Sto petdeset srednjeveških spomenikov knjižne umetnosti

Program bibliofilskih izdaj ­Mladinske knjige je ­dospel do dragocene novosti ddr. Nataše Golob, naslovljene­ S ­črnilom in zlatom. V njej je razkošno reproduciranih in opisanih sto petdeset osrednjih spomenikov tukajšnje dediščine srednjeveškega knjižnega slikarstva. Približno tretjina prvič.

Nataša Golob velja za enega emblemov oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, za znanstvenico z mednarodno kariero, ki je preučevanje rokopisne dediščine postavila v žarišče akademskega dela, slovenski prispevek k bogastvu knjig izpred stoletij pa tudi v žarišče mednarodnega okolja.

Če, denimo, katalog Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, ki sta ga leta 1931 objavila Milko Kos in France Stele, navaja 159 srednjeveških rokopisov, smo na danajšnji promociji knjižne novosti izvedeli, da sega danes to število kar do okoli petsto enot: do nekaj manj kot dvesto knjig in mnogih fragmentov.

Monografije, razstave ...

Če bi poskusili strniti tovrstni angažma danes upokojene profesorice, kaže med projekti, ki so bili najširše dostopni tukajšnji javnosti, začeti z monografijo Srednjeveški kodeksi iz Stične, XII. stoletje, ki jo je leta 1994 posvetila stiškim rokopisom, svojevrstnim ad hoc vzpostavljenim produkcijskim pogojem, v katerih so v času ambicioznega opata Folknanda v 12. stoletju nastali, vključno z za tisto obdobje mednarodno izjemnimi risanimi portreti, ki so še danes svojevrstni sopotniki fantastičnih iluminacij in besedil na pergamentih.

To gradivo, danes razdeljeno predvsem med Ljubljano in Dunaj, je predstavila na razstavi v Narodni galeriji, ta segment tukajšnje kulturne zgodovine pa ponesla tudi v svet. Njena knjiga Twelfth-century Cistercian Manuscripts: The Sitticum Collection sodi med ­študentsko čtivo na univerzah Harvard in Yale.

V Narodno galerijo se je dobro desetletje zatem, v sezoni 2006/2007, vrnila z razstavo in spremno publikacijo Srednjeveški rokopisi iz Žičke kartuzije 1160–1560, s katerima je izpostavila drugi vrhunec v tukajšnji zgodovini knjig. Žička kartuzija je bila v času papeškega razkola sedež generalnega priorja za rimski del in še mnogo kasneje je lahko Paolo Santonino v svojem Popotnem dnevniku 30. maja leta 1486 zapisal, da so v knjižnici v Žičah hranili več kot dva tisoč knjig iz vseh ved, večinoma na pergamentu. Ogromno bogastvo; Žiče so bile pred stoletji eno vplivnih evropskih intelektualnih središč, tamkajšnji umetniki knjige so razvili tudi poseben slog. Denimo zapletene iniciale.

Koliko je ohranjenega?

Leta 2010 je, znova v Narodni galeriji, pripravila še razstavo Manuscripta (Rokopisi) z najpomembnejšimi tovrstnimi spomeniki iz Narodne in univerzitetne knjižnice, pridevnik najpomembnejši pa je bil vodilo tudi pri izboru za tokratno izdajo, ki na 368 straneh prinaša rokopise, fragmente in listine iz 22 zbirk in časa sedmih stoletij, kolikor jih loči nastanek Brižinskih spomenikov in čas Primoža Trubarja.

Po besedah avtorice se danes lahko le sprašujemo, ali so se v Sloveniji, prizorišču različnih ikonoklazmov in izgub grajskih ter meščanskih knjižnic, ohranili nemara trije odstotki nekdanjega knjižnega bogastva. Nemara pet? V izbor je vključila tudi listine, ki običajno niso del umetnostnozgodovinskih pregledov, za končno kronološko mejo okoli leta 1550 pa se je odločila, ker predstavlja konec srednjega veka. Legendarni, pred tremi leti umrli francoski medievist Jacques Le Goff je, denimo, protestantizem obravnaval kot zadnjo srednjeveško herezijo.

Najstarejši obravnavani spomenik v knjigi je karolinški fragment ­Ermenrichovega epistolarija iz poznega 9. stoletja iz zbirke NUK, najmlajši pa renesančna iniciala iz 16. stoletja iz Zgodovinskega arhiva na Ptuju. Med spomeniki s srečnim razpletom usode, ki ga je prinesel najnovejši čas, lahko izpostavimo Brevir škofa Žige Lamberga, beneški prvotisk iz leta 1481 ali nekaj kasnejšega časa, ki je bil nekdaj v znameniti izgubljeni knjižnici Auerspergov, predlanskim pa se iz tujine vrnil v Nadškofijo Ljubljana. Gre za delo tako imenovanega Picovega mojstra, ki ga je stroka povezala z imenom Bartolomea del Tintoreja.

Razkošna izdaja, ki smo jo med gnečo na predstavitvi videli bolj od daleč, dodobra obnavlja dragocenost unikatnih srednjeveških kodeksov izpred stoletij, pogosto iz najdražjih materialov in ustvarjenih z zavestjo, da bodo trajali večno. Le da so bile cene v srednjem veku slejkoprej bolj zaokrožene. Tokratna prednaročniška cena knjige je 1390 evrov, končna 1990, ponatisa pa, kot je obljubil založnik, »v tej obliki ne bo«.