Stoletnik, ki je dočakal še en rojstni dan

Literarni junaki: Nedavno so izšle Nove prigode stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil

Objavljeno
29. avgust 2019 10.00
Posodobljeno
29. avgust 2019 10.40
Stoletnika Allana Karlssona je odlično upodobil Robert Gustafsson.
Foto: arhiv studia
Življenjska doba se daljša, starejši občani vsi ne pomrejo in gredo radi novim dogodivščinam naproti. Eden takih je Allan Karlsson, literarni junak švedskega pisatelja Jonasa Jonassona, ki ga je proslavil v knjigi Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil.

Zdenko Matoz

Globoka misel Hendrika Groena: »Rodiš se brez vsega in umreš brez vsega, vmes pa je tisto, čemur pravijo življenje.«
Potem ko je Allan Karlsson kot stoletnik zlezel skozi okno in izginil, je doživel celo vrsto dogodivščin. Ker je bil miner, je razstrelil svojo domačijo, sicer ni alkoholik, pa vseeno rad spije kakšen kozarček in potem postane še bolj zgovoren, kar za vohuna, kar občasno tudi je, ni ravno priporočljiv konjiček. Zvedeli smo o njegovih številnih usodnih dejanjih, ki so naš svet oblikovala v takega, kot je. Bil je zraven pri najbolj usodnih dogodkih, med drugim je Američane naučil, kako se naredi atomska bomba, za kar mu je še vedno nekako žal.

Svojčas je bil novinar Jonas Jonasson zelo uspešen na poslovnem področju s svojim medijskim podjetjem in si je pridobil precejšnje premoženje. Vendar je vse skupaj postajalo predvsem breme, brez veliko veselja. In se je odločil za norost. Prodal je podjetje in začel pisati. Obilico takih norih prebliskov premorejo tudi njegovi literarni junaki v knjigah Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil, Analfabetka, ki je obvladala računstvo, Morilec, ki je hotel v nebesa in četrtem romanu sočnega političnega in sociološkega humorja Nove prigode stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil. Vsi ti romani so izšli pri Mladinski knjigi.
 

Strokovnjak za jedrske bombe


Avtor je bil prepričan, da ne bo napisal nadaljevanja Stoletnikove zgodbe, ki se je končala s kovčkom denarja, s katerim sta Allan Karlsson, star sto let, in njegov nekaj desetletij mlajši prijatelj Julius Jonsson pristala na indonezijski plaži, v luksuznem hotelu na Baliju. Vendar je bil notranji glas v pisateljevi glavi premočan, hotel je povedati novo zgodbo.

Prijatelja se odločita, da bosta Allanov ​101. rojstni dan proslavila s poletom z balonom. In ker sreča ne počiva, ju odnese daleč nad Indijski ocean, kjer jima dela družbo le šampanjec. Kar niti ni tako slabo. Pa še tega je vse manj. Kar je pa bolj slabo. Pristaneta v vodi in čakata na bridki konec. In tu se začne zaplet. Reši ju severnokorejska tovorna ladja Čast in moč, ki uradno prevaža žito iz Havane v Pjongjang, neuradno pa še štiri kilograme obogatenega urana.

Tako spoznata še Največjega vodjo z najlepšo frizuro Kim Džong Una, ki ju ima za jedrska strokovnjaka. Reši ju švedska ministrica za zunanje zadeve, ki v Pjongjang odpotuje po nalogu Združenih narodov. Allan in Julius tako postanega še švedska diplomata, ki obogateni uran odneseta v Združene države Amerike, kjer se Allan in ministrica srečata s Še večjim vodjem, ki ima še lepšo frizuro –​ Donaldom Trumpom. Ob srečanju Allan ugotovi, da je to največji bumbar, kar jih je kdaj videl, in mu ne bi zaupal niti škatlice vžigalic. Zato raje obogateni uran preda gospe kanclerki Angeli Merkel, ki je le bolj zaupanja vredna oseba.
 

Poslovni model s poslikanimi trugami


Zgodba nato dvojico odnese še domov na Švedsko, kjer se skupaj s Sabine Jonsson, ki nima nič skupnega z Juliusom Jonssonom, razen tega da rada delata tisto v postelji, lotijo posla s poslikanimi trugami, se zapletejo v nekaj nesporazumov z domačimi neonacisti, lovijo jih tajni agenti različnih držav ter se na koncu znajdejo še v Keniji, kjer jih čaka razplet uranske zgodbe. Celotna dogodivščina pa je veliko lažja, ker že na začetku romana od ustrežljivega direktorja hotela Allan dobi tablico in se jo nauči uporabljati ter nato vse pomembne in še raje nepomembne novice deli s sopotnikoma na pustolovščini.

Glede na to, da Jonassonovi romani radi pristanejo na filmu, bomo mogoče videli tudi nadaljevanje Stoletnika na velikem platnu, kjer je Allana Karlssona že veličastno upodobil Robert Gustafsson.

Zadnje čase je sicer vse več starejših občanov, katerih dogodivščine so opisane v romanih. Tovrstne, predvsem s humorjem podprte zgodbe najpogosteje prihajajo s severa Evrope.

S staranjem prebivalstva je vse več starejših osrednjih literarnih junakov.
Čez teden dni se bo začela nova sezona glasnega branja za starejše v Vodnikovi domačiji v Šiški.
Vse več založb tiska knjige za starejše z večjimi črkami.

 

Dva dnevnika pronicljivega Hendrika Groena


Z velikansko uspešnico Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil se lahko enakovredno kosa le Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼. Roman takrat še skrivnostnega nizozemskega avtorja z zapisi starostnika iz Doma zahajajočega sonca je bil velika uspešnica v domovini in tujini. Sledil je Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 85 let z nadaljnjimi razburljivimi dogodki v domu. Izkazalo se je, da je pod psevdonimom Hendrika Groena pisal Peter de Smet, upokojeni knjižničar, ki prej ni še ničesar objavil. Hendrik Groen se je proslavil s številnimi globokimi mislimi, med njimi je tudi tale: Rodiš se brez vsega in umreš brez vsega, vmes pa je tisto, čemur pravijo življenje.

Kot kaže, je pisanje o staranju in dogodivščinah starejših občanov, praviloma upokojencev, zelo popularno. Starci so povsod in vse več jih je, so trmasti in kar nočejo umreti. Muči jih osamljenost in želijo si ohraniti človeško dostojanstvo. Val take literature s severa Evrope je morebiti povzročil duhoviti finski pisatelj in novinar Arto Paasilinna z romanom Dedu za petami. Gotovo je plaz sprožil Stoletnik, ki je na novo definiral bralčev pogled na starejše, v bistvu že odpisane državljane oziroma družinske člane. Pri tem je opravil nalogo obujanja empatije pri bralstvu.
 

Tečni, a dobrosrčni Ove


Zanimanje, ki ga je vzbudil duhoviti stoletni Allan Karlsson, se je nadaljevalo s tečnim, a mehkosrčnim Ovejem, literarnim junakom švedskega novinarja, blogerja in pisatelja Fredrika Backmana v romanu Mož z imenom Ove. Slednji ve, kaj je red, in normalno pričakuje tako obnašanje od vseh, tudi od prišlekov, ki so nekoliko temnejše poti in sploh čudni. Med drugim nam prikaže zanimiv pogled starejših občanov na svet. Tudi Backmanov roman Babica vas pozdravlja in se opravičuje sodi v ta paket. V njem se izmenjujeta zorna kota starostnice, babice, ki se poslavlja, in vnučke, ki »izvršuje njeno oporoko« oziroma skuša popraviti napake, ki jih je babica nagrmadila z leti. V knjigi se pojavi lik nekoliko zoprne sosede Britt-Marie, ki je svoje življenje posvetila možu in njegovima otrokoma. Ko pa jo mož prevara, ga zapusti in pri 63 letih končno zaživi po svoje. Je obsedena s čiščenjem, kar pa je ne moti, da se ne bi posvetila novi službi, ki nekako obsega tudi treniranje nogometa, o čemer nima pojma, z druščino otročajev z mestnega obrobja, ki ji sprva gredo na živce. Njena zgodba je opisana v romanu Tu je bila Britt-Marie.

Vsekakor starejši občani niso le dobri bralci in pasivni objekti zgodb ob koncu življenja, lahko so tudi nabriti, drzni, pripravljeni na pustolovščine, hkrati pa nam ponudijo lasten pogled na svet, ki se bo mnogim zdel zastarel, a je verjetno še najbolj pristen.