov risoroman Katarza, ki na primeru travm po terorističnem atentatu ponazarja grozo našega časa, katerega posledica je terorizem. Kako komentirate obdobje od takrat do danes?

Protesti so porodili neko upanje in tudi naša založba je vsaj posredno izšla iz tega vala. Kazalo je, da gre za situacijo, v kateri pridobimo tako mi kot družba. Mi bi vzpostavili stabilna delovna mesta v specializiranih poklicih, s čimer bi preživljali sami sebe ter plačevali davke, družbo pa bi oplemenitili s prevodnimi risoromani, katerih funkcija je, posebej pri otrocih, tudi vzgoja bralne pismenosti, kar je ključno za zdrav razvoj družbe kot take – posamezniki, ki so se sposobni argumentirano izraziti ter misliti svet in lastne pozicije v njem.

Vzpostavili smo se, vložili lastna sredstva, zalomilo pa se je v naslednjem koraku, pri črpanju državnih in evropskih sredstev, zaradi česar je naše preživetje zdaj v celoti prepuščeno trgu. Kaj to v konkretnem primeru tiskanja zahtevnejšega čtiva v stripovskem žanru pri nas pomeni, si, verjamem, lahko predstavljate.

Družbena klima se je vmes spremenila in pojavilo se je stanje, v kakršnem smo še zdaj. Z vlado imamo precejšnjo smolo, kar se da sijajno spremljati, denimo, na področju kulturne politike. Glede na stanje, v katero so nas pripeljala minula dejanja in odločitve na tem področju, bi potrebovali odločno, skrajno aktivno, glasno, prodorno politiko zastopanja interesov kulturne sfere, pogumne predloge, živahno javno debato, stik politike s tako imenovanimi deležniki.

Realnost kaže, da je vladi in koaliciji očitno popolnoma dovolj, da je ministrsko mesto zasedeno. Toda kultura smo ljudje. Omenjenim oblastnim strukturam zatorej nedvoumno sporočam, da so naše škrge od obrabljenosti neuporabne in da ne moremo več dihati nanje. Rezerv nam je že davno zmanjkalo. Životarimo in celotna področja znotraj kulturnega sektorja propadajo zavoljo nestabilnega financiranja in akutnega zmanjševanja sredstev. Zavedam se, tole bo še en bob ob steno.

A tu se obračam tudi na kulturni sektor sam: dovolj nas je. Prebolimo že vendar razprtije v lastnih vrstah, za pomembnejše stvari od partikularnih interesov gre, in se vendar že enkrat zorganiziramo in uprimo. Pogubno je namreč, v dani situaciji gledati zgolj na lastne vrtičke in njih preživetje – če propade kultura, bodo propadli tudi ti. Kako daleč bo torej treba iti, da bodo ogenj pod ritmi začutile tudi svete krave v kulturi, in se zganile?

Denarja je v državi dovolj, da bi se to področje lahko uredilo, toda za to v politiki ni interesa. Nihče od odločevalcev ne razume niti, zakaj naj bi se to uredilo. Predlagam, da vprašajo nas. Radi bomo razložili. Velja pa, kot rečeno, pomesti tudi pred lastnim pragom.

Storite to zdajle...

Problem je tudi v nas samih. Tako akutno smo podplačani, da smo začeli v medsebojnih odnosih delovati na menjalniški način, kot pred uporabo denarja. Ogromno tudi delamo zastonj. Oboje je popolnoma zgrešeno, saj s tem kulturo iz profesionalne dejavnosti, v kateri kroži denar, sami pomagamo redefinirati v hobi, v neobvezno dejavnost. Predlagam, da začnemo pri sebi. Da za začetek vsak od nas premisli in neha stvari v kulturi dajati in jemati zastonj. Da za rezultate dela svojih kolegov plačujemo, in oni za naše.

Predlagam tudi, da uvedemo simbolično vstopnino na vse zdaj brezplačne kulturne prireditve – 2 eura in 1 euro za brezposelne, upokojence, hendikepirane in druge ranljive skupine. Ta denar takoj vložimo nazaj v kulturo – plačamo izvajalce, prostor itd. Gre za simbolno gesto pripoznanja vrednosti in pomena profesionalne kulture.

O kakšnih prireditvah govorite?

O vseh, ki so zdaj brezplačne, literarnih večerih, denimo. Poudarjam, ne gre za tezo, da se moč kulture meri z denarjem, nikakor. Zato simbolna vrednost, ki človeka ne odvrne od obiska tudi zahtevnih prireditev, in zato za vse. No, v naslednjem koraku bo prišlo do tega, da bomo ugotovili, da si mi, ki delamo v kulturi, tega ne moremo privoščiti. Sledi drugi korak: obrat k državi.

Treba je napraviti dvoje: denar, ki je v kulturi, je treba z na novo premišljenimi, bolje zastavljenimi mehanizmi na novo, učinkoviteje prerazporediti, hkrati pa je treba kulturnemu sektorju v proračunu NUJNO takoj nameniti drastično več sredstev. To zdaj namreč ne vodi nikamor, no, pravzaprav pospešeno vodi v propad, zadnjih 8 let se proračunska postavka za kulturo nenehno krči.

Kako bomo to dosegli? Kot edino lahko – sodeč po odnosu aktualne oblasti do kulture doslej je jasno, da si bo to potrebno izboriti. Upreti se bo, skratka, treba, skupaj, čez celotni sektor, in vztrajati. Treba bo videti dlje od lastnega nosu, žepa in riti. Hitro se bo pokazalo, iz kakšnega testa smo in koliko, mislimo, imamo še izgubiti. Oziroma, ali je že dovolj hudo.

Zdi se, da postajate zadosti močna moralna avtoriteta, da bi lahko bili slišani...

Za avtoritativnost mi dol visi, sploh pa sem, upam, šele dobro začela. Zanima me zgolj, kako s kolegicami in kolegi doseči konsenz ter stvari s skupno akcijo spremeniti na bolje – v vobče dobro. V tem smislu razumem, če hočete, tudi Jenkovo nagrado: kot posojen socialni kapital, ki ga imam, skupaj z drugimi, možnost izkoristiti za pozitivne spremembe v družbi.

Pogovor bova zaključila z izdihom, toda zadnje vprašanje bova namenila Vdihu, zadnji pesmi v knjigi. Prosim, da jo komentirate, saj govori o tem, kako skozi razpoko posije svetloba. To mi je res všeč... Tako, da si jo bom dal v okvir...

Sklepni del te pesmi se mi danes zdi preveč optimističen, zdi pa se mi, da kot celota dovolj dobro povzema mojo pozicijo – tu, za spremembo, dejansko vstopim kot lirski subjekt, kar je med drugim nakazano tudi z rabo imena v prvi vrstici.

Obstaja nekaj, kar je v lastnem bistvu prazno, a sam obstoj tega nekaj je v bistvu največ, kar ta trenutek lahko predpostavimo kot dobro novico. To bi moralo zadostovati zoper še tako zavraten defetizem.