Slovenija od dežele do države

Knjiga Boža Repeta in Darje Kerec o živahnih osemdesetih, ko je razpadala Jugoslavija in se budila slovenska nacionalna zavest.
Objavljeno
22. maj 2017 16.39
Valentina Plahuta Simčič
Valentina Plahuta Simčič

Osemdeseta so nam dale punk in novi val, 57. številko Nove revije, Janeza Janšo, skupino Agropop, Laibach in NSK, Majniško deklaracijo, Demos, Spectrume in Commodorje, Košnikovo gostilno, Sužnjo Isauro, prvo voščilo božiča na televiziji in še marsikaj, predvsem pa so se iztekla v samostojno Slovenijo. Burno in prevratniško desetletje sta v knjigi Slovenija, moja dežela (Cankarjeva založba) popisala zgodovinarja Božo Repe in Darja Kerec.

Za začetek velja povedati, da gre za zgodovinopisno delo, ki kljub popularni temi ne uporablja populističnih prijemov. Avtorja z enako vnemo popisujeta tako nemalokrat za bralca precej naporno politično in gospodarsko dogajanje kot razne kulturne pojave in subkulturna gibanja ter preživljanje prostega časa in modo v osemdesetih.

Kljub temu da je že z naslovom knjige poudarjen pomen oglaševalskih akcij Studia Marketing pri bujenju slovenske nacionalne zavesti, pa ta tema v knjigi v resnici zajema le tri poglavja od dvajsetih, skratka, ni zelo obsežna in poudarjena. Bo pa verjetno izzvala take in drugačne komentarje, saj Studiu Marketing do sedaj nismo pripisovali kakih velikih osamosvojitvenih zaslug.

Čas in prostor, ki sta ga za svojo materijo vzela Božo Repe in Darja Kerec, je bil milo rečeno zapleten, v njem so se mešali absurdi že izrabljene jugoslovanske eksistence s porajajočo slovensko samozavestjo. Poleg tega so bila osemdeseta nabita z dogajanjem, vrelo je na vseh koncih, energija je bila neponovljiva Najbrž je bilo avtorjema občasno kar malce težko držati pripovedno nit, da ni zašla v pretirane podrobnosti ali obrobnosti.

Slabo zdravstveno stanje Jugoslavije

Desetletje se je začelo s smrtjo Josipa Broza Tita. Smrtonosna bolezen pa se ni polotila le velikega vodje, tudi Jugoslavija je bila že na začetku osemdesetih težki bolnik. »Ko je umrl Josip Broz - Tito, zdravstveno stanje Jugoslavije ni bilo dosti boljše od predsednikovega, le da so ga prikrivali,« zapišeta Božo Repe in Darja Kerec. Navzven je država dajala vtis stabilnosti in bratstva in enotnosti, a v njej so tleli gospodarska kriza in mednacionalna trenja. Avtorja ugotavljata, da je zlasti pri mlajših generacijah jugoslovanska zavest funcionirala le še pri športu (zlasti nogometu in košarki) ter pri jugoslovanskem rocku.

Neučinkovit gospodarski sistem je bil že dovolj velik problem sam po sebi, toda svoje pa so dodale še velike razlike v razvitosti med posameznimi republikami, kar je pripeljalo v prerekanje, katera republika izkorišča druge. Jugoslovanski politični sistem je bil skrajno zapleten in neučinkovit ter bil seveda dovzeten za hegemonistične tendence nekaterih.

Prebivalci so krizo čutili s padanjem življenjskega standarda, pomanjkanjem osnovnih potrebščin, nenehno inflacijo (leta 1989 je znašala 2700 odstotkov), ter takimi »zabavnimi izumi«, kot so bili boni za bencin, vožnja za avtomobile par-nepar, depozit za prehod meje.

Repe in Kerecova nas spomnita, da je bila prva skupna »institucija«, ki je zašla v težave, štafeta mladosti. Prve zahteve po njeni ukinitvi so se pojavile že kmalu po Titovi smrti, leta 1987 je izbruhnil škandal, ki so ga povzročili člani skupine Novi kolektivizem s plakatom, narejenim po nacistični predlogi, leta 1988 pa štafete mladosti ni več bilo.

Tudi konflikt med srbskimi in slovenskimi intelektualci se je začel že na začetku osemdesetih, in sicer leta 1983 zaradi t. i. skupnih programskih jeder v šolstvu, po katerih bi se slovenski otroci v šoli učili 70 odstotkov jugoslovanske in le 30 odstotkov slovenske književnosti. Protestirala sta slovenska pisatelja Ciril Zlobec in Janez Menart. Konflikt se je nadaljeval znotraj Zveze književnikov Jugoslavije, pa tudi v gostilni Mrak leta 1984, ko so se slovenski in srbski pisatelji prepirali in prišli do ugotovitve, »da je z obstoječo Jugoslavijo, v kateri se vsi počutimo slabo, konec«.

Raznih etap političnega konflikta v Jugoslaviji je bilo preveč, da bi vse popisali, spomnimo se samo na dogajanje v drugi polovici osemdesetih, denimo na številne besedne dvoboje med Kučanom in Miloševičem na sejah zveznih organov, na mitinge resnice in podobno.

Kako se je rojevala slovenska država

Obenem z razpadanjem Jugoslavije teče še druga pripovedna linija, namreč ta, kako se je Slovenija nacionalno prebujala in na koncu osamosvojila. Napeto politično dogajanje se je začelo z reformnimi procesi, o katerih je bilo govora znotraj ZKS, in pa postopnim sestopanjem partije z oblasti ter postalo zelo napeto s konfliktom slovenskih oblasti z JLA, procesom proti četverici, ustanovitvijo Odbora za varstvo človekovih pravic, demonstracijami na Roški, oblikovanjem prvih političnih strank, Majniško deklaracijo, prvimi večstrankarskimi volitvami, slovenskim plebiscitom.

Avtorja sta opisala tudi razne kulturne in subkulturne pojave, ki so vsak po svoje najedali še tisto malo jugoslovanske zavesti, ki je ostala v Slovencih, in na tak ali drugačen način provocirali oblast: punk skupine, Laibach, Radio Študent, Novi rock, Mladina itd. Spomnita nas na kultni plakat Matjaža Vipotnika za gostovanje Mladinskega gledališča na festivalu Gledališče narodov v Nancyju za predstavo Dušana Jovanovića Ali je prihodnost že prišla?

Na plakatu je bil upodobljen Karl Marx na kolesu z rdečim šalom okrog vratu. Repe in Kerec ne spregledata tudi državotvornega prispevka Društva slovenskih pisateljev in Nove revije in pa drugačne vloge, ki jo je v družbi hotela imeti slovenska katoliška cerkev.

Gre za dogodke in pojave, ki so dobro znani, opisani in analizirani, med drugim tudi v knjigah, ki so množično izhajale lani ob 25. letnici slovenske osamosvojitve. Bralec na kakšna posebna presenečenja ali nove razsvetlitve skoraj ne more upati.

Državotvorna vloga oglaševanja

Zato pa je nova teza, ki jo ponujata Božo Repe in Darja Kerec s tem, ko pomembno vlogo pri homogenizaciji slovenskih nacionalnih čustev pripišeta tudi oglaševalskim kampanijam Studia Marketing. Ključni sta bili predvsem dve akciji: Podarim - dobim in Slovenija, moja dežela. Pri Podarim - dobim je šlo za podporo slovenskim športnikom, toda ti športniki so bili naši smučarji, ki so sicer tekmovali pod jugoslovansko zastavo, a na čeladi so imeli napis Slovenija.

Ljudje so množično vplačevali srečke za Podarim - dobim, čez vikend pa so bili prikovani pred ekrani in spremljali žrebanje, ki ga je vodil Janez Hočevar-Rifle s šalom okrog vratu. Slogan akcije je bil več kot simboličen: »Zmagujmo skupaj!« Jure Apih, ki je takrat vodil Studio Marketing, o akciji pravi, da je to bila generalka za osamosvojitveni plebiscit. Druga pomembna akcija Studia Marketing, Slovenija, moja dežela, je bila narejena v sodelovanju z Gospodarsko zbornico Slovenije. V okviru te akcije je bil za simbol slovenskega turizma in Slovenije nasploh izbran lipov list.

V okviru te akcije je veliko pozornosti leta 1985 izzval oglas, objavljen v Delu in Dnevniku, ki je pozival Slovence, naj lepo sprejmejo turiste, kmalu pa je televizija predvajala tudi dva odmevna televizijska spota. V skladu z novo tezo o oglaševalskem nacionalnem bujenju je bilo nekako logično, da smo iz Slovenije, moje dežele« kmalu prešli na »Slovenijo, mojo državo«.

Morda pa se do sedaj nismo dovolj zavedali tudi vpliva popularne glasbe na osamosvajanje, denimo prispevka skupine skupine Agropop, na kar nas spomnita avtorja. Ta je netila nacionalna čustva s prepevanjem pesmi Samo milijon nas je. Besedilo Aleša Klinarja se glasi: »Hodil sem po zemlji naši,/ srečal dobre sem ljudi./ Skromni majhni, a pošteni,/ to smo mi. /Že stoletja tu živimo, /se z viharji bijemo./ Bratje, sestre, ne pustimo, da izginemo./ Samo milijon nas še živi,/ na svoji zemljici./ Samo milijon nas dobro ve,/ da dobri smo ljudje ...«

Zadnja svobodna generacija otrok

Kljub temu, da so se avtorja posvetita predvsem revolucionarnim vidikom osemdesetih, zamenjavi družbenega sistema in države, ki smo ju doživeli v Sloveniji, pa je zadnje poglavje posvečeno tudi povsem vsakdanjim vidikom tega desetletja. V njem opisujeta preživljanje prostega časa, glasbo, film in modo. Ugotavljata, da je v osemdesetih odraščala zadnja generacija »svobodnih« otrok, torej takih, ki so večino prostega časa preživljali v naravi, na ulicah in v družbi z vrstniki.

Že v devetdesetih so otroci prosti čas začeli preživljati pred računalniki. Duh časa so prav tako kot politični pretresi ustvarjali tudi Rogova kolesa, posterji iz revije Bravo, revija Antena, stripi Alan Ford, »doktor romani«, erotični filmi Emmanuelle, sličice Živalsko carstvo, filmi Mi, otroci s postaje ZOO, Kdo neki tam poje, Maratonci tečejo zadnji krog, serije Dinastija, Dallas in Pesem ptic trnovk, telenovela Sužnja Isaura, oddaji Kviskoteka in Male skrivnosti velikih kuharskih mojstrov z obvezno vegeto, Murini plašči, bermuda kopalke, espadrile, balerinke, mokasini ... in številni drugi kultni predmeti in pojavi osemdesetih. Vse to je v knjigi vestno popisano.

Za knjigo Slovenija, moja dežela (podnaslov Družbena revolucija v osemdesetih) bi lahko rekli, da je učbenik razpada Jugoslavije in slovenske osamosvojitve, dogajanje opisuje z zgodovinopisno natančnostjo, pa tudi objektivnostjo in distanco. Tisti, ki smo osemdeseta preživeli, in taki smo za sedaj še v večini, ne moremo knjige brati neprizadeto, bereo jo vsaj z nostalgijo, če že ne kar z ponosnim občutkom, da smo bili junaki neke zelo pomembne zgodbe.