Slovenci, ki v Argentini niso zaradi tanga

Vemo, kdo je Brina Svit, od nje pričakujemo romane. A je zdaj objavila knjigo, ki to ni. Niti ni avtobiografski dnevniški esej, kot je bil Moreno (2003), ali kratkoprozna, iz realnih situacij­ sestavljena premišljevanja o slovesu, kot je Hvalnica ločitvi (2011). Kaj torej je?

Slovenski obraz (Cankarjeva založba) je knjiga, ki bi se ji dostojno prilegla oznaka literarna reportaža. O slovenski emigraciji v Argentini. Da, reportaža, ampak nadgrajena z zgodovinsko lekcijo, esejistično kamuflažo in osebno preizkušnjo.

Pojdimo po vrsti. Ker je knjiga izšla najprej v francoščini (že šesta, ki jo je avtorica nato prevedla v slovenščino) in Francozi o Argentini morda vedo marsikaj, o Sloveniji pa nimajo veliko pojma, še manj o Slovencih v Argentini, jim je bilo treba pojasniti slovensko zgodovinsko situacijo.

Avtorica je to storila nevsiljivo in spretno, mimogrede je razložila zgodbo o partizanih in domobrancih v času vojne in po njej, ne da bi se izgubljala v predzgodovini slovenskega razkola ali kasnejšem titoizmu.

Informacija za Francoze

Govoriti o potomcih domobrancev pomeni govoriti o drugi in tretji generaciji politične emigracije v Argentini. Brez skrbi, pritegnila je tudi predvojno ekonomsko emigracijo, tako si je francoski bralec lahko ustvaril celovito sliko o argentinski komponenti slovenske zgodbe.

Recimo, da se ob vprašanju, koliko mu je sploh do tega, zadovoljimo z mnenjem Gallimardovega urednika, ki ga navaja pisateljica v uvodu, namreč, da je to res »lokalna tema, ampak ima v sebi nekaj univerzalnega«, ker »smo v današnjem svetu vsi emigranti«. Kakorkoli, dejstvo je, da Slovenski obraz ponuja francoskemu bralcu sofisticirano informacijo o slovenskem 20. stoletju.

Zdaj, ko imamo še avtoričin slovenski »prepis«, je jasno, da njena lekcija tudi Slovencev ne more motiti. Sploh pa Slovenci o svojih Argentincih ne vedo veliko in še tisto, kar vedo, so stari klišeji kot posledica indoktrinacije. Slovenski obraz, kakor ga je videla slovenska pariška pisateljica, je torej izrisan tudi zanje.

Emigrant Gombro

Imela pa je tudi ambicijo, ki presega poročilo iz prve roke, poročilo namreč, iz katerega je mogoče razbrati približno stanje nacionalne substance v emigrantstvu sedemdeset let po vojni. To ambicijo dokazuje njeno »druženje« z Gombrom, se pravi z Witoldom Gombrowiczem, poljskim emigrantom (1904–1969), ki si je s svojim prostovoljnim pregnanstvom, bolje rečeno, s svojim na pol ciničnim odnosom do domovine, v kateri je pustil aristokratsko mladost, ustvaril svetovno literarno slavo.

Gombro, tako so mu rekli v Buenos Airesu (BA), kjer je preživel štiriindvajset let, je prototip svetovljanskega emigranta; brezdomstvo je v svojem Dnevniku (1957) povzdignil v eksistencialno držo, življenje na nikogar in ničesar vezanega bivanja pa v umetnost.

Pisateljici je zlezel po kožo tako globoko, da ga jemlje s seboj v vsako poglavje, od prvega do zadnjega razvija njegovo argentinsko zgodbo, na rahlo prislonjeno k usodam slovenskih emigrantov. On je poskušal »Poljake osvoboditi njihove poljskosti«, zapiše avtorica, ki tudi med argentinskimi Slovenci najdeva odpadnike, redke sicer, ki, če nič drugega, ne pristajajo na logiko izseljenske skupnosti, po kateri »najboljša Argentinka ni boljša od najslabše Slovenke«; izjava, ki jo položi v usta enemu od ­portretirancev.

Gombro je hvaležen predmet premišljevanja o identiteti, s subverzivnim razmerjem do vsake nacionalitete je narativno pozicio­niran na Slovencem nasproten emigrantski pol, vmes pa je avtorica, ki je, kot vemo, tudi izseljenka – in piše o Slovencih v BA ter se ozira h Gombru, ki je v tem mestu živel od leta 1938 do 1963, ko se je odpravil v Evropo, na pot brez vrnitve. Takšna je najdragocenejša esejistična prvina te knjige, ne deluje kot tujek, ampak kot sol, ki se lepo raztopi in daje celotni knjigi intelektualno ostrino.

Taksist Slovenec

Seveda pa so glavna stvar obrazi argentinskih Slovencev. Dejstvo, da jih je pisateljica sploh ugledala, je povezano z njeno zasebno zgodbo, botruje pa ji naključje, o katerem je težko reči, da je bilo popolnoma nepredvidljivo. Če oboje združimo, je stvar taka, da je Brina Svit pač večkrat odletela v BA in nekega dne tam naletela na taksista, ki je bil zgovoren Slovenec.

Z njenimi besedami: »... niti sanjalo se mi ni, da bom svojo lestvico prioritet kdaj obrnila na glavo in na prvo mesto postavila peščico anonimnih ljudi, ki so jih usoda in tresljaji zgodovine naplavili v okolico tega velikega mesta, kamor hodim plesat tango«.

Obrnjena lestvica prioritet v tem primeru pomeni, da Brine slovenska emigracija v Argentini, čeprav je seveda vedela zanjo, ni niti najmanj zanimala, dokler ni naletela na taksista Roka Finka (iz družine znanih pevcev), ki ji je ne le vzbudil zanimanje za tamkajšnje Slovence, ampak ji je tako rekoč pokazal vrata vseh, ki jih je potem obiskala. Z ljubljanske strani ji je z informacijami in izoblikovanim mnenjem pomagal znani povratnik iz Argentine Andrej Rot, ki se mu reče tudi Gandhi in mu, pravi Brina, to nadime odlično pristoji.

A iniciacija se je zgodila že kar v avtu. Brina piše, da je prisedla k njemu na sprednji sedež »in potem je začel pripovedovati, kot da bi že dolgo čakal na nekoga, ki bi mu lahko povedal zgodbo svojih. In jaz sem bila, ne da bi vedela, ta nekdo, ki ga je ta zgodba čakala«.

Da, ena od skritih poant te knjige, ki ni nujno, da jo bralec odkrije, je tudi pisateljičino ne ravno razodetje, ampak nepričakovano, a prostovoljno srečanje z emigrantsko zgodovino slovenstva, ki ni del njene usode, a ji ni mogla in ne hotela ubežati.

Manj čuden čudež

Pisateljica se je v trinajstih kratkih poglavjih neposredno srečala s kakšnimi dvajsetimi slovenskimi obrazi, posredno, se pravi z njihovimi predniki ali sorodniki, pa še s kakšnimi desetimi. Nabor je pester, to so ljudje različnih usod in političnih prepričanj, različnih oddaljenosti od jedra emigrantske skupnosti; nekateri, na primer Marjan Eiletz, so znani tudi na matični strani sveta.

Pogovarjala se je z njimi, bolj vertikalno kot horizontalno, njihove besede sproti reflektirala in jih, miroljubna »partizanka«, postavljala v zgodovinski kontekst. In, treba je priznati, vsakega obraza se je lotila z drugačnimi barvami.

Bralca bodo najbolj priklenile k tej knjigi enkratne emigrantske usode. Nekatere so ganljive, zagotovo najbolj nesrečna ljubezenska zgodba Ivanke iz Hotedrščice, druge očarljive, na primer pesnice Julie Sarachu, ki je imela deda Primorca, zdaj pa se je začela učiti njegovega jezika in je njena slovenščina kot »otrok, ki je komaj shodil, opoteka se, pada, vstane in gre spet naprej«.

»Živeti in umreti v svojem jeziku, to je vse,« povzema Brina bistvo emigrantskega vztrajanja ali, kot bi rekel Taras Kermauner, »slovenskega čudeža v Argentini«. Brina Svit je pokazala na človeške razsežnosti tega čudeža. Z empatičnim opisom njihovih dejanskih – sama jih je tudi fotografirala – in simbolnih obrazov je zgodbo o argentinskih Slovencih povedala Francozom, hkrati pa jih je vrnila domov, bolj kot jih je kdorkoli doslej.