Stefan Zweig, psiholog ljubezni in kronist prve vojne

Med obema svetovnima vojnama je bil najbolj prevajan in bran nemško pišoči avtor ­Avstrijec Stefan Zweig. V povojnih letih je ta izvrstni pisatelj padel v pozabo kot le redko­kateri. V zadnjem času je spet neizmerno popularen, ne le v Evropi, temveč še posebej v ZDA.

Čeprav dela Stefana Zweiga lahko beremo tudi v slovenščini, je na splošno med našimi bralci razmeroma malo znan, dasiravno naj bi nam bil kot srednjeevropski avtor blizu. A ko ga bralec enkrat odkrije, navadno na priporočilo nekoga, praviloma prebere vse izpod njegovega peresa.

V ZDA Zweigove knjige na novo izdajajo, nekatere pa v angleščino na novo prevajajo. Po njegovih delih pišejo filmske scenarije, objavljajo njegove številne biografije, ki jih je pisal o zanimivih ljudeh, eseje in pisma, njegovo zapleteno življenje pa je neusahljiv vir navdiha za nove biografije. Gre za pravo zweigomanijo, kot so poimenovali to na novo prebujeno zanimanje.

Razlogi za pisateljevo ponovno popularnost niso povsem očitni in v književnih krogih o njih precej razpravljajo. Nedavno so o razlogih, zakaj Zweig priteguje sodobnega bralca, razpravljali tudi avtorji André Aciman, Katie Kitamura in Anka Muhlstein.

Aciman je dejal, da je bil Zweig briljanten psiholog in vsekakor na čelu skupine avtorjev, ki so bili sposobni resnično razumeti ljudi. Poleg tega bralce vleče k Zweigu nostalgija, posebno v povezavi s prvo svetovno vojno, katere stoletnica je obudila dogajanja v tistem času.

Zweig je svoje spomine, objavljene leta 1942, naslovil Včerajšnji svet, v nekaterih njegovih najboljših delih pa so popisani elegantni, že pozabljeni kraji. Zweig je bil kronist in žrtev katastrofe prve svetovne vojne in prav to ga po Acimanovem mnenju dela zanimivega.

Posnetih že sedemdeset filmov

K pisateljevi priljubljenosti je nedvomno precej prispeval letošnji film Wesa Andersona Grand Budapest hotel, ki ga je navdihnilo Zwei­govo pisanje. Wes Anderson, ki je film režiral in zanj napisal scenarij, je v več intervjujih pripovedoval, kako je po naključju kupil eno od Zweigovih knjig in nato prebral vsa njegova dela, kar jih je lahko dobil.

Zweigov prebavljivi slog in nagnjenost h kratkim zgodbam sta pomembna razloga, da njegova dela pogosto doživijo filmske adaptacije. Več kot sedemdeset filmov je posnetih po njegovih zgodbah. Zgolj po Pismu neznane ženske so posneli štiri filme.

Stefan Zweig se je rodil kot dunajski Jud leta 1881 v premožni družini. Po prvi svetovni vojni se je naselil v Salzburgu. Nenehno je potoval, pisal, prevajal, v hotelih in na vlakih, sklenil je številna znanstva, skratka, živel je kozmopolitizem, za katerega se je tolikanj zavzemal.

Takrat, med svetovnima vojnama, je bilo pri nas prevedenih nekaj njegovih del: z njegovim osebnim dovoljenjem življenjepis Jožef Fouché: slika političnega človeka, kratka proza Skrivnost, ki žge, biografija Marija Stuart, kratka proza Oči večnega brata, biografija Marija Antoinetta.

Zweig je rad pisal o ljudeh, kakor je dejal sam, ga je najbolj zanimalo psihološko risanje osebnosti in njihovih usod. To ga je spodbudilo, je dejal, k pisanju esejev in biografskih razprav o zelo znanih ljudeh. »Ponosen sem, da sem spoznal večino umetnikov našega časa in da lahko za svoje prijatelje štejem ljudi kot Romaina Rollanda, Toscaninija, Bruna Walterja in pokojnega Freuda.«

Zweig je imel za časa življenja številne nasprotnike, med katerimi sta bila najhujša Hitler in Goebbels iz preprostega razloga – ker je bil avtor v nemščini napisanih uspešnic Jud. Nacisti so sežigali njegove knjige in jih prepovedali, vzeli so mu jezik, ki je bil hkrati tudi njihov jezik.

S tem se do konca življenja ni mogel sprijazniti: »Nič mi ni pomagalo, da sem skoraj pol stoletja vzgajal svoje srce, da bi utripalo kozmopolitsko ... Ne, tistega dne, ko sem izgubil svoj potni list, sem z oseminpetdesetimi leti odkril, da človek s svojo domovino izgubi več kot le kos ograjene zemlje.«

»Ujetnik vzpona zla«

Zaradi preganjanja je s 27 let mlajšo drugo ženo emigriral najprej v Veliko Britanijo in po izbruhu druge svetovne vojne tam vzel državljanstvo, zatem se je dve leti potikal po svetu – v ZDA, Argentini, Paragvaju, Boliviji, Urugvaju – , nato pa se naselil v Braziliji. Obdan s tujim jezikom in osamljen si je leta 1942 vzel življenje in skupaj z njim tudi njegova 27 let mlajša druga žena Lotte.

Človek srednjeevropskega duha je prostovoljno­ umrl daleč od rodnega Dunaja in svoje salzburške vile, v tujini, ki mu – popotniku in državljanu sveta – ni mogla nadomestiti domovine. Njegove zadnje besede, ki jih je zapisal v slovo, so bile: »Preden se poslovim od življenja po svoji volji, moram izpolniti svojo zadnjo dolžnost, moram se zahvaliti tej čudežni državi Braziliji, ki me je tako gostoljubno sprejela. (...) Ker pa sem doživel, da je propadla domovina mojega jezika in moja duhovna domovina – Evropa – uničuje samo sebe, in ker sem dosegel šestdeseto leto življenja, bi potreboval neizmerno moč, da bi obnovil svoje življenje, a je moja energija izčrpana zaradi mnogih let brezdomnega potikanja. Zato hočem končati življenje, ki je bilo posvečeno delom duha, pri čemer sem imel človekovo svobodo in svojo lastno za največjo dobrino na svetu.«

Zweiga so imeli mnogi za utelešenje srednjeevropske kulturne buržoazije, zaradi česar si ni nakopal le sovraštva nacistov, temveč tudi številnih državljanov, ki so mu zavidali slavo in svetovni uspeh. Zweig je imel hudo konkurenco: Thomasa Manna, Arthurja Schnitzlerja, Roberta Musila in Josepha Rotha, ki so secirali avstrijsko družbo, da bi prišli do njegove gnilobe pod zunanjim bliščem.

Zadnja biografija o velikem pisatelju je izšla letos, napisal jo je new­yorški publicist George Prochnik, in tudi ta je spodbudila zanimanje za Zweiga samega in njegovo literaturo. Prochnik se je dobesedno podal po Zweigovih poteh, sledil mu je iz mesta v mesto po širnem svetu in si pri rekonstrukciji njegovega življenja pomagal s trideset tisoč pismi, ki jih je pisatelj poslal prijateljem.

Brazilski pisatelj Alberto Dines, ki je kot otrok spoznal Zweiga, je o njem prav tako napisal biografijo. On pravi, da se zanimanje za Zweiga ne vrača prvič. Prvič se je to zgodilo po prvi svetovni vojni, ko so posthumno objavili zadnja Zweigova dela, drugič pa leta 1981 ob stoletnici pisateljevega rojstva.

Po besedah Alberta Dinesa zwei­gomanija, ki se je pojavila tokrat, grozi, da bo Zweiga spremenila v mit in lik iz njegovega lastnega romana. Meni, da je o Zweigu najbolje misliti kot o apostolu miru, tolerance in sožitja, ki je na koncu postal ujetnik vzpona zla. Vsaka generacija ima svojega Zwei­ga, ta naš pa je plod nostalgije in hrepenenja.

Še enega razloga za Zwei­govo popularnost ne gre prezreti, namreč njegovega psihološkega pronicanja v ljubezenske odnose. Mnogi namreč menijo, da tudi največji psihologi ljubezni, kot so bili Stend­hal, Flaubert, Tolstoj, Turgenjev, niso nikoli šli dlje od Zweiga.

Njegovo pronicanje v naravo ljubezenskih odnosov se ne nanaša samo na svet, ki je že zdavnaj izginil, temveč je brezčasno in bo obstalo tako dolgo, dokler bodo bralce zanimale zgodbe o uničujočih strasteh. To je tudi razlog, da sodobni umetniki v Zweigovih delih še vedno najdejo navdih.