Stoletje na sedemsto petdesetih straneh

V Franciji intenzivno poteka sezona podeljevanja najvidnejših literarnih nagrad. Najprestižnejšo, goncourt, so podelili danes Laurentu Mauvignieru za monumentalni roman La Maison vide (Prazna hiša). Takoj po goncourtu so v pariški restavraciji Drouant podelili še nagrado renaudot, in sicer Adélaïde de Clermont-Tonnerre za Je voulais vivre (Grasset); že v ponedeljek so razglasili letošnjo dobitnico nagrade femina.

Goncourtova akademija, ki najvišje francosko literarno priznanje podeljuje od leta 1903, je o tokratnem lavreatu odločila v enem krogu glasovanja. »Neskončno sem vesel,« je bil prvi odziv Laurenta Mauvigniera (1967), čigar 750-stranski deseti roman popisuje zgodbo njegove družine prek štirih generacij. Po poročanju francoskih medijev je akademija tako končno nagradila enega od tamkajšnjih največjih – a dolgo spregledanih – avtorjev.

Vpliv preteklosti na sedanjost

»Letošnja zadnja selekcija je bila zelo dobra tako po obravnavanih temah kot po literarni kakovosti izbranih romanov. Potem ko je v ponedeljek Nathacha Appanah po pričakovanjih prejela nagrado femina za pretresljiv in prefinjeno strukturiran roman La Nuit au cœur o nasilju nad ženskami, so ostali v igri inventiven in optimističen roman Le Bel Obscur belgijske pisateljice Caroline Lamarche ter obsežna družinska romana, Kolkhoze Emmanuela Carrèra in La Maison vide Laurenta Mauvigniera.

Laurent Mauvignier na stopnišču restavracije Drouant FOTO: Bertrand Guay/AFP

Pri delih Caroline Lamarche in Laurenta Mauvigniera, med katerima so danes oklevali člani komisije, je v ospredju literarno obujanje preteklosti oziroma prednikova pot, ki vodi do razumevanja sedanjosti. S Prazno hišo je zmagala bujna in slogovno dodelana freska dvajsetega stoletja skozi tragično življenje 'navadne' francoske družine, zlasti njenih žensk. Po svoje bi lahko rekli, da je zmagal roman, ki povzema preostale tri: ni samo družinski roman z avtobiografsko osnovo o iskanju izgubljenega časa skozi več generacij, je tudi roman o tragični usodi, o travmah in nasilju, ki so jih doživljali predniki in še bolj prednice, ter roman o vplivu pozabljene preteklosti na potek sedanjosti. Torej vse, kar so avtorici in avtorja zadnje selekcije hoteli na različne načine literarno upodobiti,« je izbiro akademije, ki ji predseduje Philippe Claudel, komentirala izredna profesorica na oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske filozofske fakultete ter vodja projekta za Goncourtovo nagrado po izboru slovenskih študentov Florence Gacoin-Marks.

Lavreata Laurenta Mauvigniera je razglasil predsednik Goncourtove akademije Philippe Claudel (desno); skupaj sta se pojavila na oknu restavracije Drouant. FOTO: Thomas Samson/AFP

»Leta 1976 je moj oče znova odprl hišo, ki jo je podedoval od matere in je bila dvajset let zaprta. V njej so bili klavir, komoda z odlomljenim marmorjem, red legije časti, fotografije, iz katerih je bil s škarjami izrezan obraz. Hiša, polna zgodb, v kateri se prepletajo dve svetovni vojni, podeželsko življenje v prvi polovici 20. stoletja, pa tudi Marguerite, moja babica, njena mama Marie-Ernestine, njena mama in vsi moški, ki so se vrteli okoli njih. Vsi so zaznamovali hišo in iz nje postopoma izginili. Poskušal sem jih ponovno obuditi, da bi razumel, kakšna je bila njihova zgodba in kakšen vpliv je imela na našo,« je dejal avtor v zapisu na spletni strani založbe Minuit, pri kateri so doslej izšle vse njegove knjige.

Za omenjeni roman je pred Goncourtovo prejel že tri francoske literarne nagrade, v slovenščini pa lahko za zdaj beremo njegovo delo Moški v prevodu Tanje Lesničar Pučko (/*cf., 2016) o življenju oziroma travmah francoskega vojaka, ki je sodeloval v osemletni alžirsko-francoski vojni (1954–1962), v kateri so bili Francozi poraženi.

Lani je Goncourtovo nagrado prejel francosko-alžirski pisatelj Kamel Daoud za polemičen roman Hurije (Houris, Gallimard) o državljanski vojni v Alžiriji med vlado in islamisti v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Denarna nagrada, ki jo ob priznanju prejme lavreat, je tradicionalno simbolična, saj je priznanje tako rekoč samo po sebi zagotovilo za avtorjev (finančni) uspeh.