Slovo Gabriela Garcíe Márqueza odmeva po svetu

»Tisoč let samote in žalosti ob smrti največjega Kolumbijca vseh časov,« se je na včerajšnjo smrt Gabriela Garcíe Márqueza odzval Juan Manuel Santos, aktualni predsednik Kolumbije, države, kjer se je boter literarnega magičnega realizma in Nobelov nagrajenec za literaturo rodil 6. marca leta 1927.

V rojstno Arcataco ob karibski obali, kjer se je rodil kot najstarejši med enajstimi otroci v družini, se v zrelih letih ni vračal, a je v to okolje postavil dogajanje svojega osrednjega dela, leta 1967 izdanega romana Sto let samote. Njegova rojstna hiša je že dolgo muzej, eden njenih skrbnikov pa je nekoč v preteklosti izjavil: »Vem, da se Gabo, kot ga kličejo prijatelji, vrača v Arcataco. Ponoči hodi po njenih ulicah, zjutraj pa izgine. To okolje potrebuje, da lahko piše.«

Tridnevno nacionalno žalovanje v Kolumbiji

Santos je v Kolumbiji že razglasil tridnevno nacionalno žalovanje, žalne slovesnosti napovedujejo tudi v Ciudad de Méxicu, kjer se je García Márquez po zgodnjem angažmaju v Bogoti in zatem obdobju v Evropi ter ZDA z ženo Mercedes in sinom Rodrigom ustalil že leta 1961.

Kot je nekoč izjavil, brez imena in ficka v žepu. Ko je svojo mojstrovino Sto let samote, danes prevedeno v 35 jezikov in prodano v milijonih izvodov, poslal v objavo, je družina svojemu stanodajalcu dolgovala devetmesečno najemnino.

Kmalu po prihodu v Mehiko se je razširila še z drugim sinom Gonzalom, žena in oba sinova pa so bili po pisanju novinarskih agencij včeraj ob njem tudi v njegovih zadnjih trenutkih življenja v mehiški prestolnici. Umrl je manj kot teden dni po tem, ko so ga odpustili iz bolnišnice, kjer je bil hospitaliziran zaradi pljučnice.

Njegovo telo bodo, kot je izjavila družina, kremirali, z javno žalno slovesnostjo pa se mu bodo v Ciudad de Méxicu v ponedeljek poklonili v Palači lepih umetnosti. Sožalje družini je že izrekel tudi aktualni mehiški predsednik Enrique Peña Nieto. »Bil je eden največjih pisateljev našega časa.«

Večina pisateljev predstavlja sence, on jih je metal na druge

Smrt pisatelja, ki si je po besedah Švedske akademije Nobelovo nagrado že leta 1982 prislužil z »deli, v katerih je fantastično in realno kombiniral v bogato ustvarjen svet domišljije, ki odraža življenje in konflikte kontinenta«, sam pa je izjavil, da gre pri njegovem magičnem realizmu le za prepisovanje stvari, ki jih vsak dan opaža okoli sebe, izjemno odmeva po svetu.

»Umrl je velik umetnik, a bo njegova umetnost ostala z nami. Večina pisateljev predstavlja sence, Gabriel García Márquez pa je bil eden tistih, ki so sence metali na druge in bo to počel še dolgo po smrti«, se je na novico odzval sekretar Švedske akademije Peter Englund.

»Svet je s smrtjo Gabriela Garcíe Márqueza izgubil enega največjih vizionarski piscev – in enega mojih najljubših iz časa, ko sem bil mlad,« je izjavil predsednik ZDA Barack Obama. »Upam, da bodo njegova družina in prijatelji našli tolažbo v dejstvu, da bo Gabovo delo živelo naprej za generacije, ki bodo prišle,« je dodal.

»Umrl je velik človek, eden tistih, katerih delo je dalo literaturi našega jezika velik domet in prestiž,« se je kolegu poklonil njegov prijatelj in kdaj tudi nasprotnik (leta 1976 ga je pred nekim kinom v Ciudad de Méxicu zaradi spora celo mahnil), perujski pisatelj in prav tako nobelovec Mario Vargas Llosa.

»Dolgujem mu impulz in svobodo za skok v literaturo. V njegovih knjigah sem našla svojo družino, državo, ljudi, ki sem jih poznala, barvo, ritem in bogastvo svojega kontinenta,« je o Garcíi Márquezu povedala čilenska pisateljica Isabel Allende.

»Gabova smrt predstavlja izgubo za Kolumbijo in cel svet. Njegovo delo bo ohranilo spomin nanj,« so se na smrt pisatelja, ob literarnem ustvarjanju znanega tudi po političnem aktivizmu in podpori kubanski revoluciji, Fidelu Castru ter nekaterim revolucionarnim skupinam Latinske Amerike, preko tvita odzvali v Revolucionarnih oboroženih silah Kolumbije, največji kolumbijski uporniški skupini.

García Márquez v Sloveniji

Obisk Gabriela Garcíe Márqueza je bil v Sloveniji napovedan leta 2008. A ga je pisatelj zaradi drugih neodložljivih obveznosti naposled odpovedal.

»Zdrsel je v onkraj, v dokončno samoto, velikan magičnega realizma, ki je dal svetu Sto let samote. Kdor kot bralec stopi v mitični svet Maconda, je zaznamovan. Čarnost tega kraja premore najbolj bleščečo svetlobo in najtemnejše sence človeških usod družine Buendía,« je ob smrti pisatelja zapisala Alenka Bole Vrabec, prevajalka njegovih del Sto let samote in Patriarhova jesen.

»Čas, osupljujoče zgodbe oseb in melodija jezika, ki jih riše, imajo moč razžarjene lave. Prepustiš se ji in si deležen pisateljeve pripovedovalske sle, sile, ki zna odgnati mrčes vsakdanje ničnosti in vodi v očaranost. Zdaj pretresljivo zdaj komično, zdaj nežno zdaj groteskno, zdaj okrutno, zdaj usmiljeno, zdaj skrivnostno, zdaj do skeleta razkrito življenjsko potovanje Märquezovih oseb je kot velik dar, ki ga ne gre ocenjevati, ampak doživeti. Polnost tega doživetja ne mine. In v tem je veličina Stotih let samote, te knjige za človekovo večnost.«

»Ves literarni svet danes žaluje za enim največjih imen književnosti 20. stoletja, « je pisateljev pomen strnila Nina Kovič, ki je prevedla njegova dela Ljubezen v času kolere, General v svojem blodnjaku in Kronika napovedane smrti.

»Gabriel José García Márquez je z magičnim realizmom zaznamoval ne samo južnoameriško književnost, ampak je tudi vplival na ostale svetovne literarne tokove, vključno s slovensko literaturo. Roman Sto let samote je nedvomno eden največjih romanov vseh časov. Ljubezen v času kolere je moj najljubši prevod med mnogimi deli kolumbijskega maga.«

»Knjige Nobelovih nagrajencev vzamemo v roke s spoštovanjem in z velikimi pričakovanji,« dodaja Veronika Rot, prav tako prevajalka Garcíe Márqueza.

»Moj prvi García Márquez je bil roman Ljubezen v času kolere, sledil mu je roman Sto let samote, ki me je potegnil globoko v svoj svet razširjenje realnost, prežete z magičnim dojemanjem prostora in časa. Brala sem ga v slovenščini. Nato je prišel študij španščine in branje romanov kolumbijskega maga besede v njegovem izvornem jeziku. In seveda želja, da bi nekoč lahko njegove zgodbe prenašala v slovenščino.

V prevajanje sem dobila drobno knjižico z močno zgodbo: Historias de mis putas tristes so v slovenščini postale Žalostne kurbe mojega življenja. Devetdesetletnik si za svoj rojstni dan omisli darilo: noč z devico. Pogled na mlado, štirinajstletno dekliško telo ga nerazumljivo presune. Spomni ga na vsa plačljiva telesa, ki so mu krajšala čas v njegovem dolgem življenju in kljub starosti v sebi prvič začuti ljubezen, ki jo v obliki ljubezenskih pisem prelije v svoje tedenske kolumne pri lokalnem časopisu.

Pripoved starca je pripoved o staranju, o minevanju in o poslavljanju, a tudi o lepoti in čarobnosti ljubezni. Morda je ta kratki roman pravzaprav ljubezensko pismo življenju in ljubezni sami – gonilni sili našega telesa in duha. Iz kogar so se rodile take zgodbe, kot so se rodile iz Gabriela Garcíe Márqueza, ne more nikoli zares umreti.«