Slovensko založništvo potrebuje mlade profesionalce

Le redko je mogoče vnaprej napovedati ali uganiti največje svetovne uspešnice

Objavljeno
20. januar 2020 20.20
Posodobljeno
20. januar 2020 20.20
»Vsak bi rad izdal pesniško zbirko, skoraj nihče pa poezije ne bi bral, kaj šele kupoval,« pravi Andrej Ilc.
Foto Mavric Pivk
Lani je močno odjeknila raziskava Knjiga in bralci, ki je razkrila skrb vzbujajoče stanje na področju bralnih navad in knjige. Trend nazadovanja je zaznamoval minulo desetletje, zato so čedalje glasnejši pozivi, naj se država odločneje zavzame za knjigo. Nedavno znižanje davka na dodano vrednost je dobro izhodišče, vendar bo treba še bolj zavihati rokave in v sodelovanju z vsemi akterji, od založnikov, interesnih društev, knjižnic do gospodarstvenikov, najti sistemsko rešitev.

Še vedno je negotov položaj Mladinske knjige, ki je stebrišče slovenskega založništva in knjigotrštva. Slovensko založništvo se je v zadnjem desetletju prepolovilo, neurejeno je področje avtorskih honorarjev, ki so v zadnjih letih strmoglavili. Enako kaotično je področje avtorskih pravic in nadomestila iz naslova fotokopiranja avtorsko zaščitenih del. Tudi javni agenciji za knjigo so se v minulem desetletju znižala sredstva, po nekaterih izračunih za tretjino.

image
»Ko bi bilo vsaj jamranja nekoliko manj,« pravi Andrej Ilc. Foto Mavric Pivk


Svoje razmišljanje o slovenskem založništvu je z nami delil Andrej Ilc, dolgoletni vodja uredništva za leposlovje pri Mladinski knjigi: »Slovensko založništvo je najbrž v krizi že od nekdaj oziroma vsaj od trenutka, ko je vrli Schwentner prvič odobril avans Cankarju, nakar knjige ni bilo od nikoder. No, trenutna situacija sploh ni zabavna, a ni brezizhodna. Ko se je lani konč(ev)ala zgodba založbe Modrijan, ki je zagotovo premogla enega najbolj profiliranih knjižnih programov, smo se lahko prepričali, da tovrstne spremembe države niti malo ne brigajo. Ne gane je očitno niti usoda največje založbe, ki se ji po desetletju diletantskega, na trenutke dobesedno kriminalnega 'reševanja' njenega lastniškega statusa ne piše nič dobrega. Ta situacija 'obnašamo se, kot da bo še sto let mir, in se hkrati pripravljamo, kot da bo jutri vojna' traja res predolgo.«​
 

Čim več uspelih zgodb

Ilc predvideva, da se bodo v prihajajočem desetletju zgodile nove, morda celo tektonske spremembe na založniškem zemljevidu. »Lahko samo upamo, da nas bo doletelo čim več uspelih zgodb, kakršna je v zadnjih dveh desetletjih Beletrinina ali v zadnji petletki tista, ki jo pišejo (in rišejo) VigeVageKnjige. Oba primera tudi odlično pričata o tem, da slovensko založništvo urgentno potrebuje mlade ali vsaj mlajše profesionalce, ki premorejo ideje, znanje in drznost, o kateri lahko večina dosedanjih največjih 'plejerjev' samo sanja. Seveda to nikakor ne pomeni, da se je treba 'starim' povsem odpovedati. Med njimi so namreč tudi taki, ki jim velja vedno znova prisluhniti. Kako navdihujoče namreč učinkujejo besede legendarne Zorke Peršič, ki je leta 1945 skupaj s še tremi kolegi ustanovila Mladinsko knjigo in bila njena dolgoletna direktorica (za založbo – Zorka Peršič!). Ob šestdesetletnici založbe je gospa tovarišica povedala tole: 'Imela sem vizijo in bila sem bojevita. Sprla sem se tudi s CK-jem. Če se ne bi kregali, ne bi bilo Mladinske knjige. V bitki sem bila vseskozi. Če spite, ne morete uspeti.'«​


 

Pesmi pišemo, beremo pa ne

Dolgoletne uredniške izkušnje in poglobljeno poznavanje področja knjige so ga naučili, da ne velja prezgodaj napovedovati, kaj nas čaka v prihodnosti. »Pred desetimi leti se je zdelo, da je samo še vprašanje časa, ko bo krasna nova elektronska knjiga regimentno obrnila nov list in brez sentimentalnosti poslala tiskano knjigo v star papir. A ta neizogibnost se vendarle ni zgodila. Zato velja biti pri napovedovanju previden. Ne bi si upal ugibati, kako in s čim bomo pisali čez desetletje, sem pa prepričan, da bomo tudi tedaj še govorili o knjigi in knjigah, ki pojavno ne bodo bistveno drugačne od današnjih. Ko bi bilo vsaj jamranja nekoliko manj. A tudi to ni prav verjetno. Založništvo je vsaj meni všeč tudi zato, ker je le redko mogoče vnaprej napovedati ali uganiti največje svetovne uspešnice (z besedami Raya Charlesa: Nobenmu kurcu se ne sajna, kuga bo zares zažgal!).«


»Slovenci, ki nas je direktor frankfurtskega knjižnega sejma Jürgen Boos nedavno razglasil za obsedence s poezijo (kar je bilo sicer mišljeno kot kompliment, a je gospod malo preveč poenostavil kruto dejstvo, da se ta obsedenost kaže zlasti v tem, da bi tukaj vsak rad izdal pesniško zbirko, skoraj nihče pa poezije ne bi bral, kaj šele kupoval!), smo nedavno končno vzljubili avtohtono različico kriminalnega romana, in to je dobra novica. Enako trenutna situacija, ko je dobršen del uspešnic slovenskega porekla. Kar je kot nalašč v kontekstu Bologne 2021 in Frankfurta 2022, kjer bo Slovenija častna gostja in s tem v vlogi, ki prinaša tudi čisto konkretne priložnosti za avtorje in založnike. Se pravi, da sploh ni nujno, da je vse samo spektakel, na katerem se zagoni par milijonov evrov, prej gre za svojevrsten zrelostni izpit, ki bo pod črto pokazal kondicijo slovenskega založništva.«
»Ne bi si upal ugibati, kako in s čim bomo pisali čez desetletje.«