Stoštiriletnik, ki stavi na skupni spomin

Pred današnjim praznovanjem stočetrtega rojstnega dne sta Borisu Pahorju včeraj v knjigarni v Izoli založba Mladinska knjiga in društvo Primorski poletni festival pripravila srečanje, na katerem so predstavili zbornik Moč povezav in seveda voščili spoštovanemu jubilantu.

Ob imenu pisatelja Borisa Pahorja, rojenega 26. avgusta 1913, se v zadnjem desetletju največkrat in ne brez razloga pojavljajo velike besede: človeka, ki je izkusil tri velike totalitarizme prejšnjega stoletja, fašizem, nacizem in komunizem, in doživel taboriščne in politične deportacije, so imenovali resnični glasnik slovenskega Trsta in slovenske samoniklosti v Trstu, patriarh slovenske literature, velikan slovenstva, da je svetovljan, humanist, idealist in angažirani umetnik, se zdi ob njegovem pisateljskem opusu tako rekoč samoumevno.

Slavljenec, ki pri sodobnikih vzbuja globoko spoštovanje, občudovanje, priznavanje in nemara pri kom tudi malo zavidanja njegovi življenjski moči, ima še zmeraj jasne poglede. Pred lanskim rojstnim dnevom je v pogovoru za STA govoril o Evropi in navrgel: »Zdaj nam tukaj Pahor, namesto da misli na smrt, pridiga neko moralko, bi rekli. A nisem prvi. Stéphane Hessel je v knjižici Dvignite se!, ki so jo v Franciji prodali v 1,5 milijona izvodih, pozval: Uprite se, ne sprejmite takšne Evrope! Uprite se dostojno, ne za spodbujanje divjaštva.«

O čilem tržaškem stoštiriletniku se ob pregledovanju njegovega početja v zadnjih letih zdi, da ima neskončno energijo, ves čas potuje in oznanja svoje poglede na bistvene stvari preteklosti, ki jih ne bi smeli pozabiti, in poudarja, da je za vse v življenju posameznika in naroda nujna resnica, upoštevanje resnice. Akademik Pahor (redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti je od leta 2009), o katerem je eden od evropskih komisarjev pripomnil, da je človek, ki je preživel najtemnejše ure Evrope in hkrati avtor kronike Evrope, hodi po svetu in ponavlja, da smo se vsi dolžni spominjati tistih, ki so se borili za svobodo.

Lani je Pahor na Dunaju ponudil Evropi svoj nasvet: »Nisem nič, sem le ubog pisatelj, star sto dve leti, a vem, da nam ne preostane drugega, kot da se posvetimo sporazumevanju, dialogu.« Dodal je, da bi si morala Evropa izprašati vest. »Vsa Evropa,« je bil natančen.

Potovanje k resnici

Tudi v zborniku Moč povezav ni drugače, besedila so potovanje k resnici, uvodno besedilo je Pahorjevo, objavljena sta tudi njegova govora s prireditve ob stoletnici in letošnji postavitvi spomenika v ljubljanskem Tivoliju ter nekatere njegove pomembne razprave iz preteklega obdobja, ki so prvič objavljene in so še vedno aktualne. O Trstu Pahor zapiše: »Tukaj se začenja naša trpka in tragična zgodovina,« o reviji Zaliv ponudi rahlo polemičen pričevanjski drobec: »Mi pa smo vztrajali in nadaljevali težavno izdajateljsko delo, ne glede na odklone, zamolčevanja, ponižanja, kar vse je trajalo dolgih 24 let, država pa je tačas številnim pripadnikom tako imenovane avantgardne inteligence omogočala revijalne objave raznih teoretičnih, filozofskih, literarnih, umetniških poskusov.«

Pahor razkrije tudi svoj pogled na postavitev spomenika v Tivoliju: »Tako sem po dolgem razmišljanju zamisel o spomeniku, ob simpoziju o Zalivu, sprejel, še posebej, ker so mu namenili prostor v parku Tivoli ob prijatelju Kocbeku, ob Ediju …« Seveda je ob odkritju ponudil tudi svoj predlog za današnje slovenstvo, na katerega opozarja že v uvodu: »Zato bi si danes na tem kraju skupaj s Kocbekom upal predlagati, da bi se sprta in sovražna tabora ponovno sestala, obžalovala in pokopala žrtve ter se sporazumela za skupno vodenje države in naroda ter skupno prihodnost.«

Zbornik Moč povezav je uredil Zdravko Duša, delo prinaša prispevke z znanstvenega simpozija o reviji Zaliv, ki sta ga Mladinska knjiga in Cankarjeva založba v sodelovanju s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti organizirali aprila. Vlogo in vpliv revije Zaliv ter prijateljstva med Borisom Pahorjem in Edvardom Kocbekom so osvetlili Evgen Bavčar, Janez Bizjak, Vinko Ošlak, Tomaž Pavšič, Peter Kovačič Peršin in Tatjana Rojc.

Najodmevnejši roman avtorja, ki je pred leti o sebi povedal, da je njegova življenjska norma preprosta – biti na strani ponižanih in razžaljenih, je Nekropola, delo, ki je v izvirniku izšlo leta 1967, potem pa tudi v francoščini, italijanščini (na italijanskem knjižnem trgu je bil nov prevod pred desetletjem uspešnica, ki je več tednov vztrajala na vrhu lestvice najbolj prodajanih knjig), katalonščini in nemščini ..., med najvidnejša njegova dela sodijo še romani Spopad s pomladjo, Zatemnitev, Parnik trobi nji, zbirki novel Mesto v zalivu in Grmada v pristanu.

Bralcev ne zapušča tudi v letih po stotem rojstnem dnevu, praznovanje ne mine brez knjige, v zadnjih letih je bilo tako s knjigama Rdeči trikotniki in, lani, V imenu dialoga.

***

Klub 100+

Če bi si Boris Pahor morda zaželel generacijsko uniformne pisateljske družbe, bi bili primerni za kramljanje francoski pisatelj Jean Anglade (roj. 1915), avtor romana Upor na ladji Caine, ameriški pisatelj Herman Wouk (roj. 1915), čilski pesnik Nicanor Parra (roj. 1914), francoski pesnik Georges-Emmanuel Clancier (roj. 1914; njegov sin Sylvestre Clancier je pogost gost blejskega srečanja Pen), ameriška mladinska pisateljica Beverly Cleary (roj. 1916), Henry Morgenthau III. (roj. 1917), ameriški pisatelj, ki je pri 99 letih objavil pesniški prvenec, in baronesa Mary Wilson (roj. 1916), britanska pesnica, vdova ministrskega predsednika Harolda Wilsona.